Mi še igramo za vas. Res(no).

Vse je že v naslovu, spet. Prejšnji je bil »neprijazni radio«, zdaj pa »igramo za vas«. Bolj povedno v Elvis Jackson ne gre. Direkt z bendom, ki je sinonim za koncertno izkušnjo. Elvis Jackson bi lahko bil še en preverjeni bend, ki lahko vse to počne zato, ker si je to priboril in od tega živi; no, »živi«. Kako so že rekli? »Živim za glasbo, životarim za bend.« Pa ni samo to, že zato ne, ker so v bendu zamenjali kitarista, pri čemer je bil Boštjan Beltram – Berto steber skupine. Vendar je po desetih letih in po tej spremembi bend vseeno izdal glasno, rohnečo, zagnano, zabavno, močno ploščo. Ne najboljše, ne največje, a je vendarle izkaznica dobre forme. We Play For You je album, ki zveni tako prepričljivo, da bi ga bend lahko posnel kadarkoli v zadnjih petnajstih letih. Z albumom We Play For You ima Elvis Jackson predvsem sebe. Na svoj način. Začuda odhod ikoničnega Berta ni bolj vidno zarezal v bend. Kaj se je v desetih letih spremenilo? No, vse razen Elvis Jacksona. Ampak biti to, kar si bil, na novo in še vedno? To ni lahko. We Play For You je narejen za novo generacijo, če bo ta prisluhnila. Stari pa da vedeti, zakaj so tako ali drugače vzljubili ta bend.

Elvis Jackson je dolgoživ bend, a z ne preveč intenzivno diskografijo. We Play For You je komaj šesti studijski polnometražni album, kar glede na to, da bo skupina leta 2028 praznovala tridesetletnico, ni veliko. Deset let po Radio Unfriendly (2015). Če je bil Against the Gravity (2009) komercialni preboj, pri čemer je bil preboj drugotnega pomena, ker v skupini nikakor niso delovali, kot da hočejo na silo postati komercialni, Window (2014) pa je bil mala plošča, je bil Radio Unfriendly že v naslovu jesen in glasen. In to ta bend je, namreč jasen in glasen. Bend, ki lahko igra na študentskih žurih in v resnih placih z resnimi skupinami. Od štale do hale. Elvis Jackson je posnel še Move Your Feet It’s One O’Clock (1999), Go Home and Practice (2002) in Summer Edition (2003). 

In zdaj ko ni več Boštjana Beltrama – Berta, ostajata David Kovšca – Buda (vokal) in Erik Makuc – Slavc (bas) in od Against the Gravity Marko Soršak – Soki na bobnih ter Billy Gould, basist iz Faith No More, ki je kot producent poskrbel za preskok, kakršni v zgodovini naše glasbe niso samoumevni. Elvis Jackson je od zafrkantskega primorskega benda prerasel v resno zajebancijo, ki pa je obtičala tam nekje vmes. Ko so padli očitki, da se je bend skomercializiral, je prišel Radio Unfriendly in stisnil čelno vsem, tudi sebi. In kaj je potem We Play For You (2025)? Najbrž album, ki nariše gigantsko piko na i in glasno povzame, kar Elvis Jackson je. Bend, ki je zvest najprej sebi. Ve, kaj, kako in za koga in v imenu česa. Brez kompromisov in popuščanja. Že res, da ima pop momente in se približa mainstream populaciji, ska in reggae ter metal pa zmeša na sebi lasten način. Nikakor pa se ne prilagaja, ne tipa, to pa ne. Še vedno drži, kar je Igor Bašin zapisal pred desetletjem: »Eskapizem? Nikakor, samozaščita!«

Plošča ne deluje kot popotnica oziroma izgovor za petindvajsetletnico ali kaj podobnega. Niti približno. Že začetek z Not Buying This je brez popuščanja. Bobnarska doza, nažigaški rif, basovski vložek, na polno. Ni za vsakogar. Pozna se, da je kitarist nov, mladi Martin Favento – Marty. V sami zvočni sliki sicer ni prav veliko novega, vendar se pozna sprememba v energiji. Kitare so večinoma sveže, rifovske, podrejene komadu. Energija je surova in močna in nepopustljiva. Sprememba se čuti tudi v tekstih: tu se ni nič spremenilo, dodalo se je. Vprašanje, zakaj se vendarle ne bi preizkusili še v slovenščini, je zdaj res preživeto. Elvis Jackson spada med tiste redke izjeme, ki so pokazale, da se pač da v angleščini. V Elvis Jackson obvladajo angleščino večplastno, protestno, žurersko, zajebantsko, uporniško. Najbolj nazoren prikaz tega so naslovi, povzetki bistvenega. Tudi Won’t Do What They Say, ki je točno to, kar mislite, da je. Ponudi igrivi, melodični, spevni upor, igra se z verzom in v refrenu silovito pove, kar se mora povedati. Skoraj hit je to, vsekakor gibka ska-punk-metal kombinacija. Kitarska solaža je zelo impresivna. V bistvu je vse dobro oddelano, ampak ne tako, kot da smo to že slišali ali kot da gre za obvezo. Bend je čvrst, finiš briljantno pospešen, Soki si da duška. V skladbi Do It Again fantje pokažejo, da še kako znajo skakati iz alternative v mainstream in nazaj. To je bend, ki res ni več mlad, pa vendar ima še tako prepleteno energijo, spevnost, moč. Lahko bi se kje poznalo, da je odšel Berto, lahko bi se kje pokazala leta, pa se ne eno ne drugo. Do It Again je postala popevka tedna na Valu 202 in obenem albumu dodala barvitost, karakter. Ni singel, ki bi upravičeval album, je pa pesem, ki spada med najbolj pop momente benda, ki take momente naredi zlahka, ko se odloči za to. Znova in znova, ja, celo s priredbo Losing My Religion. 

