Med življenjem in smrtjo

Lifecutter oziroma Domen Učakar je ob zadnjem jesensko-zimskem solsticiju izdal dve avtorsko izjemni, predvsem pa skladateljsko zanimivi in sila intrigantni glasbeni deli. To še zlasti velja za zadnji album, Death(c)rave, ki skozi celotno dolžino avtorjevega krmarjenja po tenki ločnici med tistim, kar prinaša življenje, in tistim, kar odnaša smrt, gradi dramaturgijo izpovednega vzdušja. 

Če se je Lifecutter z lani izdanim predhodnikom Safe Place za neodvisno založbo Kamizdat zasidral znotraj elektronske godbe z globljim pomenom, odmevom in dometom, potem je na albumu Death(c)rave odkorakal še nekaj stopnic nižje v samo osrčje ambientalno nagovorjenega medprostora. Bolj realistično bi bilo reči, da se je Lifecutter potopil v človeško notranjost, ki doni, ropota in odmeva po zvokih in tonih (po)razgubljenih industrijskih prostorov. Kot nekaj, kar nas že s svojo rušilnostjo nepreglednih širjav in hladno praznino obzidanih daljav spominja in opozarja na uro smrti. 

Kdor si dela utvaro, da se v notranjosti našega bitja porajajo melodije Kubrickovega simfoničnega vesolj(e)čenja, zagotovo še nikoli ni doživel resne odisejade svojega telesa in uma. Death(c)rave je zapis nepopisne hipnosti in odzivnosti na vse, kar ogroža našo biološkost, ki se razpenja med vidno in nevidno (tehno)logiko minljivosti. To lahko razumemo in sprejemamo, tudi če se prepustimo čutom ... do koder sežejo ušesa. Ko se enkrat prepustimo takšni dojemljivosti, ugotovimo, da sežejo ušesa dlje, širše in više v primerjavi z očmi, ki jim začetni in prednostni dih in dah jemlje že privajanje na temačni vidni spekter. Smrt je na albumu Death(c)rave še kako izrazito temna, temnejša je in bolj črna kot najbolj temačna noč; in tudi (ne)pregrešljivo mrzla, vendar nikoli dokončna. Death(c)rave namreč ni mrzlična samoterapija. Lifecutter nam namesto tega razodeva več obrazov smrti in s tem seveda odpira tudi večje pomenske razsežnosti. 

Četudi skozi celoten album čutimo porajajoče se strahospoštovanje do osrednje teme, s katero se album ukvarja, tukaj ne gre niti za hvalnico ali pomilovanje niti za beg pred in med smrtjo. Že poimenski scenosled skladb, kot so Hypoxia, Crushing Trauma, Asphyxia, Amyl Nitrite, poslušalca vpeljuje v temačnost okvirja začrtane črne niti. Avtor nam natančno določa koordinate, po katerih (se) koraka po robu zaslona med življenjem in smrtjo. A nam hkrati z upočasnitvijo kadrov, sekvenc in zvočnih kulis razpreda zgodbo, ki deluje bolj kot filozofska misel in ne le kot prefinjeno zrežirana glasbena fikcija. Za tiste, ki niso ravno vešči popolne poslušalske koncentracije, pa tudi za tiste, ki jim glasbeno (po)ustvarjen hrup, elektronska distorzija in atonalni trdi delci v zraku povzročajo alergijo, se bo Death(c)rave morda zdel preveč agresiven in tesnoben album. Toda ne glede na glasbene iztočnice, sozvočja iz predalov in žanrske nastavke gre predvsem za ambientalno glasbeno delo, skozi katero se avtor glasbe postavlja kot prinašalec vzdušja, ki ni nujno prijetno ušesom. Ko smrti nastaviš ogledalo, pač nikoli ni prijetno; toda če preživiš zrcaljenje, se tvoj odnos do življenja zagotovo spremeni. Življenju lahko zdaj prisluhneš še iz drugih (na)zornih kotov. Na albumu Death(c)rave jih je kar nekaj in verjemite, da niso ravno vsi oglati in ostri. Lifecutter nam jih razpira in zapira skozi stopnjujočo se katatonično, a vselej sinhronizirano ritmiko in ponavljajoče se loope in elektronske fraze ter ob tem osvetljuje smrt in razsvetljuje življenje. Vprašanje, ki se ob tem zastavlja, je, koliko odtenkov črne in temačne premoremo v vsakdanjem življenjskem spektru barv.