MENT Ljubljana- 2. dan

Drugi dan showcase festivala MENT Ljubljana se je pričel že zgodaj s konferenčnim programom v CUK Kino Šiška in se kasneje s koncerti razpršil po različnih koncih prestolnice.

Strokovnjakinja za družbene medije Martina Anđelković iz Srbije je predstavila svoje poglede na to, kako postati rock zvezda na družabnih omrežjih. Mnogo bendov in izvajalcev se promovira na neučinkovit način, saj nas neprestano zasipajo z objavami. Anđelkovičeva je bodočim rock zvezdam svetovala, naj poiščejo svoje občinstvo ter se mu prilagodijo predvsem tako, da ga z objavami zabavajo in vključijo v igro. Izpostavila je trend, ki ga velja izkoristiti: konec prejšnjega in na začetku lanskega leta je postal moden chatbot na FB messengerju, ki lahko postane odlično orodje za promocijo.

Franz Hergovich iz Austrian Music Exporta se je na prezentaciji JoyCut#NeverStops pogovarjal s Pasqualom Pezzillo in Katio Giampaolo, predstavnikoma italijanske rock skupine JoyCut, ki veliko nastopa na showcase in drugih festivalih od Azije do Severne Amerike. Menedžerka Katia in vodja skupine Pasco sta za zainteresirano javnost delila svoje izkušnje s štiriinštiridesetdnevne turneje, na kateri je skupina odigrala ravno toliko koncertov. Spregovorila sta tudi o povezovanju s partnerji in priznanimi menedžerji velikih skupin, kot sta Chemical Brothers in Pink Floyd.

V času kosila je pod stopnicami Kina Šiška potekal madžarski sprejem. Madžarska delegacija Hungarian Oncoming Tunes – HOTS je predstavila svoje glasbene talente različnih glasbenih scen: punk skupino Gustave Tiger, kantavtorja Apeya in footwork duo Uffalo Steez. Predstavniki hitro razvijajoče se madžarske glasbene scene – lani so organizirali prvi showcase festival – so poleg glasbe ponudili tudi tradicionalno madžarsko hrano in pijačo.

Moderator Renato Horvath (Eastaste, BuSH) iz Madžarske se je pogovarjal s predstavniki poljske scene Tomaszem Waśkom (Go Ahead, Spring Break), Tonyjem Duckworthom (PIAS – Poland and Eastern Europe), Jackom Skolimowskim (Newsweek Poland, Polnisches Institut Berlin) in Anio Kasperek (Chimes Agency). Poljska se zadnji petnajst letih razvija na vseh področjih, tudi glasbenem, in je poskrbela za pomemben mentalni premik pri aktualni generaciji. Vsi govorniki se s tem sicer niso strinjali in so menili, da je treba na glasbenem področju še veliko postoriti; nekateri festivali še niso dovolj stabilni, težave povzroča tudi pomanjkanje primerne infrastrukture, saj nimajo dvoran za deset tisoč obiskovalcev. Bendom, ki bi radi igrali na Poljskem, so zato svetovali, naj se raje udeležijo festivalov na odprtem, saj ti dosežejo večjo množico ljudi. 

Legendarni ameriški radijski didžej Kevin Cole je v pogovoru s Sigtryggurjem Baldurssonom predstavil danes kultno ameriško radijsko postajo KEXP. Seattelska radijska postaja KEXP je ena bolj prodornih ameriških neodvisnih radijskih postaj, ki operira nekje v vmesju t. i. community radijskih postaj in študentskih radijskih postaj in je svojstvena opozicija ameriškim komercialnim radijskim postajam. Lokalna radijska postaja  je močno vplivna in beleži najbolj glasen moment lokalne scene, torej t. i. grunge, v zadnjem desetletju pa se je s pomočjo sodobne digitalne tehnologije in portalov, kot je YouTube, pretvorila v svetovni fenomen, čeprav še vedno bazira na lokalni podpori. Hkrati nosi zanimivo zasnovo, saj namesto na demografski programski politiki temelji na konceptu ljubiteljev glasbe ter na konceptu neodvisne in neprofitne kulturne organizacije. (V našem prostoru je podoben fenomen Radio Študent.) Domuje na majhnem javnem frekvenčnem prostoru, namenjenem neprofitnim medijem, zato ne predvaja reklam, temveč več kot 60 odstotkov sredstev pridobi v obliki denarne podpore in donacij poslušalcev in poslušalk. Že zato je toliko bolj predana skupnosti, in to tako na kulturnem kot političnem področju, tako na lokalnem kot v širšem območju ZDA, s svojimi znamenitimi koncertnimi seansami, ki si jih lahko gledate na YouTubu, pa se vpenja še v mednarodni prostor in je, kar je posebej zanimivo, tudi v tem kontekstu svojstven fenomen, ki izstopa iz morja enoličnih in brezobličnih radijskih postaj. 

