MENT Ljubljana – 3. dan

Tretji dan MENT-a je prinesel najbolj razgiban koncertni program, ki se je na krili klubskih muzik odvijal pozno v jutro, hkrati pa se je že v dopoldanskem času nadaljeval njegov konferenčni del. Koncertni del petkovega večera je bil v še večji meri kot prejšnji dan odlično obiskan in je vnovič potrdil, da postaja MENT osrednji ljubljanski festival, naj bo s predpono showcase ali brez, in po plejadi ponesrečenih poskusov lansiranja dobrega modela za festival končno ponuja dobre smernice, kako v prestolnici pripraviti primeren in uspešen glasbeni festival. Ta model sicer ni izviren in ima predhodnike, kot so praznovanja rojstnih dni Metelkove in dogodki, vezani na Radio Študent, nenazadnje tudi Druga godba zadnjih nekaj let, a je očitno s svojo zasnovo in pristopom utelesil formo, ki se lahko s krepitvijo infrastrukture in obfestivalskih dogodkov in dejavnosti samo še širi. 

Konferenčni program je začela Monika Satkova s predstavitvijo osrednjega slovaškega festivala Pohoda, ki sledi linijam sorodnih glasbenih festivalov po Evropi in svetu, ki dominirajo na glasbenem trgu zadnje desetletje in več. Pohoda v tem ni izjema, ima dobro voden program, odprt je do novih in obetavnih izvajalcev (na njem so v preteklosti izmed domačih glasbenikov nastopili Lifecutter, It’s Everyone Else), a svoj obstoj veže na tuje znane izvajalce (v preteklosti smo slišali Savages, Björk …), ki jim nameni izdaten del budžeta. Satkova je lepo predstavila strukturo, formo in funkcioniranje tovrstnega festivala. Naslednja debata med različnimi festivalskimi organizatorji o »optimizaciji koncertnega programa« na festivalu je predvsem ponudila vpogled v programsko funkcioniranje različnih festivalov in odrov, in sicer od butičnega hrvaškega SuperUho do gigantskega Glastonburyja. Sledil je razgovor o prihodnosti in napovedih festivalske dejavnosti v regiji, ki pa ni ponudil kakih novih perspektiv in analiz, in to kljub številnim posebnostim v regiji in težavam, ki se na tej ravni kažejo v prihodnosti z nadaljnjo rastjo tovrstne aktivnosti. Eno od posebnosti je izpostavil Slobodan Milunović, ki je opozoril, da naš osrednji festival Metal Days deluje brez osrednjega sponzorja. Pogovor s s(so)vodjo legendarne seattelske založbe Sub Pop, Jonathanom Ponemanom je potekal preko Skypea in nam v nepretenciozni maniri razkril zgodbo založe, ki črpa predvsem iz lokalnega okolja in skupnosti ter daje prednost predanosti do glasbe in scene kot pa poslovnemu aspektu založništva. V teh premisah je sorodna naturi radijske postaje KEXP, ki jo je dan prej predstavil Kevin Cole.

Na pogovoru z naslovom Moje nePRecenljive veze so se govorniki Anastasia Connor (neodvisna novinarka, Song, By Toad Records), Arne Thamer (Popup Records), Tim Boddy (The 405) in Dmitri Bezkorovainyi (Experty.by) ozrli v zapleteni svet glasbenega piarja z moderatorko Mašo Pavoković, ki se ukvarja z menedžmentom izvajalcev, organizacijo koncertov in podporo pri načrtovanju karier mladih glasbenikov; trenutno zastopa skupino Koala Voice in mladega kantavtorja Jakoba Kobala.

V panel diskusiji s ponesrečenim naslovom Turneja po Vzhodni Evropi (baltske države sodijo kvečjemu v območje severne Evrope), so predstavniki iz držav od Balkana do Baltika govorili o glasbenih trgih in pogojih, v katerih delujejo. Zaradi zasičenosti glasbenega trga zahodne Evrope nudi omenjeno območje priložnost tudi za nastope slovenskih glasbenikov. Ramunas Zilnys, novinar litvanskega dnevnega časopisa Lietuvos rytas, je glasbenikom svetoval, naj pri izbiri datuma gostovanja v Litvi pazljivo preverijo termine, da ti ne bi sovpadli s pomembnimi košarkarskimi tekmami, saj je košarka v Litvi nacionalni šport.

Na predavanju Fizično & minljivo je britanski interdisciplinarni glasbenik in skladatelj John Richards predstavil svoje delo Dirty Electronics. Richards ustvarja DIY elektroniko ter zvočne naprave za različne umetniške organizacije; med drugim je razvil serijo sintetizatorjev za založbo Mute. Richards je v Vodnikovi domačiji vodil tudi delavnico izdelovanja DIY analogno/digitalnih naprav.

