Metabonma v Klubu Gromka

Klub Gromka je vsestransko priljubljeno glasbeno prizorišče, ki je sprejelo tudi sodobno komponirano glasbo. Zadnjih šest let se v klubu odvija Metabonma, vsakoletni ciklus koncertov sodobne glasbe v orhganizaciji KUD Mreža, katerega cilj je v prostore Metelkove pritegniti ljubitelje te glasbe in tako združiti klasično z alternativnim. Letos je bilo v Gromki pet koncertov v izvedbi zasedbe Drumartica, Trobilnega kvinteta Contrast, Tria Weawe, Dua Enßle–Lamprecht ter zasedbe Jana Fridau, Luka Poljanec in Jošt Lampret. Metabonma ima posebno vrednost že zaradi uvajanja klasične in sodobne glasbe v prostore Kluba Gromka na Metelkovi, s čimer se po eni strani prizorišče tovrstnih koncertov širi v bolj sproščen kontekst in po drugi strani daje novo vsebino alternativnim prostorom. To povezovalno in alternativno vlogo mu daje tudi naročanje novih del, s katerimi se sodobnim skladateljem odpirajo nove priložnosti. Različne glasbene zasedbe in pestro občinstvo omogočajo neformalno druženje, kar je primeren neobremenjujoč milje za novo glasbo.

Prvi koncert Drumartice v sestavu Simona Klavžarja in Jožeta Bogolina na tolkalih je minil ob spremstvu mezzosopranistke Nuške Drašček Rojko. Sprva smo prisluhnili delu MArimbafoNIA Uroša Rojka, ki se zdi blizu minimalistični glasbi, četudi se spremembe v njej ne dogajajo na enak način, marveč kot drobni dogodki med obema izvajalcema. Tudi dinamika je bolj razgibana, skladba pa poteka zelo tekoče in je stopnjevana tudi z igro rok in trkanjem po robu marimbe. Sledil je program samospevov Roberta Schumanna. Nuška Drašček Rojko se je vživela v zanimivo kombinacijo in izvedla šest samospevov na temo ženske ljubezni. Sledilo je novo delo Frekvenca avtohtona Brucea Hamiltona, ki je potekalo skorajda kot izmenjava vokala in inštrumentov, del skladbe pa sta tolkalca izvajala na eni marimbi. Ti vstopi so dali skladbi svojstven značaj in dinamiko. Ob zaključku večera so vsi trije izvajalci interpretirali še dela Johna Throwerja: Just One Word, Time Never Rests in 4132. Tolkalca sta sprva bolj spremljala mezzosopranistko v zelo spevnem partu, njeno izvajanje pa je potekalo izjemno tekoče, ob zlogih in posameznih besedah, medtem ko je bila spremljava zelo sinhrona. Delo Time Never Rests je potekalo bolj impulzivno, peta beseda je bila vpeta v igro s poudarkom na vokalu, tako da je skladba izzvenela blizu muzikalu. Zadnja skladba se je odvijala zelo ritmizirano, v nenehnem naraščanju in pojemanju, ritem je odigral poglavitno vlogo, orientiral pa se je tudi po izgovarjavi štirih številk po angleško in aludiral na jazz.

