MENT 2023

Naslednje leto bo festival MENT obeležil desetletje predstavljanja lokalnih, regionalnih in manj zastopanih evropskih scen alternativne glasbe različnih žanrov. S takšnim uvodom prehitevati sedanjost, ko se je deveta edicija dogodka šele zaključila, ni brezglavo. Opomni nas, da je MENT postal institucija glasbene scene. Njegov producent, Kino Šiška z umetniškim direktorjem in vodjem festivala Andražem Kajzerjem na čelu, si je utrdil pozicijo mednarodnega povezovalnega momenta in se postavil v sredino glasbe, kjer nastajajo levosmerni estetsko avtonomni projekti. Izbranci niso vedno tržno zanimivi, kar je očitno predvsem pri domačih ustvarjalcih, a je program kot celota vedno tehtno izbran in privlačen tako za samorastniške kroge, katerih cilj ni kariera, kot tiste, za katere je glasba služba. MENT-a ne gre jemati za merilo zdravega stanja domačega glasbenega prostora. Epidemija koronavirusa je tiho odšla iz naših vsakdanjih življenj in odgnala aktivno dogajanje na mnogih glasbenih prizoriščih izven prestolnice. Prostori morda niso uničeni, kot se je to pripetilo Rogu, a samevajo brez programa in ekip. V Ljubljani glasbeno dogajanje ostaja, a prihaja do ponavljanja preverjene ponudbe. Redkokdaj z odrov zaslišimo manjše in srednje velike evropske projekte, ki naj bi jih predstavitveni festivali, kakršen je MENT, ravno uvažali in izvažali. Takšno stanje je značilno tako za Kino Šiška kot za širšo Metelkovo. Opazka ne priča o kakovosti festivala, prej je znamenje precejšnje izoliranosti institucije MENT-a od vsakodnevnega koncertnega dogajanja. 

Letos je ob baltskem fokusu, z ustvarjalci in profesionalci iz Estonije, Latvije in Litve v ospredju, festival pozornost usmerjal tudi k svoji blagovni znamki, s katero se po eklektični kuraciji razločuje od ostalih predstavitvenih festivalov. MENT se je prvič predstavljal kot festival glasbenih odkritij, s čimer je do neke mere razbil svojo mistifikacijo v splošni javnosti, ki ni tako zelo seznanjena s strokovno platjo glasbenega posla, in na drugi naslavljal specifično tržno nišo modernih akterjev glasbene industrije. Ti vendarle služijo pod pogojem, da so relevantni, pri čemer svežina v alternativni glasbi trenutno pomeni hibridnost in raznolikost. 

Festival je bil z izjemno nekaj deset dnevnih vstopnic razprodan. Otvoritveni, sredin večer je bil že klasično najbolj množično obiskan, saj tedaj dobijo glas populistično bolj privlačni ustvarjalci. Skoraj vsakega nekonferenčnega obiskovalca so k nakupu karte za ta dan prepričali headlinerji La Femme. Francoski fenomen psihedelično rockovske diskoteke je v Sloveniji nastopal prvič, deset let po izdaji ikoničnega prvenca Psycho Tropical Berlin in tako tudi že precej po zenitu svoje originalnosti. Bendova popovska komedija absurda je enako frankofonska kot kozmopolitska in v živo izredno performativna. Konceptualno napihnjene persone projekt v živo glasbeno ne upraviči. Ostajajo izredno zabavni, a iz svoje posebnosti izrišejo karikaturo samih sebe. Zdelo se je, da so izbrani za rekreativce MENT-a, za splošne glasbene oboževalce, ki jih organizatorji želijo prepričati, da je celotni festival vreden obiska. 

