Mehki toni z goriške fronte

Kitarist in skladatelj Jan Sturiale živi na »svobodnem ozemlju« med ZDA in Evropo, kar postaja že neke vrste standard mladih ustvarjalcev improvizirane glasbe. Nemirna in nikoli dokončna bivanjska lokacija ga opredeljuje tudi kot neodvisnega jazzovskega glasbenika, ki brez težav kolobari med različnimi kreativnimi pristopi. Lahko bi celo rekli, da uresničuje globalizacijski odnos do jazza. Zagotovo smo priče fuziji neštetih šol in opredelitev, zanimivo pa je, koliko »starega« se vleče na dan in kako mladost hrepeni po »dobrih starih časih«. Temu zagotovo pritrjuje nova plošča Do Not Disturb The Peace, ki je nedavno izšla pri DTL Records in je predmet naše priložnostne analize. Priložnostne zato, ker zvok Sturialetovega mednarodnega seksteta pomembno sooblikuje naš saksofonist Jure Pukl, vidno (oziroma slišno) vlogo k zvočnemu oblikovanju albuma pa sta imela snemalca in tehnika Borut Čelik (snemanje, miks) in David Šuligoj (master).

Sturiale je začel kot študent klasične kitare v Udinah (kako podobna zgodba z našim Samom Šalamonom!), nato mu je oče kupil kultno fender stratocasterico, ki ga je zapeljala v rock. Fascinacija z zvočno energijo električne kitare je bila očitno usodna, prehod z rockerske na jazzovsko pot pa se zdi kot nekakšen naravni proces oziroma nadgradnja v smislu kreativnosti in svobode. Rock ima za ambicioznega muzika preveč omejitev; je pač vezan na določeno publiko, vrti se v harmonskem krogu, ki je precej ozek, stalno se spogleduje z masovnimi trendi, pogosto prehaja v pop. Sturiale je dokaj hitro zapustil srednješolsko rockersko sceno in s šestnajstimi leti prestopil na jazzovsko stran. Njegov prvi učitelj je bil pianist Glauco Venier, osnove improviziranja pa je prejemal tudi na tečajih Kennyja Wheelerja. Formalno šolanje je zaokrožil na Berklee College of Music v Bostonu, kjer je pridobil certifikat mojstra kitare. Končal je tudi študij v Trstu na oddelku za jazz na konservatoriju v Trstu.

Ameriko je očitno dobro »unovčil«, saj je jazziral z mnogimi glasbeniki v New Yorku in Los Angelesu. Imen nima pomena naštevati, saj je scena na splošno precej odprta, mladi in nadebudni pa se lahko preizkusijo na različnih ravneh in v pestrem slogovnem razponu. Idealna kombinacija študija in prakse je obrodila sadove, ki so jih zadnje čase deležni predvsem evropski poslušalci. Sturiale koncertira po mnogih krajih in deželah, sodeluje z raznovrstnimi glasbeniki, v Gorici (Italija) pa na Slovenskem centru za glasbeno vzgojo Emil Komel poučuje jazz, rock, harmonijo, improviziranje ter ansambelsko igro. Za ljubi kruhek, seveda, ki ga jazz reže bolj na tanko.

Na plošči, kjer sta svoj pečat pustila studijska mojstra Borut Čelik in David Šuligoj iz Nove Gorice, so svoje kreativne moči združili saksofonist Jure Pukl, klaviaturist Leonardo Vito Tritto, kontrabasist Alessandro Turchet, bobnar Luca Colussi in hrvaška pevka Alba Nacinovich (Načinović). Jure Pukl je z značilno mehkim dihom na plošči ustvaril vzdušje, ki na eni strani zagotavlja nekakšno ležernost, že skoraj lahkotnost, ne vdaja se melanholiji, po drugi strani pa stremi k improviziranju in iskanju novih zvočnih izpeljav. Njegov ego se rad izkaže v občasnih pobegih na »stranpoti«, ki skladbam dodajo šarm in pravi jazzovski filing. Vse pa v mejah zmernega, kontroliranega in popolnoma neekscesnega. V sedmem komadu, This Land, se koncept plošče sicer sunkovito obrne v smeri jazz rocka (iz ritmov pokuka legendarni Billy Cobham), vendar se v nadaljevanju vseeno ne zgodi nič pretresljivo drugačnega.

Mednarodna zasedba glasbenikov je pripravila zelo poslušljiv izdelek, katerega koncept se napaja, kot rečeno, iz jazzovskega vrelca izpred tridesetih let. To hrepenenje po »starem« verjetno korenini v zadregah z novim. Jazzu se je v zadnjih letih nekako omajal temelj suverene godbe, preveč je stranskih vdorov z drugih zvočnih okolij, vse preveč se oblikuje nekakšna »džezja čorba«, ki ji je težko določati parametre. No, vemo, da vse to ni pomembno in da šteje samo glasba; pa vendarle pretirano mešanje okusov iz finih začimb dela »jušno kocko«, ki ima na celem svetu enak okus. Nemara zato taka lakota po časih, ko je jazz šele postajal del masovne kulture. In prav nič nas ne čudi, ko v dotičnem cedeju zaslutimo duh starih mojstrov, kot so Flora Purim, Airto Moreira, Jan Garbarek, Gato Barbieri – sanjsko ekipo iz zgodnjih sedemdesetih let, ki je gojila zelo sofisticirane oblike jazza. Na plošči je deset skladb, ki vse zgoraj povedano podajajo v kultivirani obliki, včasih nemara pod (pre)velikim vplivom mogočnih vzornikov, a vseeno zelo poslušljivo ter pedantno izvedeno. Nekaj malega se pritakne rockerske in bluesovske estetike, v nekaterih skladbah zadiši celo po funku. Lahko rečemo, da so goriški in v sekstetu zbrani mednarodni glasbeniki ploščo oblikovali z občutkom za stil in tehnično na visokem nivoju. Tak mainstream jazz sicer ne pušča kakšnih globljih ran v poslušalčevi duši, tudi na noge ga ne dvigne, a mu od spredaj in zadaj streže s prijaznostjo in mehkobo. Pa v avtu se prileže kot imenitna družba na samotnih poteh.