Konferenčni del MENT-a se je zaključil v petek ob 18. uri, ko je v CUK-u Kino Šiška potekalo mreženje avstrijskih predstavnikov na sprejemu, ki sta ga gostila Austrian Music Export in Waves Vienna. Waves Vienna je prvi dunajski klubski in showcase festival, Austrian Music Export pa promovira avstrijsko glasbo v tujini. Ravno letos in naslednje letu Austrian Music Export osrednjo pozornost namenja sodelovanju z državami nekdanje Jugoslavije, zato sta imela sprejem in sočasno mreženje še toliko večji pomen.

Koncertni program v mali dvorani Kina Šiške je bil ta večer zvočno in stilsko malce bolj raznolik od četrtkovega, zazrl pa se je v različne veje punk rocka, zato je bil tudi udarnejši. Zastavljen je bil regijsko, saj so se predstavile tri zasedbe iz Slovenije, Srbije in Hrvaške. Prva je nastopila domača zasedba Lynch, za katero po slišanem in videnem lahko rečemo, da veliko obeta. Gre za glasbo, v kateri se hrupni punk rock meša z bolj »arty« smernicami post punka, pri čemer dobijo svoj prostor tako ritmični izleti in kratki performativni vstavki kot hrupne eskapade. Drža, imidž in zvok Lyncha so po eni strani militanti, po drugi pa dovolj raznoliki in komunikativni ter predvsem odrsko suvereni, zato bodite pozorni na kratkometražec, ki ga bend napoveduje v kratkem. Mladci prav nič ne zaostajajo za bolj izkušeno srbsko zasedbo Crvi – sestavljajo jo člani iz različnih že znanih sodobnih srbskih zasedb (Kriške, Stuttgart Online itd.), ki so delno ali konkretno povezane z novim valom srbske glasbe izpred nekaj let. V tisti čas jo umešča tudi zvok, neke vrste kitarski punk rock, ki se spogleduje s tršimi in temačnejšimi linijami tega izraza. Hrvaška zasedba Baden-Baden po drugi strani predstavlja malce bolj pop, plesno linijo, ki se med drugim naslanja na britanske veje popa in jih mehča z vnosom elektronike in plesnosti. Oster odrski zvok in agresiven nastop tega sicer nista tako izpostavila, a vsekakor gre za izrazno najbolj raznolik bend, morda kar preveč za tako kratek nastop, v katerem res nismo mogli dobiti vpogleda v celotno zvočno sliko tega benda. Dogajanje nas je nato odneslo k drugim prizoriščem na Metelkovi in v Staro mestno elektrarno, ki so z obilico koncertov ponujali raznovrstnejše zvoke.

Kot smo ugotavljali že v prejšnjem zapisu, je festival MENT postal živahno osišče, ki od obiskovalca zahteva nekaj več pozornosti in angažiranosti. To ima seveda tako svojo svetlo kot temno plat, kot dobro vedo predvsem skavti in publicisti, ki se morajo nenehno premikajo med klubi, da bi spremljali in za poznejše potrebe beležili dogajanje. Tako smo nemalokrat naleteli na začudene poglede in dolge nosove pred klubi, saj jim zaradi »šibkih« kapacitet ni uspelo preveriti glasbe vseh izvajalcev, ki so si jih obkrožili na programu. Ampak organizatorji se zagotovo niso pritoževali zaradi (v grobem) razprodanih koncertov. 