Sigtryggur Baldursson, vodja islandskega Iceland Music Exporta, nekdanji član kolektiva KUKL in zasedbe Sugarcubes, je predstavil delovanje njihove export pisarne. V domačem okolju skrbi za to, da ostaja kulturna politika seznanjena s pomembnostjo lokalnega glasbenega ustvarjanja, ki je zadnja tri desetletja z Björk, GusGus, Mum, Sigur Ros, Emiliana Torrini in drugimi ustvaril samosvojo estetiko, t. i. islandski »zvok«, ki pa je razpršen po številnih žanrih. Danes z izdatnim budžetom ustvarjajo festivale, se mrežijo, skrbijo za promocijo islandske glasbe na showcase festivalih in drugod ter skrbijo za izobraževanje in sofinanciranje podpornih infrastrukturnih mehanizmov. 

Moderator Luka Prinčič, vodja spletne založbe Kamizdat, je zvečer v Pritličju vodil pogovor na temo o svobodni glasbi. Slovenska spletna založba Kamizdat, ki deluje po etičnem načelu »naredi sam«, pokriva širok spekter žanrov, osredotoča pa se na objave lokalnih umetnikov. Poleg prostih digitalnih prenosov založba občasno izdaja fizične izdaje v omejenih nakladah. V uvodnem govoru je Luka povedal, da problem ni črno-bel, zato je na pogovor povabil sogovorce, ki imajo različne poglede na svobodno glasbo: švedskega poznavalca demoscene Andersa Carlssona (Goto80), odvetnico Uršo Chitrakar in vizualno umetnico Alenko Pirman, ki je pred več kot desetimi leti z Ljudmilo sodelovala pri vzpostavljanju licenčnega odprtokodnega sistema Creative Commons Slovenia. 

