07.03.2014

Medel projekt zaradi projekta

Orchestrology je posnet s Komornim godalnim orkestrom Slovenske filharmonije, 14-članskim sestavom brez dirigenta s solistom, violinistom Janezom Podleskom. Zasedbo dopolnjuje še Šalamonov dolgoletni sodelavec, italijanski bobnar Roberto Dani.

Andrej Hočevar

Orchestrology

Samo Šalamon

Orchestrology

KGOSF
2013

Samo Šalamon se je v zadnjih letih s svojimi mnogimi projekti nedvomno potrdil kot naš najdejavnejši kitarist v polju jazza. Albume izdaja redno (letos kar dva, poleg recenziranega še 2 Alto), in sicer v različnih zasedbah, v okviru katerih raziskuje odtenke in modalnosti svoje glasbene govorice. Po eni strani gre torej za ustvarjanje različnih kontekstov za presaditev Šalamonovih izraznih invariant, po drugi pa za iskanje formalnih poti, ki bi Šalamonovo glasbeno govorico privedle do njenih lastnih mej (in ne preko).

V zadnjih letih postaja čedalje očitnejša Šalamonova osredotočenost na kompozicijske postopke, ki mehčajo strukturo v prid teksture, mehko položene čez včasih že kar rockovske ostinate. Tako se je že večkrat potrdilo, da Šalamon najbolj prepriča ravno s svojo sposobnostjo vnašanja nevsiljivih čustvenih vzorcev, za kar so različni izgovori v obliki formalnih izhodišč pravzaprav nepotrebni. Če je namreč vsebina dovolj zanimiva, je večinoma odveč poudarjati, da v zasedbi neko strukturno mesto ni zasedeno ali da je po svoje subvertirano – Šalamonova zasedba z dvema altovskima saksofonoma ni zanimiva zgolj zato, ker sta v njej pač dva altovska saksofona; njegove zasedbe brez basa niso zanimive zato, ker v njih nastopa tubist ali ker to luknjo zapolni Šalamonova virtuoznost. Ali povedano drugače, to, da neka zasedba arbitrarno izbira med raznovrstnimi možnostmi strukturiranja, za poslušalca ni zavezujoče. Tudi takrat ne, kadar je v igri štirinajst članov godalnega orkestra.

To je kontekst, znotraj katerega se ponuja v poslušanje Šalamonov album Orchestrology oziroma projekt Free Strings (živimo v času »projektov«), posnet s Komornim godalnim orkestrom Slovenske filharmonije, 14-članskim sestavom brez dirigenta. Zasedbo dopolnjuje še Šalamonov dolgoletni sodelavec, italijanski bobnar Roberto Dani. Album vsebuje 13 skladb, ki jih večinoma poznamo iz Šalamonovega preteklega repertoarja, nekaj pa jih je napisal posebej za to zasedbo. Ker je za Šalamona, sodeč po koncertnih izjavah, to vedno zanimiv izziv, je morda škoda, da projekt ni v celoti sestavljen iz novih del, toda po drugi strani je treba povedati, da ravno ta nova dela, ki zapuščajo polje jazza, ostajajo dokaj neizrazita. V vsakem primeru pa najbrž ni presenečenje, da poslušalec dobi vtis, da je prav zaradi novega, še nepreizkušenega konteksta godalni orkester bolj ali manj v ospredju (če pustimo ob strani njegovo agresivno in utrudljivo samopromocijo, Šalamon tudi v drugih projektih načeloma ne sili v ospredje).

Na koncu od poslušanja albuma Orchestrology žal ne ostane kaj dosti več kot vtis medlosti. Poleg tega je album tudi mnogo predolg in preveč razvlečen, da bi se iz njega dalo izluščiti neko poanto onkraj poskusa, da se že slišano presadi v novo okolje in se mu doda nekaj novih namigov.

Šalamon je svoje skladbe spretno dekonstruiral in premišljeno razdelil vloge, katerih preplet zagotavlja prepoznavnost posameznih motivov in polno zvočnost. Čvrste harmonske osnove dopolnjujejo razgibani okraski, prepleteni z melodijami, ki si jih v miroljubni igri podajajo godala in kitara. Ker med kitaro in godali ni kakšnega posebej izzivalnega, drznega razmerja, prevladuje vtis omledne zvočne mehkobe, porojene iz elegantnega zvočnega valovanja, varno zajetega v predvidljive kalupe. Za nekaj razgibanosti poskrbijo protipostavljanja posameznih stavkov, ki pa le redko stopijo v pravo igro vprašanj in odgovorov. Zvočni dialog je namreč premalo napet in premalo motiviran; nesporna obrtniška vrlina medlost vtisa pravzaprav samo še podkrepi. Podaljški, osenčitve in variacije namesto izstopajočih pasaž ustvarjajo predvsem občutek neizrazite pretočnosti, kar potrjujejo tudi najbolj izpiljene solaže – tudi ko Šalamon nenadoma vklopi distorzijo in se spusti v solistični galop, to v teksturo ne vnese reza, temveč zgolj še en vzorec brez opazne zvočne nujnosti.

Na koncu od poslušanja albuma Orchestrology žal ne ostane kaj dosti več kot vtis medlosti. Poleg tega je album tudi mnogo predolg in preveč razvlečen, da bi se iz njega dalo izluščiti neko poanto onkraj poskusa, da se že slišano presadi v novo okolje in se mu doda nekaj novih namigov (od Schuberta do Dutilleuxa in Ivesa ali od Moriconneja do Luppija). Šalamona smo in bomo v bodoče nedvomno še slišali v mnogo bolj zanimivih kontekstih, kot je ta. 

@http://www.youtube.com/watch?v=Fr4w1hQpgaU@