Medtem ko se je lani z MENT-om povezal festival Druga godba, je letos prišlo do koprodukcije s festivalom elektronske glasbe SONICA in platforme SHAPE+. Ta sta oblikovala četrtkov program v Stari elektrarni, posvečen elektronskim ustvarjalcem iz vzhodne Evrope, na katerem je bil premierno predstavljen projekt Nexus. Duo vizualnega umetnika GMB-ja (Gašper Milkovič Biloslav) in producenta jesusonecstasyja (Mitja Cerkvenik) je živi performans zastavil na osnovi dub techna, temačne ambientale in črno-belo-sivih podobah, ki so spominjale na zareze v papir, mitohondrije oziroma na grobe mikrostrukturne sledi. Na žalost ni prišlo do prave interakcije med posamezniki vložki ustvarjalcev in s tem tudi ne do upravičitve, da gre za pravi avdiovizualni podvig. Ustvarjalca sta delovala ločeno, in če ju ne bi videli v živo, bi prej govorili o videospotnem dopolnjevanju. Statičnost je bila prisotna tudi v glasbi. Osnovni koncept projekta, nepredvidljivost, je bil zveden na osnovna skladateljska odstopanja. Ko je Cerkvenik postavil osnovne modularne linije, je nanje dodajal vsakič drug žanrski označevalec in tako prehajal med zaključenimi »skladbami«, ki so se gibale od IDM-a in housa do acida, a izpadle kot vaje v žanru in ne pretirano izvirna avtorska dela. Projekt bi bil primernejši za klubsko okolje, saj se mu ni posrečilo prerasti v samostojen umetniški podvig. 

Atmosferično živost je v tekstu obljubljal in prav tako ne dosegal X.U.L., projekt Gašperja Selka, ki je v Dijaškem domu Tabor nastopil s  triom godal in vokalistko. Multiinštrumentalist in skladatelj ustvarja razpoloženjsko razgibane plošče sodobne klasike, ki so se v živo sesedle na zasanjano, milozvočno dimenzijo, ne daleč od Muzaka. Za lahkotnostjo, ki je ne odpihne prvi vetrič, so poskrbeli naslednji nastopajoči na Taboru, birds of unknown. Jazz zasedbi pot v spomin utira vokalno vodstvo Patricije Škof, kot vseprisotni duh plavajoče med občinstvom. Ob meditativnem glasbenem pravljičarstvu Tiborja Pernarčiča in Tilna Beigota trio doseže visoko intenzivnost čustvovanja. Predane glasbene in besedilne teme niso zahtevne in slovenske ptice se pri tem morda ujamejo v okvir odlične izšolanosti, vendar ta ne gre nasproti tehnično podkovani užitkarski glasbi. 

Na Metelkovi je v Gala hali ob zadnjih taktih jazzovskega scattanja medtem zavladal Divji zahod. Polnemu prizorišču so komandirali post postjugo rockerji Lelee, ki združujejo terenske, samorastniške izkušnje širom Balkana. Koncert je odkljukal vsa dušna stanja, za kar sta poskrbela vokalista Jelena Rusjan (basistka) in Damjan Manevski (kitarist). V enaki meri poetsko kot punkovsko nizata življenjske izkušnje znotraj zasedbe, ki ima do potankosti dodelano meso in kosti, in to tudi z novim bobnarjem, Leonom Stoilkovićem. Največji adut benda je lokalizacija. Ta se mestoma izrazi v folkovskem surfanju, drugje kožo pobere let po indie betonu. Znajo biti glasni, sliši pa se jih tudi v najbolj koprnečih baladah. 

Ušesa je bilo treba zavarovati na DUF-u (Jaka Berger), ki je v Channel Zeru nastopal ob spremljavi VJ-ke 5237. Spoj dubstepa, techna, beatovske kulture in nojza v živo zmrazi do kosti. Niti malo ni presenetljivo, da Berger ne pozna vmesne poti. Od brutalnih jazzovskih improvizacij in komaj prisotnih ambientalnih terenskih posnetkov do neujemljivih modularnih sintetizatorjev njegovo ustvarjanje veže koncept ekstrema. Če Brgs na horizontu s projektom že vidi dead underground future, ga z njim tudi zaduši. Črnina povprečja umre nasilne smrti, orodje boja pa je majhen looper velikanske osebnosti, ki bi kaos povzročil tudi ob boku kakšnega Kevina Martina.