Drugi večer abonmaja je bil posvečen kitari, marimbi in kontrabasu, s katerimi so se predstavil Jana Fridau, Luka Poljanec in Jošt Lampret. Koncertni program je razgrnil novo delo za tolkala Mateja Bonina ter skladbo Interfret Vita Žuraja, in sicer v družbi Bruna Mantovanija (Moi, jeu ...), Emila Tabakova (Motivi) in J. S. Bacha (Suita za violončelo št. 2 v d-molu, BMV 1008, preludij – priredba za kontrabas; allemanda – priredba za kitaro; courante – priredba za kontrabas; sarabanda – priredba za marimbo; menuet – priredba za kitaro; gigue – priredba za marimbo). Jana Fridau se je ponovno izkazala v Žurajevi skladbi, v kateri kombinira ritem in zvok oziroma zvok, zven in trkanje. Skladba je pisana izredno gosto in napeto, avtor je dosledno izkoristil celotni zvočni potencial inštrumenta, k učinkovitosti pa je prispevala tudi izvedba, ki je bila tehnično briljantna in učinkovita. Boninovo novo delo za tolkala v Poljančevi izvedbi je izražalo bogat nabor ritma, ki je razkrival notranji koncept in iz tolkal priklical svežino in spontanost. V drugem delu skladbe se intenzivnost nekoliko umiri in udarci postanejo bolj pretehtani. Matej Bonin dosledno raziskuje zvočni potencial tolkal, ki ga izkoristi z obilico inventivnosti. Skladba Moi, jeu ... Bruna Mantovanija za solo marimbo se prične iz tišine razvijati v zvok, pisana je tekoče in zahteva mojstrsko igro po celotnem razponu inštrumenta. Poteka v zagonih in se občasno spet umirja. Luka Poljanec je pokazal vse svoje znanje in požel navdušenje. Skladba Motivi za kontrabas solo Tabakova nam je dala vpogled v bolgarsko dušo z mešanico melosa in izčiščenih liričnih vložkov, ki so kot nekakšen tankočutni pendant čustveni silovitosti prvega. Ta medsebojno vključujoča se dvojnost daje delu nadih ljudskega in novega hkrati, kot osebno vizijo zvočnosti.

Trobilni kvintet Contrast se je predstavil na tretjem koncertu abonmaja. Sprva so zaigrali serijo renesančnih plesov skladatelja T. Susata, ki so jih izvedli komorno in medsebojno usklajeno, da so zveneli kot grajska godba. Kot pendant tej harmonični usklajenosti so odigrali serijo skladb E. Crespa, po vzoru del iz Srednje in Južne Amerike. Tako smo slišali razgibani Ragtime, Suite Americana for brass quintet No. 1, ki je zvenela bolj pripovedno in zamišljeno, Vals Peruano nas je pritegnil z melanholičnim začetkom, nato se je razvil v bolj prešerno razpoloženje, kateremu je sledil folklorno obarvani Son de México, ki so ga člani kvinteta odigrali zanosno in virtuozno. Zanimivost večera je bila skladba Anne Ignatowicz-Glinske, ki je delo Sound of Shine napisala prav za zasedbo Trobilnega kvinteta Contrast. Komorni začetek v utripajočem ritmu se razvija v crescendih in decrescendih, nato se vrine melodija, ki se z enega inštrumenta preliva k drugemu in se izpoje v skupno pasažo in zaključek. V delu izstopa občutek za barve in za umeščanje vsebine po inštrumentih. Sledilo je delo Triste T. Habeta, ki je nastalo kot glasbeni part njegove skladbe Oda Ireni. Gre za zelo spevno, nežno in otožno delo z izpovednim razpoloženjem. Pravi kontrast tragični vsebini je bila duhovita skladba Do You know Emperor Joe? Wernerja Pirchnerja, angažirano delo, v katerem ne manjka zabavnih vložkov. Tako trobentač oponaša ovce, pujska, petelina v neke vrste kmečki idili, ki ji sledi pravi balkanski melos. V nadaljevanju so člani kvinteta iz igre izločili rogista in brez njega odigrali melodično vsebino s trianglom. Dramatičnim vložkom pa s tem še ni bilo konca, sledilo je namreč muziciranje s spremstvom kravjih zvoncev in uprizoritev atentata na cesarja (strel s pištolo, glasbeni in besedni komentar), ki je mišljen bolj kot burka. Za trenutek zaslišimo celo parodijo na valček Na lepi modri Donavi, in že je konec, izvajalci med igranjem zapustijo oder. Trobilni kvintet se je torej izkazal z večplastnim programom in obiljem raznolikih razpoloženj, ki so jih člani kvinteta nanizali v pester večer.