Prepih pa ni bil vedno dobrodošel. Precej je (z)motil vsaj kantavtorsko zatočišče v hostlu Celica, kjer smo imeli v prvi vrsti priložnost prisluhniti subtilnim glasbam, ki terjajo kar nekaj koncentracije (in stole!). Jakob Kobal nam je predstavil oziroma ponovno izvedel že znani rebus izpred nekaj mesecev v Grobelnem, le da je bila izvedba tokrat precej bolj pretočna. Če bi bil le za malenkost manj premočrten, bi bila predstavitev veliko bolj agilna. Fant se avtorsko še vedno razvija, a njegova evolucija poteka znotraj neke intimne melodične distance neverjetno hitro in nadzorovano. Na katero stran se bo tehtnica premaknila, bo znano kmalu. Prijetno presenečenje je pripravil tipični in po svoje hkrati atipični predstavnik scene Apey – metalec, ki za hobi razmišlja kot singer/songwriter. Tuja izpeljanka je bila uporabljena namerno, saj se je že od daleč začutilo, da se naslanja na izročilo sodobnega čezoceanskega urbanega folkovskega premisleka z vonjem po akustičnih izpadih Eddieja Vedderja. Tudi barva njegovega vokala je zvenela precej znano. In če k temu prištejemo še veščo rabo vokalnega crescenda in decrescenda, lahko njegov nastop zgolj pohvalimo. Škoda le, da vsaj za pokušino ni zapel v svojem maternem jeziku madžarščini, saj bi bilo zanimivo slišati, kako izposojena tradicija zveni v tem ugrofinskem jezikovnem koloritu. Materni jezik pa uporablja Makedonka Dragana Zarevska – Telemama, instrumentalno najšibkejši člen med preverjenimi v Celici (Miho Peterliča smo tokrat izpustili, saj bo zanj še priložnost). Dragana sicer ima smisel za podajanje zgodb, tudi tistih z angažiranim predznakom, le tehnično je pri igranju na ukulele šibka. Temu bi se lahko izognila, če bi k sodelovanju pritegnila gostujočega kitarista ter si s tem dala manevrski prostor za bolj sproščen in manj sramežljiv nastop. Krajši vmesni juke elektronski predih z dvojcem Uffalo Steez iz Madžarske je bil odlična vpeljava v nastop avdiovizualne ženske ekipe Žen, ki bi ji na hitro lahko pripeli predznak malce zapoznelega regionalnega odgovora na New Order. Punce enostavno zažigajo, saj premnoge staljene rockovske derivate demokratično mešajo s svojimi retro sintetičnimi valovi. Pri tem odlično (nevidno) komunicirajo med seboj ter na ta način spontano krepijo že tako privlačne muzike, in to ne glede na to, kje, v katerem obdobju, se je poslušalec zataknil. Medtem ko nas je ruski bend Spasibo hitro poslal ven na dež, je bilo po napovedih precej več pričakovati od avstrijsko-britanske naveze Stergin, ki pa je od prvega takta dalje delovala dokaj medlo in nenavdahnjeno v svojem na hitro sestavljenem glasbenem konglomeratu. Križanja niso enostavna zadeva, precej bolj kot pri slepem vztrajanju pri enem samem strženu namreč terjajo potrpežljivo sestavljanje plasti skladbe, kar pa Vinzenzu, osrednjemu mislecu te hitropotezne zmede, zaenkrat še ne uspeva najbolje.

V Stari elektrarni je nastopil mali orkester Olfamoštvo, razširjen projekt Olfamoža oziroma Andreja Fona. Koncert je bil po konceptu in zvoku verjetno najmanj showcasovski, a je kljub temu dobro napolnil plac. Fon je razširil zvočno sliko svojega jedkega komentarja družbene realnosti, ki se napaja tako v vsakdanu kot v svojstvenem nadrealizmu, pod katerim ščipajo ostre in ironične bodice, uperjene h kritiki družbenega vsakdana. Fon kritiko zapakira v samosvojo govorico in interpretacijo, polno besednih iger in raztelešenega ritma ter scefranih melodij. Te nato desetčlanski orkester, ki ga sestavlja cvetober domačih improvizatorjev, spleta v mozaike svobodne improvizacije, hrupnega rocka, navdahnjenega svobodnjaškega jazza, afrobeata, post punka in beefheartovskega rocka in folka. Bend kljub rahlim spremembam v sestavi deluje ravno prav suvereno in razpuščeno hkrati, humorno in ostro, igrivo in skrajno resno, v zvoku rezko in hrapavo ter obenem zvočno pretanjeno. To je bil edini bend, ki si je upal cinično nagovoriti zbrano rajo glasbenega profesionalizma; in morda je bil pri tem celo uspešen. V Menzi pri koritu smo ujeli hrvaško-srbski trio Seine, za katerim stoji Ivan Ščapec, član zasedbe Vlasta Popić. Ponovno gre za precej samosvoje zvenečo zasedbo, ki punk rock, post punk in post hardcore ob udarni in prožni ritmični navezi bobna in basa plemeniti in delno mehča z akustično kitaro, a ob tem ne izgublja na udarnosti, čeravno je v tej glasbi dosti repeticije in obratov ter daljših instrumentalnih pasusov, ki bi jih lahko postavili na premico med benda Karate in Evans. V Gala hali je sledila domača  zasedba Matter, ki je pred polno dvorano tokrat v ostrejši in udarnejši maniri nastopila s svojo verzijo minimalističnega, temačnega trapa, hip hopa in basovskih godb, podkrepljenih z besedili, ki so fragmenti pop kulturnega vsakdana, lokalne mitologije, gangsterske šminke ter pop nadrealizma in ki jih dvorana družno vpije skupaj z zasedbo. Toliko o (ne)razumljivosti in pomanjkanju flowa – važno je, kaj glasba proizvede, in Matter tu nesporno uspeva. Sledil je ruski elektronski dvojec Oligarkh, spoj elektronike in živega bobnanja, ki se, denimo, napaja v elektro dubu Ez3kiel in založbe Jarring Effects, hip hopu, sodobni EDM-jevski nabuhlosti zvoka in udarnosti stadionske elektronike à la Prodigy in Chemical Brothers. Na tej podlagi nato Oligarkh svoj izraz išče v vzorčenju starih ljudskih liturgičnih pravoslavnih napevov in podob ter ruskem folku, zraven pa nastavlja ogledalo sodobni ruski realnosti. Dvojec tako uspešno krmari med udarnostjo, plesnostjo in ambientalno zamaknjenostjo. 

