Med spominom in realnostjo

Pričujoče besedilo za Obzorja je povzetek spomladanskega predavanja na kino-katedri v sklopu retrospektive rockumentarcev v Kinoteki, ki sem ga podpisani podnaslovil z vprašanjem, ali so tudi (glasbeni) dokumentarci krivi za našo obsedenost z zgodovino, za to, da slabo reflektiramo sedanjost in stvarnost okoli sebe ter da ne prepoznamo duha našega časa. V njem sem se naslonil predvsem na lastne izkušnje z glasbenim filmom in povzel dileme, ki so se mi porodile oziroma se mi še porajajo kot zadnjemu uredniku glasbene oddaje Sobotna noč na nacionalni televiziji (od septembra 2000 do konca leta 2004), kot soavtorju LP filma Glasba je časovna umetnost I.: Pankrti – Dolgcajt v režiji Igorja Zupeta, kot (so)scenaristu in publicistu-kritiku, kot članu žirije Hrupnega mačka in kot gledalcu in poslušalcu.

* * *
 

Kako poslušate glasbo? Sam sem zaradi aktivnega, tako rekoč profesionalnega spremljanja, ocenjevanja in pisanja o rock glasbi in o nanjo vezanih (sub)kulturnih pojavih primoran ob številnih medijskih kanalih uporabljati raznorazne predvajalnike glasbe (in slike), če hočem biti kolikor toliko na tekočem z dogajanjem in stanjem duha.

V avtu najraje poslušam radio. Ne samo zaradi prometnih informacij, ampak da spoznam radijske krajine, skozi katere se vozim – kaj se predvaja in se domačinom vsiljuje v posluh. Vedno znova sem zgrožen nad uniformnostjo, predvidljivostjo in ozkosrčnostjo glasbenega izbora; kako malo muzike se dejansko vrti in kako ozek je eter za glasbe sveta in ožje domovine. Ob vse pogostejši uporabi računalnika in spleta sta doma v vsakodnevni uporabi predvajalnik za digitalne zgoščenke in seveda za analogne nosilce zvoka. Po okvari kasetarja pa se sprašujem, kaj naj z vsemi kasetami. Te so izpodrinili mp3-ji in drugi stisnjeni, neoprijemljivi digitalni formati, ki jih tankamo s svetovnega medmrežja ter jih prenašamo v dlančnike in mobije, s katerimi si pestrimo poležavanje v parku oziroma se med sprehodom ali vožnjo z javnim prevozom izoliramo od okolice.

Ni ga čez poslušanje vinilnih plošč! Do njih gojim skoraj fetišističen odnos. Ni ga čez gib prstov po policah s ploščami, ko se med listanjem po tankih robovih zažira prah pod nohte. Nekateri ovitki so zdrsani. Znucani, vendar vinilke še vedno dobro igrajo. Z žmohtom. Ni ga čez trenutek, ko se ploščo povleče iz zbirke, se pogleda naslovnico in se jo zamišljeno obrne. Ni ga čez hip, ko se seže s konci prstov po notranji ovitek, iz katerega se pazljivo povleče vinilno ploščo, se jo rahlo objame z obema rokama, nacilja luknjo in položi na gramofon. Sledi vžig, počasen spust zgornjega dela telesa in glave do gramofona, nato se nežno privzdigne ročico gramofonske igle, se jo premakne do zunanjega roba vrteče se črne plastike in se jo spusti z občutkom. Zvočnik zahrustlja. Magična iskra tleskne med poslušalcem in izvajalcem – zelo osebna zadeva.

Potem ko smo se z videoklipi naučili še gledati glasbo, je nastopila era klikanja in linkanja. Po emtivizaciji in mcdonaldizaciji živimo ero youtubizacije, facebookizacije in twitterorja – svetovni splet je postal neizčrpen vir tako aktualnih, živih, sprotnih zadev kot zgodovinskih, arhivskih in na novo odkritih videodokumentov. Preteklost in sedanjost sta se križali, zmešali in zabrisali mejo med seboj. Vse je na enem mestu, brez reda in sredi kaosa. Danes nam ni dolgčas zaradi pomanjkanja, zaradi preobilja smo izgubili apetit, ugotavlja Simon Reynolds v knjigi Retromania – Pop Culture's Addiction to Its Own Past (Faber and Faber, 2011) in med drugim poudari, da se je s spletom, »dol-poteg« kulturo, iPodi in drugimi digitalnimi aparaturami obljubljala odprtost in dostopnost, zgodil pa se je obratni učinek, ki je pripeljal do vsesplošne apatije in indiferentnosti.