Koncertni program v mali dvorani Kina Šiške se je začel s poljskim žensko-moškim dvojcem Coals, ki že prodira tudi na tuje. Programsko se je večer osredotočil na sodobna mlada snovanja v polju kantavtorstva. Dvojec Coals se vpenja v ta kontekst s suverenimi pesmimi, ki jih odlikujejo mehkoba, sanjavost in melanholija, zastrte in potopljene v reverb in odmev, podložene pa so s kitarskimi in sintetičnimi melodijami, živimi tolkali in tolkalskimi padi. Gre za spoj kitarskega kantavtorstva z mehkejšo, plastovito elektroniko z občasnimi nasnetimi vokali in pridušenimi ritmi, nad katerimi plava ekspresiven vokal Katarzyne Kowalczyk, morda glavni atribut dvojca, ki to glasbo dela posebno. Bolj utečena, že večkrat slišana je zvočna slika italijanskega tria Birthh. Gre za projekt pevke in kitaristke Alice Bisi, ki spominjala na britanske sodobnike iz Daughter, in to tako zvočno, v minimalnih, a zvensko subtilno razpršenih bobnih ter kitarskih linijah, kot v besedilih, le da sta aranžma in glas zaenkrat bistveno manj prepričljiva. Podobno bi lahko v polje že slišanih sodobnih in na mimikriji slonečih godb umestili islandskega ustvarjalca mehke elektronske glasbe Einarlndra. V Stari elektrarni nas je potopil v morje trendovskih, v preteklost zagledanih sintetičnih zvokov in melodij, podprtih z za spoznanje bolj svežim basovskim pulziranjem in beati ter ščepcem terenskih posnetkov, ki so skupaj z barvitimi, a hrapavimi vizualijami gradili značilno atmosferičnost Einarlndrove glasbe. Tudi njegov vokal sledi trendu visokega registra in spominja na imena, kot so Bon Iver, Sufjan Stevens in predvsem James Blake. Če so raznolike godbe iz Islandije v preteklosti ustvarile mit o »islandskem zvoku«, se Einarlndra precej bolj bliža konceptu pop klonov in posnemanja. Vsi trije nastopi so bili sicer dobro izvedeni in odrsko suvereni, manjkal pa jim je bolj oseben nagovor. V žanr kitarskega shoegaza se umešča domači Haiku Garden, ki pa ga zaenkrat pesti podoben problem: gre za dobro povzetje žanra, glasba je udarna, zamaknjena in melodična hkrati, vendar preveč podobna kopici drugih bendov, ki shoegaze forsirajo celo bolj, kot pa je bil ta žanr popularen v svoji izvorni formi, se pravi v zadnjih dveh desetletjih prejšnjega stoletja. Italijansko-kanadski rokerski kvartet His Clancyness, projekt pevca in kitarista Jonathana Clancyja, gre v drugo smer: ta glasba povzema dediščino rock’n’rolla (slišimo vse od garaže prek rockabillyja, surfa, krautrocka in alter popa Dandy Warhols) in hkrati v to spretno vpleta lastno punk rock govorico. Odkritje večera je bil mladi nizozemski trio Homesick v klasični postavi bobnov, kitare in basa, ki nas je v Channel Zeru vpel v hipnotičen in minimalističen, a udaren, hladen in monoton ter hkrati nevzdržno omamen pulz in hrupen zven militantnejših linij dediščine postpunka, tako britanskega kot ameriškega. Trden, klen ritem, doneč, a hkrati melodičen bas in tokrat manj melodična kitara, ki je v zvenu prej mehka kot rezka, spremljajo vokali, ki so postali polnokrvnejši in so bolj pop, »britanski« zven, ki je bil prej značilen za ta kvartet, v živo pretvorili v energijsko bombo, ki jo bomo kmalu lahko slišali na albumu. To je bil koncert, ki te drži v prijemu od začetka do konca. S tem je odstopal od aktualnega načina konzumiranja glasbe, ki se zvaja na hitro browsanje, za kar je pravzaprav odgovorna tudi zasnova MENT-a. Domača КУКЛА je v istem placu predstavila nadaljevanje svojega prejšnjega projekta Napravi mi dete. Podprta v dvema vokalistkama in vizualcem, samosvojo vizualno podobo in koreografijo ter s pesmimi, ki se približajo sodobnemu spektru elektronske glasbe in melodramatičnosti nekdanje jugoslovanske pop glasbe, orje ledino med sofisticiranim in trash estetiko. In tam tudi ostaja, saj nastop zaenkrat še ni tako prepričljiv, kot bi lahko bil.

Kljub skepsi in kritiki, ki spremljata tovrstne festivale, češ da ustvarjajo generično glasbo in sceno, je bil med največkrat slišanimi nasveti na konferenci izpostavljen slogan »Be different!«. Zato ne čudi, da se je o zasedbi Širom veliko govorilo že pred njenim nastopom. Ana Kravanja, Samo Kutin in Iztok Koren so nastopili v dvorani Stare elektrarne in v tem akustično muhastem ambientu predstavili set minimalističnih kompozicij s pomočjo širokega nabora glasbenih zvočil. Z odrsko postavitvijo so pričarali vtis domačnosti in intimne koncertne izkušnje ter uspešno premostili začetno zadrego v prostoru in situaciji, ki ju ti glasbeniki nemara niso najbolj vajeni. Nastop je bil z vsakim trenutkom bolj suveren, zvočna meditacija pa vse bolj blagodejna. Z drugačnostjo, suverenostjo in blagodejnostjo je zasedba Širom poskrbela, da se je o njej veliko govorilo tudi po njenem nastopu. In se bržkone še bo.