Za festival MENT je že značilno, da vsako leto nekoliko spremeni nabor prizorišč. Letos je bila novost Cukrarna z odroma Rafinerijo, manjšim prostorom bara, in Avlo, pritličnim obvhodnim prostorom razstavišča, kjer so med drugim nastopali Luka Prinčič in Moveknowledgement. Prinčič je predstavljal projekt Algoforte, pri katerem klavirski avtomat kontrolira s pomočjo MIDI tehnologije in živega kodiranja oziroma algoritemskega skladanja. Avla se je z ekstremno visokimi stropi in mrežastimi konstrukcijami lepo ujemala z elektronsko estetiko. Močno poudarjeni element tematskega in dobesednega odmeva med avtomatom in kodirano reformulacijo je odslikaval prostorsko polnost praznosti. Glasba se je gibala po meji med hipnotičnostjo in napetostjo, pozornost na razkrajanju linearnega časa pa je spomnil na The Caretakerja. Po sintetičnem plesu Britancev PVA so diskoteko krautrockovskega gibanja zagnali v Moveknowledgementu. Igrali so lani izdani album Lying Cobra, karierno levitev, s katerim častijo nesmrtnost psihedeličnosti. Pulzirajoče so drseli po prostranstvih zasanjane otožnosti, repeticije pa niso postale monotone, saj znajo v Moveknowledgementu tudi v živo reproducirati produkcijske okraske, ki pri podobnih bendih mnogokrat ostanejo le na studijskih izdelkih. Čeprav glasbo zaznamuje dobrodejna meglica, rezultat zakasnitvenih efektov razočara medla odrska prezenca zasedbe.

  Zlahka se je o kvaliteti performansa izreči v povezi z Astrid (Astrid Ana Kljun), katere kameleonsko dramaturškost je bilo v Zorici izvrstno gledati, vendar se jo je ob trušču barskega dogajanja slabo slišalo. Ustvarjalka v aktualnem projektu deluje kot vokalistka in harfistka v vodah trip hopa, predvsem pa popa in rocka. Ne glede na to, ali je bila temačno lebdeča ali bleščeče zvezdniška, je Astrid nastop prešila z rdečo nitjo udarnosti. Kvaliteten produkt osrednje pop scene, ki pa je štrlel iz programa, saj Zorica ne dosega ravni koncertne izkušnje drugih prizorišč. Poleg tega je zaradi prostega vstopa prisostvovalo povsem drugačno, naključno občinstvo. S tem prizoriščem in izbranimi ustvarjalci (po Astrid je nastopil še Dzipsii) organizatorji nagovarjajo tiste, ki so zainteresirani za sredinski pop, vendar ta del programa zaenkrat še deluje kot tujek. 

MENT je z deveto izvedbo nadaljeval svojo značilno linijo glasbene kuracije, ki odraža mikrotrende s splošne scene. V središču ostaja zapisana vsežanrskost, v programu se je močno čutil baltski priokus, iz digitalnega pa je prestopil tudi prvi internetni fenomen, predstavljen na festivalu, hrvaški indie pop glasbenik Fran Vasilić. Dobro obiskana konferenca je ponudila nekaj za vsakega obiskovalca, je pa bil letos program manjši od prejšnjih let. Zdi se, da baltske tematike zaradi oddaljenosti trga niso tako zelo relevantne. Po drugi strani pa smo se vseeno seznanili s situacijo v regiji, ki je kot širša balkanska, obrobna in neprivilegirana v primerjavi z zahodnoevropskimi centri moči. Na konferenci je bil predstavljen tudi prvi izbor regionalne iniciative Nove face, ki želi vsako leto izpostaviti najperspektivnejše mlajše (do 30 let) glasbene profesionalce na območju nekdanje Jugoslavije. Podobno namero prepoznamo za krstnim srečanjem slovenskih promotorjev elektronske glasbe CEMENT, kjer so organizatorji drugo leto zapored naslavljali nišo elektronskih klubsko usmerjenih vsebin, vendar je ta v programu še premalo zastopana, da bi pritegnila večje število akterjev s tega specifičnega področja. 

MENT-a ne gre jemati za merilo zdravega stanja domačega glasbenega prostora. Epidemija koronavirusa je tiho odšla iz naših vsakdanjih življenj in odgnala aktivno dogajanje na mnogih glasbenih prizoriščih izven prestolnice. Prostori morda niso uničeni, kot se je to pripetilo Rogu, a samevajo brez programa in ekip. V Ljubljani glasbeno dogajanje ostaja, a prihaja do ponavljanja preverjene ponudbe. Redkokdaj z odrov zaslišimo manjše in srednje velike evropske projekte, ki naj bi jih predstavitveni festivali, kakršen je MENT, ravno uvažali in izvažali. Takšno stanje je značilno tako za Kino Šiška kot za širšo Metelkovo. Opazka ne priča o kakovosti festivala, prej je znamenje precejšnje izoliranosti institucije MENT-a od vsakodnevnega koncertnega dogajanja.