10. decembra se je predstavil Trio Weawe, ki je znan zlasti po izvajanju sodobne glasbe. Tej zasedbi je bilo posvečenih že večje število skladb, tokrat smo slišali dela Onuté Narbutaité, Maje Osojnik in Petre Strahovnik. Prva je bila na vrsti skladba Petre Strahovnik, ki obsega tudi tišino in gibanje po prostoru. Izvije se iz pomembnega uvodnega tihega dela, ki mu najprej sledi čelo, violistka se sprehaja po dvorani, nazadnje pa se jima priključi kontrabas. Zvočno skladbo dojemamo nekako energetsko, gradi namreč na enovitem izvajanju, ki se v čas izteka tekoče in meditativno, kot pendant pa zaznavamo korake violistke v prostoru. Skladba se zaključi z visokim tonom na violi, in sicer ob nemotenem izvajanju čela in kontrabasa, ter se izpoje v vzdihih.

Skladatelj Onur Dülger se je prav tako kot Strahovnikova že zgodaj zavihtel med mednarodno uveljavljene ustvarjalce. Njegovo delo von Goldmund zajema razširjene tehnike igranja, praskanje in drgnjenje, trkanje ... Skupne geste oblikujejo pripoved, ki jo prekinjajo vzdihi in izdihi ter spremlja igra sičnikov in drgnjenje papirja z nogami. Preko tega zvočnega nabora preide izvajanje od tišine do abstraktnega in v zaključnem delu še konkretnega semantičnega pomena. Naslednje je spregovorilo delo Ryoanji Johna Cagea, ki ga je skladatelj zasnoval kot skico s poti, ta pa predstavlja partituro. Izvajalke so jo razumele sodobno, saj so v izvedbo vključile prenosni zvočnik in pametni telefon, ki je deloval kot nekakšen metronom. Ta »japonski vrt zvokov« so umetnice napolnile s počasnim izvajanjem v dolgopoteznih lokih, ki jih na trenutek pospremi zvok glasu, med dogajanjem pa so odmerki »tišine«, v kateri slišimo uravnoteženo ritmičnost iz telefona, ki je edina stalnica v tej skladbi. Izvedba je bila aktualna ter individualno zamišljena in nehote smo se spraševali, kaj bi o tem menil sam Cage. Onuté Narbutaité je skladbo Hoquetus napisala prav za trio Weawe. Delo poteka v zagonih, inštrumenti poprijemajo za zvok izmenično ali skupaj, v enotnem dinamizmu in notranji logiki, ki se vsake toliko razveja v bolj dramatičen izraz. Za zanimiv zaključek večera je poskrbela Maja Osojnik s skladbo Doorways, posvečeno triu. Odlikuje jo nežen značaj, občuteno mehko izvajanje v dolgih gestah, ki se mu pridružujeta žvižganje in recitiranje ob spremljavi violončela, temu pa sledi trialog in poigravanje s sičniki ob drgnjenju strun ob kobilici, kot sobivanje obeh virov zvoka, ki se zaključi z vzdihi.