Pop in rock kultura poosebljata mladost, vitalnost, radoživost, uporništvo, a od več kot pol stoletja stare zadeve je težko pričakovati vse to. Rock se namreč stara. Posivel je in z njim vred je otopela njegova ost. Zadnja dekada mineva v znamenju predpone »RE-«: revivali, reizdaje, remaki, reunioni, renoviranje, recikliranje, rekombiniranje, remasteriziranje. K temu prištejmo še »deluxe« box-set zbirke s celotno, izbrano ali prečiščeno diskografijo, odpiranje rock muzejev in postavljanje različnih retrospektivnih razstav, objavljanje številnih knjig, (avto)biografij in hiperprodukcijo rockumentarcev. Skozi vso to zakladnico informacij in spominov reflektiramo sedanjost in stopamo naprej z obrnjenimi glavami nazaj, da pozabljamo na tukaj in zdaj. Obsedenost s preteklostjo in njenimi artefakti duši sodobno družbo, zavira njen družbeni in kulturni razvoj. Eden od nosilnih stebrov prevladujoče retromanije so tudi retrospektivni, zgodovinski, direktni ali (avto)biografski glasbeni dokumentarci, ki gredo z roko v roki z reizdajami in številnimi reunioni veteranskih glasbenih imen. Od začetka novega milenija smo preplavljeni s produkcijo rockumentarcev. Ob legendarnih, kultnih in večnih se pojavljajo vedno novi, odkrivajo se stari, pozabljeni ali zavrženi videoposnetki, ki se zapovrh kopičijo še na spletu.

Časopis Wall Street Journal se je pred časom vprašal, od kod in zakaj vsi ti ponovni shodi in zbiranja starih legend, od kod takšna odvisnost in obsedenost s preteklostjo. Del odgovora je našel v pomanjkanju avtorske prodornosti in ustvarjalne drznosti novih, mladih generacij, ki da se vse preveč naslanjajo na in posnemajo svoje predhodnike. Nastala ustvarjalna vrzel naj bi med drugim izzvala vse te povratke, s katerimi številni veterani (med drugim) popravljajo krivice za nazaj – prišli so pobrat tisto, česar jim ni uspelo za časa svoje mladosti-norosti. Kot eklatanten primer naj navedem izjavo Johnnyja Lydona v dokumentarcu The Filth & The Fury Juliana Templa, da so se Sex Pistols zbrali predvsem in samo zaradi denarja, ki ga niso dobili za časa svojega obstoja. Razgalilo se je, da so tudi (stari) pankerji izdali svojo osnovno idejo in da je v njihovem primeru šlo res za navadno rokenrol prevaro. Zgodovina naj bi pomagala razumeti sedanjost, vendar danes v popularni kulturi bolj kot zgodovinski spomin prevladuje nostalgija za nekimi časi, ki mlajšim rodovom vsiljuje prepričanje, da so zamudili ključne zgodovinske trenutke in dogodke, ter podpihuje njihovo apatijo in neodločnost.

Z dojemanjem sedanjosti skozi prizmo preteklosti sem se srečal za časa vodenja uredništva Sobotne noči. Leta 2004 smo na Razvedrilnem programu TV Slovenija veliko energije in časa vložili v prenovo programa. V redakciji smo sestavljali in pisali koncepte novih glasbenih oddaj, med njimi tudi za oddajo informativno-reportažne narave, iz katere se je leta 2005 rodila oddaja Aritmija. Tedanji (in današnji) urednik RP Vanja Vardjan je na enem od sestankov, nezadovoljen s pripravljenim konceptom, povlekel na dan svojo vizijo: »Naredite nekaj, kar bo podobno Džuboksu,« se pravi glasbeni reviji, ki je pomembno zaznamovala mlade generacije 70. in prve polovice 80. let. Njegova ideja je bila dobrih dvajset let kasneje popolni anahronizem, pa ne samo za mlajše sodelavce, ki sploh niso vedeli ali slišali za Džuboks. Že ideja prenesti koncept tiskovine na televizijski ekran z lahkotnim ukazom »copy-paste« je bila absurdna.