»Hvala, ker ste tukaj, ljudje,« je po svojem setu izdahnil Joe Haege (White Wine) in s tem odlično povzel vzdušje drugega (glasbenega) festivalskega dne. Ljudje so dejansko bili tam, včasih še v prevelikem številu, tako da je bila potrebna manjša varnostna intervencija ob vhodnih vratih v izbrane klubske prostore Metelkovega mesta. Marsikdo je bil prikrajšan za glasbeno (pre)izkušnjo, morda bo zaradi tega napisana celo kaka recenzija manj, a nič zato, MENT je dokazal, da izpo(po)lnjuje vse tisto, zaradi česa je bil formiran: predstaviti glasbenike, ki bi v redni rotaciji težko ali sploh ne zašli na naše odre. Drugi večer je docela zadostil naši radovednosti in potrebam po godbeni pestrosti. Nenazadnje je prav White Wine z določenimi »za širšo« javnost morda celo nekonvencionalnimi prijemi poslal kakšen predsodek v preteklost. 

Čudovit je bil že uvod v večer. Vanj nas je vpeljala Sara Renar, dekle s kantavtorsko vizijo z novimi poudarki, bolj sodobnimi, kot jih najdemo pri marsikaterem njenem sodobniku. Vsak element pri njej je dobro premišljen, vendar kljub temu sad čiste in neponarejene emocije. Na neki način kaže, kaj vse bi lahko postali PJ Harvey in Björk, če ne bi zapadli v patetično ceneni intelektualizem. Sara je izbrala drugačno pot ter svoj urbani folk, ki je v tej fazi mračen, napaja s številnimi elektronskimi efekti, pri čemer pa še vedno pušča dovolj prostora za soulovske vokalne intervencije. Nekatere pesmi starejšega datuma so se lepo prilagodile tej posodobljeni logiki, na primer Djeca, ob njej pa tudi izvrstna priredba pesmi Ona se budi (Šarlo akrobata). Tokrat je nastopila s podporo klaviaturista, čigar vloga pa ni bila zgolj dopolnilna, saj je na določenih mestih postal osrednji akter ustvarjanja temačne atmosfere. Da godala niso več le akademski instrumenti, vemo (vsaj) že od Velvet Undergrounda dalje, in Nils Gröndahl odkrito priznava, da mu v ušesih pogosto zazvenijo prijemi Johna Cala. Do svoje violine ima zelo odprt odnos ter iz nje izvablja nabor zvokov, ki spominjajo na punk-rockovske manifestacije (punk je treba v tem kontekstu razumeti kot »brez predsodkov«). Poslušalec je deležen navala (o)zvočenja, ki se plasti in osvobaja skozi celoten eksperimentalni performans, ki ga Nils začini z občasnimi vokalnimi intervencijami. Iz psihedeličnih višav so se v klub Gromka spustili slovaški The Ills, zgledno uigrani, na trenutke celo na račun spontanosti, ki je v tovrstni muziki nujna. V svojem žanru so povsem zadovoljivi, vendar smo čakali kak presežek, ki pa ga ni in ni bilo. Enako velja za The Sweet Release of Death, bend, ki želi biti neodvisno nevaren, a v za to primernih trenutkih namesto tega raje poseže po že preizkušenih vzorcih ter razvodeni »pravo stvar«. Nasploh že nekaj časa opažam, da novi bendi, predvsem iz sfere alternativnega rocka, podlegajo (samo)kontroli, namesto da bi se podali proti robnim dimenzijam. Precej bolj »odvezana« je ruska zasedba The Jack Wood, ki je v svojo z bluesom prepojeno garažo spustila elemente trip-hopa. A to njenih izpadov sploh ni zadušilo, temveč jih je naredilo celo še, kako bi rekel, mastnejše. To je bil koncert, kjer so akterji izgubili še zadnje sledove studijske kontrole ter skladbe odeli v hudomušno neotesanost, za kar je s svojim »snetim« odrskim in pododrskim nastopom dodatno poskrbela pevka Saša. V zvoku tega benda ni nič podano eksplicitno, podobno kot velja za že omenjeni »crossover« White Wine. Ta nastop je bil v več pogledih osvežilen, začenši s pavšalnim »mod« prepričanjem poznega Paula Wellerja. White Wine ne razmišlja preveč, ampak špila, in špila vse, kar fantom pade na pamet, pri čemer pa ne parodirajo, temveč le ostajajo odprti do celotnega polja popularne glasbe, kamor spadata tudi fagot in električna tolkala. Če smo se v osemdesetih na vsakem koraku zgražali nad njimi, graje tokrat ne moremo upravičiti z ničimer. Prav zanimivo bi bilo poslušati in doživeti White Wine in Nilsa Gröndahla na samostojnem celovečernem koncertu.

