MENT Ljubljana: Ali moja ušesa prav in dobro slišijo?

Skratka, festival MENT je bil ponovno (ne)prijetno poln in prešerno razpoložen. In tokrat tudi prijetno kakovosten. Res obstajajo luknje v spominu, a lahko zatrdim, da je letošnja koncertna izvedba MENT-a med boljšimi v njegovi sicer kratki zgodovini. Naslovno vprašanje »ali moja ušesa prav in dobro slišijo« bi lahko pripel kar pod nekaj projektov, prvič pa sem ga, in to dvakrat, izrekel, ko sem v Orto baru ujel skupino Noair. Najprej zato, ker sem ujel bend, ki se odlično in hkrati samosvoje naslanja na neodvisno »alternativno« britansko realnost novega tisočletja, in drugič, ko sem po navijanju iz publike razbral, da gre za domači bend, za vrle Primorce, ki fušajo še v nekaterih drugih projektih. V njihovem nastopu sem slišal precej več volje ter celo eksperimenta kot med izbranimi slo-indie bendi, iz katerih nekatere radijske postaje ustvarjajo umetne zvezde. Noair namreč ne pozira, temveč igra, je drzni in melodični bend hkrati, neodvisne stile prilagaja sebi, ne obratno. Morda potrebuje le en večji označevalec, da bi ga ljudje bolje spoznali – seveda, če bo bend deležen prepotrebne radijske rotacije. Tako je kar malce zbledel sicer odlični nastop srbske kantavtorice Ane Avramov, ki nedvomno sodi v novo ligo kantavtoric, iz katere po razvpitosti najbolj izstopa Anna Calvi. Gornji oder Orto bara je tako pomenil pravi habitat za nabir njenih noir glasb, včasih blizu elektrificirane americane, drugič povsem v dosluhu z osrednjimi tokovi pop rocka. Punca se zna obnašati v rokenrolu, na odru pije pivo in vodi svoj trio po zaprašenih cestah svojih hrepenenj v angleškem in srbskem jeziku. Iz zdravstvenih razlogov je za ognjeno vodo večkrat zaprosila tudi katalonska pevka Nuria Graham, ki resda ni nova PJ Harvey, temveč sorodna omenjeni Ani, le malce bolj osredotočena na vštekano folkovsko izročilo.

Naslovno vprašanje »ali moja ušesa prav in dobro slišijo« bi lahko pripel kar pod nekaj projektov, prvič pa sem ga, in to dvakrat, izrekel, ko sem v Orto baru ujel skupino Noair. Najprej zato, ker sem ujel bend, ki se odlično in hkrati samosvoje naslanja na neodvisno »alternativno« britansko realnost novega tisočletja, in drugič, ko sem po navijanju iz publike razbral, da gre za domači bend, za vrle Primorce, ki fušajo še v nekaterih drugih projektih.

Ne, to ni Igralom, temveč Dimitrije Dimitrijević s svojo »superskupino«. Še preden sem ga namreč uzrl, sem videl, da se je na oder kot članica njegove skupine povzpela kantavtorica Sara Renar, ki me je pred nekaj leti – ah, dobri časi Aritmije – začarala v nastopu v Grobelnem. Nastop benda je bil žanrsko sila raznovrsten, od freak folka in trip-hopa, hip-hopa, bluesa do funka in ambientalne glasbe smo lahko slišali, vključno z nekaterimi vrinki. Tako v podlagi niso ostali preslišani motivi pesmi Tišina Sare Renar in še nekaj od vsepovsod sposojenega materiala. Prvi večer so odlično svojo vlogo odigrali tudi avstrijski postmelodiki Tents, ki pa so se potopili v zvočni bazen, v katerem je izjemna gneča in iz katerega bo težko izplavati kot nekaj izvirnega, nepredvidljivega. Ohladil me je edinole krhki dvojec Zale Kralj in Gašperja Šantlja, ki ga, roko na srce, iz razdalje kadilnice smrti niti nisem slišal, medtem ko je bil Canyon Observer naslednji večer v istem prostoru preradikalen za moje drobovje. 

Petkov koncertni večer se je začel nadvse ustvarjalno: luksemburški kvartet Klein je v odmerjenem času navrgel ogromno in razkošno dozo čudovitih godb na izmuzljivem presečišču jazza in elektronske glasbe. V njih ni ničesar podano eksplicitno, temveč je prepuščeno trenutnemu navdihu, ki je lahko v komunikaciji z minimalističnimi vzgibi ali povsem popiš modeli. Kvartet se je na licu mesta vpisal v mojo beležko in v bližnji prihodnosti si nadse želim slišati njegov celovečerni nastop. Zasedba Vizelj je povsem druga zgodba in neposreden dokaz generacije (kot lansko leto Dogs in Kavala), ki jo je vzgojil Repetitor. Pri nas takšnega vmesnega člena enostavno ne najdem. Če so v zasedbi začeli »lagano sportski«, pa smo hitro lahko začutili, da mislijo zelo resno in brez milosti. Čez naplavine novega vala v 21. stoletje, kjer se je porajalo edino vprašanje, ali je tudi bobnar levičar. Ta je skupaj s pevcem hitro slekel majico, tako vroč je bil njihov rokenrol, in podobno je po nekaj taktih storil Charlie, frontman skupine The Lesbians. Že zaradi imena koncerta tega benda nikakor nisem smel ali hotel izpustiti oziroma preslišati. Tako je marsikaj trpelo v petek zvečer, vključno z nastopom Bee Bee Sea v Menzi, kamor sem le na hitrico vrgel oko in že hitel v Gromko, da bi se mi še posrečilo vstopiti. Uganka je razrešena: v bendu sta (ritem sekcija) dejansko lezbijki, in sicer Charlijeva sestra ter njena partnerica, in bend nam je, četudi brez večjih presežkov, ponudil spodoben špil na vpijočih izhodiščih punka in garažnega rocka. Po tem nastopu je moja kondicija popustila, oder klubovja pa so zavzeli pretežno didžeji, ki me niso prepričali, predvsem zato ne, ker nisem vešč prisluhniti tem vodam. Do naslednjega leta, če bo le zdravje dopuščalo.