Kot urednik televizijske glasbene oddaje sem imel veliko opravka z izbiro dokumentarnega in koncertnega programa, za reportažni del oddaje smo veliko koristili videopromocijske materiale, t. i. EPK, ki smo si jih sposojali pri naših distributerjih. Še pred desetimi leti je šlo za razsekljan videomaterial, za mešanico izjav, videospotov, terenskih ali koncertnih posnetkov, ki smo jih po mili volji sestavljali v teve prispevke poljubne oziroma potrebne dolžine. Kmalu so se formati tovrstnega promocijskega videomateriala začeli spreminjati v že izgotovljene, zmontirane, zrežirane videoizdelke. Bili so kot kratki filmi, ki jih je bilo zaradi dramaturškega loka in zaokroženosti nemogoče ali škoda rezati. V njih so najpogosteje nastopale »govoreče glave«, ob avtorjih in glasbenikih še njihovi sodelavci, prijatelji, producenti, gosti, priskledniki. Vsak je imel kaj za pripomniti ali dodati, v glavnem pohvalo. Prav takšen format glasbenih dokumentarcev je kmalu prevladal in danes predstavlja prej podaljšek promocije kot pa filmsko delo. Veliko jih je, ki bi bili radi slavni, zato poskrbijo za svoj piar, in eden od kanalov so prav dokumentarci, ki so nastali na pobudo osrednjih likov-junakov ali njihovih menedžerjev. Zdi se, da tako kot ni benda brez albuma, tudi ni benda brez filma o sebi.

Ko zbiramo in urejamo spomine ali delamo intervjuje, imamo veliko opravka z govorečimi glavami, njihove izjave in trditve o dogodkih iz (pol)preteklosti moramo pogostokrat preveriti. Ne smemo jim slepo verjeti, saj čas naredi svoje, amnezija spomina pa se z oddaljevanjem dogodkov stopnjuje. Med snemanjem LP filma o prvi plošči Pankrtov smo naredili čez šestdeset intervjujev, med katerimi nismo dobili niti ene osebe, ki bi rekla kakšno pikro, zoprno opazko, neprijetno dejstvo ali nenaklonjeno kritiko čez Pankrte. Za šankom smo slišali marsikaj, ko pa smo iste osebe prosili za izjavo pred kamero, tega niso bile pripravljene storiti. Na tej epopeji in srečevanju z dvoličnostjo in obrekovanjem za hrbtom smo tako dobili le enega, ki je ostal zvest samemu sebi. Dušan Kojić – Koja iz Limunovega drva, Šarlo Akrobata in Discipline kičme je prijavil: »Paraf, Pankrti, kaj pa vem. Bilo mi je ... tako ... neresno, veš. Čakal sem, kdaj se bo zgodila prava stvar, in ker se ni, smo morali mi to narediti.« Koja je vedno kratek in jedrnat. Pred dvema letoma, med njegovim gostovanjem v Kinu Šiška, sem se zapletel v pogovor z njim in se med drugim dotaknil filma o EKV, Kao da je bilo nekad, v režiji Dušana Vesića, čez katerega je padla še ena pikra in jedrnata, kot samo on zna: »Jebeš film, v katerem v glavnem govorijo ljudje, ki so nas takrat opazovali s petindvajsetmetrske distance.« Posredno je opozoril na največjo nevarnost dokumentarcev govorečih glav. Ali kot je opozoril Miha Štamcar v LP filmu o Dolgcajtu, da je bilo na prvem koncertu Pankrtov v Mostah med dvesto in tristo ljudi, iz izjav, ki so se nabrale od tistega leta 1977 do danes, pa bi se dalo sklepati, da jih je bilo prek tisoč.

Poveličevanje dogodkov in glorificiranje pripetljajev, zapletov in zgodovinskih anekdot je osrednja rdeča nit večine glasbenih dokumentarcev našega časa. Zrasli so na platformi televizijske produkcije prejšnjega desetletja, ko so televizijski kanali, z BBC in MTV-VH1 na čelu, segli globoko v arhive in iz njih povlekli kose za glasbene serije o posameznih dekadah, s čimer so se uveljavili izrazi »sixties« (60's), »seventies« (70's), »eighties« (80's), »nineties« (90's), s katerimi se je začelo opisovati rock poglavja. Podoben format ima dvodelni film Kad muzičari šokiraju v režiji Dubravka Jagatića, ki je z zbirko kratkih, petminutnih klipov-zgodbic zaobjel številne anekdote iz zgodovine jugoslovanskega in hrvaškega popa in rocka. Med njimi je tudi prigoda zagrebške skupine Haustor na beograjski televiziji, kjer je v zgodnjih 80. letih nastopila v živo. Njen frontman Darko Rundek je nezavedno in nehote, v afektu, pokazal sredinec v kamero oziroma srbskemu teve občinstvu, kar je povzročilo pravo malo moralno paniko. Vendar se o tem pripetljaju v omenjenem filmu samo govori, zgodba ni podkrepljena z arhivskim posnetkom živega gostovanja, ker ga ustvarjalci filma (verjetno) niso mogli najti. Znane so številne zgodbe, ko so posnetki problematičnih primerkov izginili oziroma so bili presneti. Zanalašč zbrisani.

