Ment 2024

Kot že nekajkrat poprej, sem se tudi letos podal v iskanje glasbenih odkritij, vendar precej bolj zmerno, kar se časovne komponente tiče, zato bodo naslednje vrstice bolj kot ne usmerjene v zgodnejše nastopajoče, ki so odre na nekaterih ljubljanskih lokacijah zavzeli v prijaznejših urah za sprejemanje glasbenih avantur. Nekaj taktike odpade tudi na dejstvo, da že nekaj let na Mentu nisem zasledil nastopa, ki bi me docela sezul ali vsaj presenetil, kot se je to dogajalo v prvih nekaj sezonah, poleg tega pa je treba vzeti v zakup še hendikep, da je zlasti v kasnejših urah težko, celo nemogoče vstopiti na nekatere koncertne lokacije. Kot že nekajkrat poprej, sem se tudi letos podal v iskanje glasbenih odkritij, vendar precej bolj zmerno, kar se časovne komponente tiče, zato bodo naslednje vrstice bolj kot ne usmerjene v zgodnejše nastopajoče, ki so odre na nekaterih ljubljanskih lokacijah zavzeli v prijaznejših urah za sprejemanje glasbenih avantur. Nekaj taktike odpade tudi na dejstvo, da že nekaj let na Mentu nisem zasledil nastopa, ki bi me docela sezul ali vsaj presenetil, kot se je to dogajalo v prvih nekaj sezonah.

Na letošnjem Mentu se je vnovič izkazalo, da imena, okoli katerih se pred festivalom dela največji hype, pomenijo zmerno razočaranje, če sem nežen pri opredeljevanju. V prvi vrsti so to Los Bitchos, nekakšen srednješolski eksperiment deklet, ki se bi rade igrale muzike tipa Santana. Že napovednik v stilu »njihova edinstvena estetika je izvirna mešanica perujske chiche, argentinske cumbie, turške psihedelije in valovitih surferskih kitar« je deloval neosredotočeno, kot nekaj na hitro vkup zmetane stilske šare, samo da se sliši seksi. Eksotično! Takšen je bil tudi nastop: povsem zmeden z redkimi privlačnimi medigrami, ki so odpadle na surferske kitarske zanose kitaristke in tudi hitro zapadle nazaj v podpovprečje. Nekaj več tehtnih idej je na odru katedrale dan kasneje pokazala Martha Da'ro, ki pa je po všečnem telefonskem uvodu v koncert prekmalu zapadla v ponavljanje enega in istega hip-hop vzorca, kjer ji v nobeno pomoč ni služil sicer kar privlačen soulovski vokal. Prav temu bi v prihodnosti morala posvetiti več pozornosti, seveda ob precej bolj raznovrstni glasbeni spremljavi. 