V Klub Channel Zero na koncert skupine persons from porlock se ni uspelo prebiti nobenemu od Odzvenovih vandravčkov, saj je bilo tako veliko zanimanja za to zasedbo, ki je lani izdala zgoščenko things people don't like, po sodelavcih Radia Študent sodeč najboljši domači album leta. Po koncertu je sledila predstavitev kompilacije Giro, ki je v drugi polovici septembra izšla pri založbi Beton Records. Večer Giro je odprl Luxas, ki je nadomestil kolega b2xp-ja. Nadaljeval je benjamin obalne beatmakerske scene, še ne polnoletni lo-fi hip hop producent .čunfa. S svojim nastopom si je na stežaj odprl vrata za nadaljnjo glasbeno kariero ter upravičil upe, ki jih je vanj polagal vodja založbe Beton Marko Godrnjavec – Jizah. Pred nastopom zvezde Giro večera je na oder zopet stopil in publiko dodobra ogrel Gregor Bajc, basist persons from porlock, tokrat v vlogi DJ-ja in producenta Gregabytesa. Blaž Gracar aka Blaž je na MENT-u nastopil že tretjič. Kakor raste showcase festival, tako se iz leta v leto na glasbenem polju razvija tudi Blaž. Sodelavec založbe Beton in osrednja figura Giro večera, je izvedel nepozaben, res energičen nastop strange hopa, kot je glasbo, ki jo izvaja, poimenoval sam. Giro večer je zaključil njegov kolega Šuljo iz dua BAGS, ki je predstavil material s prihajajočega albuma. Kot modra odločitev se je izkazala zamisel organizatorja, da se varovanci domačih neodvisnih založb predstavijo v paketu na enem mestu – skupni PR je vsekakor prednost za prodor posameznika v taki množici nastopajočih, kot smo jim lahko prisluhnili na letošnjem MENT-u.

V Klubu Gromka in Menzi pri koritu se je koncertni program zaključil, ko je ura odbila polnoč in sta kluba prešla k svojemu rednemu petkovemu programu. MENT-ov program je v nadaljevanju tako potekal zgolj v Klubu Channel Zero in Gala hali. V slednji se je predstavil sveži poljski projekt Sotei, v katerem sta moči združila uveljavljena glasbenika, producent Teielta in bobnar Wojtek Sobura. Predstavnika instrumentalnega hip hopa sta pred slabima dvema letoma na koncertu v Varšavi nastopila kot predvozača ameriškega producenta in didžeja Flying Lotusa. Večer v Gala hali se je zaključil z nastopom domačega didžeja in producenta Sunny Suna ter že omenjenega poljskega hip hop producenta Teielta.

Ob zaključku tretje edicije MENT-a velja podati dve bolj globalni ugotovitvi: očitno se ideje, ki jih MENT s svojim delovanjem najbolj uporno in prepričljivo izpostavlja v domači glasbeni javnosti (ni pa v tem ne prvi ne edini), večinoma vpenjajo v domače ustvarjalne prakse. Obenem je MENT letos še bolj kot prejšnja leta dokazal, da zaseda njegov programski izbor svojstveno mesto v krajini showcase festivalov. Gre torej za neke vrste zaščitni znak slovenske izdaje showcase festivala v mednarodnem prostoru. Izbor uspešno nagovarja ne le tuje profesionalce in goste festivala, temveč tudi domače občinstvo. Tega je bilo letos v izobilju, predvsem mladih, ki jih sicer redkeje redno srečujemo na koncertnih prizoriščih. In tu leži eno od bistvenih vprašanj za prihodnje delovanje, ki si jih mora zastaviti naša scena: kako in na kakšen način spodbuditi publiko, da bo začela redno zahajati na koncerte?