Med pisanjem scenarija za (zdaj neposnet) LP film o prvi plošči Buldožerjev Pljuni istini u oči sva se s soscenaristko Barbaro Kelbl spraševala, kako to, da obstajajo teve posnetki te naše legendarne freak-rockovske zasedbe šele od začetka 80. let naprej. Legendo o izginotju posnetkov iz sredine 70. mi je zaupal Boris Bele. Leta 1976 je na podelitvi nagrade Zlati M, ki jo je delila tedanja republiška mladinska organizacija v sodelovanju z revijo Mladina, skupina Buldožer z združbo svojih prijateljev uprizorila performans, v katerem se je norčevala iz tedanje uspešnice Dan ljubezni popevkarjev Pepel in kri. Preimenovani v Pepel in levkemija so pred zbranim avditorijem v tedanjem Kinu Šiška odpeli Dan bolezni. Med ostalimi se je na oder pripeljal Marko Brecelj v invalidskem vozičku, z odra pa so postreljali eminentne goste, tudi urednike, med katere so se pomešali Bulodžerjevi prijatelji-provokatorji, ki so po strelih v prazno obležali v fiktivni krvi. (Mimogrede, dogodek v marsičem spominja na prizor iz filma The Great Rock'n'Roll Swindle o Sex Pistols, ko Sid Vicious med petjem My Way v pariški operi postrelja prisotno smetano – s poudarkom, da so bili Buldožerji prej.) Prav na podlagi omenjenega incidenta naj bi iz televizijskih arhivov izginili dotedanji posnetki skupine Buldožer.

Pomen arhivov za dokumentarce je neizmeren. Njihova dodatna vrednost se nam razkrije skozi odličen glasbeni dokumentarec Instrument o skupini Fugazi v režiji Jema Cohena. Ob do-it-yourself (naredi sam) drži, zagovarjanju neodvisnosti in poudarjanju pomena (glasbene in kulturne) skupnosti omenjeno skupino odlikuje še skrb za dokumentiranje in arhiviranje lastne dejavnosti, iz česar je tudi zrasla zakladnica njene založbe Dischord. Iz vestno in sproti zbranega arhiva je nastal pronicljiv in neposreden film, ki je presegel formo običajnega glasbenega dokumentarca. V njem ni prostora za govoreče glave, odpro se nam duri prvih desetih let aktivistične (z)godbe Fugazi med letoma 1987 in 1996, ki navdihuje s svojim izmikanjem komercialnim pastem in ohranjanjem ustvarjalne avre.

Zvok in neposrednost rocka je težko oziroma nemogoče postaviti v galerijo, kar se je pred meseci dobro pokazalo v galeriji ŠKUC ob razstavi High Times o psihedeliji v socialistični Jugoslaviji. Borna postavitev je ob eksponatih in videoprojekcijah temeljila na izbranih skladbah tedanjega (jugo-)rocka, kar pa ni prišlo do izraza. Kakofonija melodij se je pretvorila v popolni miš-maš, na plano pa je stopil sodobni trend »everything goes«. Potrdila se je misel Steva Jonesa iz Sex Pistols, da je z rock and rollom konec, ko ga postaviš v muzej.

Danes je rock glasba kanonizirana in vse bolj ujeta v primež spominov in artefaktov. Ob muzejih in galerijah, kustosih in zgodovinarjih, spletu in medijih se ohranja tudi skozi rockumentarce. Toda zakaj je bil preboj Elvisa, Rolling Stones, flower-power generacije, punka, hiphopa, rava ipd. tako neustavljiv in prodoren? V ključnih, prelomnih trenutkih je bil nepredvidljiv in težko opredeljiv. Spolzel je iz rok. Težko, celo nemogoče ga je bilo definirati, kar je dalo tem pojavom srčiko pomena. Zato pravim: ko gledamo glasbeni film, zgodovinski ali direktni, biografski ali retrospektivni, ga glejmo v kontekstu časa, ki ga prikazuje, ne z nostalgičnim pridihom, skušajmo razumeti in izkoristiti zgodovinski spomin za tukaj in zdaj, za boljši jutri.