Precej bolje sta se odrezali skupini, ki sta nastopili pred Los Bitchos in Martho Da'ro. V sredo je bila to nizozemska skupina Personal Trainer, v četrtek pa madžarska Carson Coma. Osebni trenerji suvereno jahajo na valovih neodvisnega poprocka, ki so ga v začetku tisočletja najavili v Franz Ferdinand in še danes z večjimi ali manjšimi oscilacijami privlači mlade po svetu, ki želijo nekaj več od »navadne« kitarske glasbe. V odmerjenih štiridesetih minutah so predstavili živahen in neobremenjen zvok/nastop, ravno prav sugestiven in hedonističen. Več kot očitno je, da jim bend pomeni čisto zabavo, da v njem sproščajo nabrano energijo in se nasploh razbremenjujejo skozi formo pop pesmi. Precej več resnosti so ponudili v Carson Coma, ki so med vrsticami omenili samocenzuro, saj morajo pod Orbanovim režimom paziti, kakšna besedila pišejo. Pohvalno pojejo v maternem jeziku in so zato nekajkrat omenili, kaj v svojih besedilih nagovarjajo oziroma kritizirajo (predvsem jih moti obrat na desno in ponovno prebujanje fašističnih idej v Evropi). Večjo dinamičnost nastopa dosežejo z menjavanjem inštrumentov, ko bobnar prevzame mesto pevca, klaviaturist zamenja tipke za flavto … Nasploh člani skupine obvladajo inštrumente, kar jim omogoča več sproščenosti pri oblikovanju aranžmajev, s čimer so močno odskočili od ostale ponudbe na Mentu, ki jo je meni uspelo ujeti. Stopnišče nižje nam je z intimnimi odtenki zasanjanega popa postregla Dora Tomori, ki lebdi na nevidni liniji notranjih nasprotij in se skoznje odziva na svet okoli sebe. Sprva dokaj (prvo)osebna, strogo zazrta vase, se na določeni točki začne odpirati navzven, kar se prevede v bolj poletne pop melodije. Ne vem, zakaj, a med njenim nastopom se mi je pogosto skozi misli sprehodila Sharon Van Etten v vmesni fazi do izida albuma Remind Me Tomorrow. Artificialice je dan prej v sproščenem nastopu predstavila svoj paradoks glasbenega poznavanja, vešče umeščenega v kompilacijo žanrov, ki deluje nadvse spodbudno. Morda bi dekleta iz dvorane zgoraj morala priti poslušat Alicje Sobstyl, da bi slišala, na kakšen način je treba razmišljati eklektično, da skladba deluje vešče, drzno in eksperimentalno hkrati. Morda na trenutke le preveč povleče na Björk, s čimer se izgubi nekaj pozitivne naivnosti. Vendar je tok glasovne improvizacije, ki s ponavljanjem in nežno naracijo nagovarja naš tok zavesti, toliko v ospredju, da ti vtisi na koncu prevladajo. Leatherette so me s svojo punkovsko kakofonijo na prvo žogo hitro odpihnili domov z mislimi na čudovit nastop avstrijskega dvojca Elis Noa tik pred tem. Sožitje sugestivnega soulovskega vokala in elektro-pop dinamike na način, da ni ničesar preveč ali premalo, redkokdaj slišimo v okviru modernih produkcij, kjer so pretiravanja in ugajanja redno v prvem planu. Par iz Avstrije dovoljuje, da glasba skozi pesmi (za)diha in ni preobložena z balastom elektronskih premazov – učinek se sliši v formi kakovostne in vsebinsko bogate pop skladbe, kateri dodatno dimenzijo odpira pogosta raba saksofona, ki je zvesti sopotnik pevkinega s čustvi nabitega vokala.

Ponovno se nisem izognil osebnemu pravilu, da preverim skupino, ki ima najbolj (ne)posrečeno ime. Ta čast je pripadla novobeograjskemu kvartetu Ubili so batlera, zastopanemu na kompilaciji skupnosti Hali Gali. Melodični hardcore tour de force, ki je sprva malce šepal, da je proti koncu nastopa dobil pravi tempo, kot se prepogosto zgodi v festivalskih kolobarjenjih. Vtis je bil, da je kvartet sposoben precej več, kot je pokazal v Gala Hali. Pesem Maglovito jutro, če sem prav ujel napoved, v sebi skriva veliko razigranega potenciala in svežih kitarskih idej, na katerih bi skupina lahko vztrajala v prihodnje. V tem tempu je nadaljevala zasedba Cactus Fields, ki prav tako prisega na kitarska razigravanja, včasih opremljena s pravo dozo hrupa, drugič pa nesramno namigujejo na klasično pop melodijo. Od tod tudi najverjetneje izvirajo primerjave s skupino Pixies, saj Cactus Fields stalno lomi pesem, celo tako intenzivno, da nekje v ozadju zaslišimo odtenke Kojine produkcije. V Channel Zero se mi ni uspelo prebiti, tako da vtisi s koncertov skupin Nand in Masaž umanjkajo v poročilu. Težki nastop belgijskega dvojca Pruillip je pomenil drobno presenečenje v najboljšem pomenu besede. Včasih je res treba priti brez pričakovanj ali preveriti kaj, kar po opisu ne sodi v tvoj glasbeni vrt, da doživiš popoln nastop in se prepričaš, da je treba vsakomur dati priložnost. Dvojec Pruillip ne pretirava, ne ustvarja distorziranega zvočnega zidu za vsako ceno, temveč strpno niza glasbene sekvence eno za in na drugo, da z njimi doseže maksimalen učinek hrapave meditativne narave. Njune muzike so strpne in vztrajne, tudi bobnarkin vokal je razumeti pretežno v funkciji glasbe in ne besedila kot takega. Pred povratkom domov sem na kratko na ušesa povlekel še nastop KOIKOI in se še enkrat več prepričal, da gre za skupino, ki je ne samo hitro položila zrelostni izpit, temveč v sebi nosi potencial za največje festivalske odre, in to neodvisno od žanrskega ali kateregakoli drugega predznaka. Modificirani pop kot glasba prihodnosti? Mogoče.