Večer v Pritličju se je nadaljeval v znamenju založbe Kamizdat. Prva je nastopila mariborska zvočna umetnica Nina Farič aka Kikiriki, ki je predstavila nedavno izdani album Woodsinus. Nina za ustvarjanje improvizirane live noise glasbe uporablja monotrone in teremin. Za njo je Luka Prinčič alias Nova deViator, ki je na MENT-u z DJ setom nastopil že lani, predstavil surovo, še nedokončano ambientalno avdio-vizualno kompozicijo Razpoke vmesnika IV. Za imenom Warrego Valles se skrivajo Nina Hudej, Nina Kodrič in Asja Grauf. Punce so pred nastopom ekskluzivno predstavile videospot z naslovom Hande Kader. Na premiernem koncertu sta Nini nastopili sami ter izvajali težko določljivo elektronsko glasbo, ki se spogleduje tako z ambientom kot plesom. Prvenec bodo pri založbi Kamizdat izdale jeseni. Sledil je nastop švedskega umetnika in raziskovalca starih medijev, ki sliši na ime Goto80. Zvoki 8-bitne glasbe, ki je nastajala s pomočjo računalnika Commodore, priključenega na famozni Iskrin TV prenosnik, je obiskovalce vrnil v osemdeseta, v romantične čase igranja video igric. Večer, posvečen založbi Kamizdat, se je zaključil z nastopom techno noiserja Lifecutterja, ki si je z lanskim odličnim nastopom na MENT-u prislužil povabilo na slovaški festival Pohoda. Domen Učakar, ki se je predstavil z novim materialom, ta bo izšel čez štirinajst dni, je ob zaključku večera v Pritličju dodobra razgibal vse prisotne. 

Večer, posvečen založbi Kamizdat, je bil dobro zastavljen, postregel je z raznolikimi praksami alternativne elektronike, pospremljene z vizualizacijami. Obisk koncertov je bil brezplačen, zamudniki pa lahko vsaj delček atmosfere iz Pritličja začutijo 6. februarja, ko bosta Luka Prinčič in Goto80 v Kinu Šiška v okviru cikla ZVO.ČI.TI so.und.ing DUO izvedla skupni nastop. 

Drugi dan MENT-a je razbil prevladujočo sliko prvega dne, ki je postregla zlasti z generičnim zvokom in nič kaj preveč izstopajočimi vsebinami. Predvsem je pokazal, da postaja osrednji festival v lokalnem okolju, na katerem se uspešno srečujeta tuja in domača produkcija, ki jima s svojo zasnovo zagotavlja primerjalno okolje in ju intenzivneje vpenja v sodobne glasbene tokove. Že drugi dan se je tudi pokazalo, da MENT v primerjavi s podobnimi showcase festivali še vedno vzdržuje kleno programsko logiko, v katero smiselno vpenja vsebine, ki so redke na showcase sceni, ter ohranja vezi med bolj pop tendencami sredinskosti in ustvarjalnimi polji izven njih. Predvsem pa domači sceni v širšem smislu vsako leto pokaže, kaj glasbena industrija danes šteje za mainstream oziroma kakšna glasba ima potencial, da vanj vstopi.