Po treh uvodnih komadih, ki že skoraj preveč zlahka prepričajo, se album bolj odpre. V Whistle Song Buda na ne trdo, živahno, a ne prehitro podlago in s spremljevalnimi vokali nakaže, kam bi bend lahko zavil v prihodnje. Malo umiril tek, postal manj glasen, a ostal močan in prepričljiv. Flegmatičnost, zdaj požvižgajoča, bendu seveda ni tuja. Whistle Song ob koncu z verzi »no time to waste in life« udari na drug način, na zrel, preudaren, izkušen. V komadu Let Me In Elvis Jackson nato potrdi, da se vseeno presneto dobro zaveda, kam spada in kakšna so pričakovanja. Če je bil Radio Unfriendly zavesten in zaveden upor in odmik, We Play For You to ni. Igra za tiste, ki so »z nami«, tukaj in zdaj. Od prej, še vedno ali pa na novo – to ni pomembno. Nato album vendarle prelomi Worst Version. Ne zato, ker je ta skladba na sredini, temveč zato, ker zadiši po grungeu oziroma alternativnem rocku nekih drugih časov. Kam spada to? Elvis Jackson koketira s Soundgarden ali pa z Alice In Chains. To ni punk, ni ska, ni metal, je alt-rock. Vokal Bude, zdaj raztegnjen, razvlečen in hripav, je tako neverjetno prepričljiv, da se človek vpraša, ali bi Elvis Jackson lahko bil celo žanrsko čisto drug bend. In to ta bend, ki je zmiksal toliko žanrov. Morda pa je to stik s tisto osnovo in časom, ko je skupina nastajala, le par let za grunge bumom? Tudi besedilo Worst Version je silovito, izpričana odtujitev je kvalitetno izpeljana kot največja svežina in nekaj, česar res ne bi pričakovali. Če koga zanima, kako bi (zdaj?) zvenel slovenski grunge, potem naj posluša ta komad. Ampak ko gre za nepričakovane momente, ki bendu vsekakor niso tuji, potem Worst Version niti še ni to, to je bilo le ogrevanje za Pissing in the Wind. O, kakšna ironija, sarkazem, cinizem! Dvominutna zafrkancija, kakršna pri takem bendu vžge. In kako tudi ne bi, ko pa je še eno sveže vabilo za koncert. 

Končna presoja albuma pride z zadnjim delom. Naslovna molovska We Play For You godi vokalu, ki je zdaj še bolj potisnjen v ospredje. Izpolni vsa pričakovanja, izpove se, res pa je, da na dokaj preverjen in pričakovan način. Morda želi povedati preveč in tisto, česar ni treba povedati. We Play For You je pričakovana naslovna skladba. S tem ni nič narobe. Le morda preveč tipična je, kar pomeni, da je atipična za ta bend. Zakaj? Odgovor ponudi Pouring Rain, ki je kot Do It Again dragocena kombinacija med popevko in šusom. Take komade zna Elvis Jackson delati brezhibno. Tak punk rock, kjer sta produkcija in aranžma nalezljiva in prepričljiva. Pouring Rain je legitimen hit. Po prehodni skladbi Wash Away se konec 39-minutnega albuma izpelje v otožni optimizem Life Should Be Fun. Reggae podlaga, čista kitara in Buda. Sporočilna pesem, ki ponavlja, kaj bi življenje moralo biti. In kar v primeru tega benda tudi je, skratka dobre vibracije. Četudi svet obupa nad teboj, vedno ostaja upanje. 

Z albumom We Play For You ima Elvis Jackson predvsem sebe. Na svoj način. Začuda odhod ikoničnega Berta ni bolj vidno zarezal v bend. Kaj se je v desetih letih spremenilo? No, vse razen Elvis Jacksona. Ampak biti to, kar si bil, na novo in še vedno? To ni lahko. We Play For You je narejen za novo generacijo, če bo ta prisluhnila. Stari pa da vedeti, zakaj so tako ali drugače vzljubili ta bend. Ne samo zaradi metanja z odra. Če se je pred desetletjem Elvis Jackson po medijskem preskoku na Radio Unfriendly samozaščitil, se na We Play For You samozakoliči.