Na zaključnem koncertu Metabonmaja se je predstavil Duo Enßle–Lamprecht, ansambel za srednjeveško in novo glasbo, ki je v programu združil obe svoji zanimanji ter nam predstavil izbor glasbe za flavto in tolkala iz 13. in 14. stoletja, poleg tega pa še nekaj sodobnih del, med drugim novo delo Matije Krečiča. Najprej je duo predstavil La quinte estampie real iz Kraljevega rokopisa (Francija, 13. stol.) za carillon in kljunasto flavto. Zelo uigrano sta Anne-Suse Enßle in Philipp Lamprecht izvedla vedro, melodično skladbo, ki si jo zlahka predstavljamo na dvoru. Izvajalca sta bila izenačena med seboj in sta se dopolnjevala v igrivem dialogu. Naslednje delo, Eya herre got was mag das gesein minezengerja iz Salzburga, je bilo napisano samo za carillon in ga je mojstrsko izvedel Philipp Lamprecht. Zvonko melodijo je predstavil izvajalsko natančno in avtentično. Sledilo je sodobno delo Entre deux za tolkala in kljunasto flavto Antoina Daurata, ki se prične kot kratko pulziranje ob zvoku flavte, se nato nadaljuje v intenzivnejšo igro na tolkalih, naslednji pasus pa je bolj žameten in daje več poudarka na flavti. Glasbenika skupaj gradita zvočno pripoved, osnovano na posameznih udarcih, ki se jim pridružuje flavta. Ta kombinira visoke in nizke tone v skokih. Iz Londonskega rokopisa (Italija, 14. stol.) je skladba Tre fontane za kljunasto flavto in hurdy gurdy, ki se začne z ekspresivno, a umirjeno preprosto melodijo na nekaj tonih, nato se nadaljuje skupaj s flavto, ki svojo linijo okrašuje in tako razgibano dopolnjuje drugo glasbilo. Sčasoma se vlogi zamenjata in flavta povzame vodilno vlogo z ornamentirano igro ob podpori hurdy gurdya. Kurt Enßle je avtor skladbe Feldman prays in Rothko Chapel za vibrafon in basovsko kljunasto flavto. Gre za zelo rahlo tkano delo; ob nežnem zvoku vibrafona je flavta zvenela meditativno, z dolgimi toni, ki so se prepletali s tekočimi hitrimi zvoki vibrafona, ki pa niso presegali spremljave. Temu je prilagojena tudi notranja dinamika dela. Eya mater fidelium iz Codexa las Huelgas (Španija, 13. stol.) za tamburin in kljunasto flavto sta Anne-Suse Enßle in Philipp Lamprecht izvedla dinamično in razigrano. Ob enakomernem ritmičnem vzorcu tamburina in posamičnih ritmičnih vložkih sledimo živahni melodiji flavte, ki nas vodi v vedro razpoloženje. Posebna zanimivost večera je bila srednjeveška dvojna flavta, s katero je Anne-Suse Enßle izvedla Ich het czu hannt geloket mir minezengerja iz Salzburga. Gre za preplet dveh enakovrednih melodij, ki se nevsiljivo dopolnjujeta. Matija Krečič je za duo napisal novo delo za kljunasto flavto, vibrafon, paetzold in marimbo. Tekoča linija paetzolda in vibrafona se nadaljuje s flavto in vibrafonom ter marimbo. Zvočno dogajanje se sčasoma izvije v melodijo in zaključi s paetzoldom. Skladba je pritegnila zlasti z zanimivo inštrumentalno zasedbo, ki je pogojevala pester zvočni nabor. Peter Jakober je skladbo Gegengleich zasnoval za pet činel, kljunasto flavto in vibrafon. Skladba nas uvede v zvok, nastal z igranjem z lokom ob činelo, ki spremlja ritmizirano izvajanje na flavti. Skupna linija poteka naraščajoče in ritmizirano hkrati, kot nekakšni vzdihi, končno pa se izteče v skupno sprehajanje po tonih navzdol, ki preide v visoke tone na flavti ob spremljavi vibrafona. Ob zaključku koncerta sta izvajalca izvedla še Chominciamento di gioia in dodatek iz Londonskega rokopisa. Prvo delo je bilo napisano za ročni boben in kljunasto flavto, ki aktivno zajema oba inštrumenta in jima s posameznimi soli omogoča celostno predstavitev, sklepno delo pa je zvenelo kot zelo mirno razvijanje melodije na flavtah, kot srednjeveški melos čiste melodije ob spremljavi druge flavte in bobna.

Metabonma ima posebno vrednost že zaradi uvajanja klasične in sodobne glasbe v prostore Kluba Gromka na Metelkovi, s čimer se po eni strani prizorišče tovrstnih koncertov širi v bolj sproščen kontekst in po drugi strani daje novo vsebino alternativnim prostorom. To povezovalno in alternativno vlogo mu daje tudi naročanje novih del, s katerimi se sodobnim skladateljem odpirajo nove priložnosti. Različne glasbene zasedbe in pestro občinstvo omogočajo neformalno druženje, kar je primeren neobremenjujoč milje za novo glasbo. Organizatorjem vse priznanje. Želimo jim, da bi jih želja po novem vodila tudi v prihodnje.