Milko Lazar in Zlatko Kaučič: Gregorjevo – tihožitja slovenskih pokrajin

Biti skladatelj in biti improvizator je skoraj neločljivo. Biti v obeh načinih izražanja naraven in skozi svoje skladbe oziroma improvizacije razkrivati poslušalcem svojo lastno glasbeno misel, to pa je sposobnost, ki je ne srečamo pri vseh glasbenikih in je zato še toliko bolj dragocena. Hvaležno in z veseljem smo se je naužili na glasbeni gostiji, ki sta nam jo pripravila Milko Lazar in Zlatko Kaučič. Na dan, ko sv. Gregor da naravi svoj blagoslov, da se v vsem svojem razkošju razcveti, sta glasbenika svoje glasbene misli v enakem razkošju razlila iz svojih glasbil – najrazličnejših tolkal, prepariranega klavirja, saksofona in nenazadnje glasilk.

Navdihnjena z globino barvne perspektive slovenskih pokrajin, sta se podala na pot odkrivanja »etno« podobe: ne le naravne krajine, temveč tudi kulturne krajine in z njo vred lastne osebnosti, globoko ukoreninjene v naravi in v vsem, kar poganja iz zemlje – od rastlin do ljudi, mest, civilizacije. Kot glasbena ustvarjalca sta združila lastna skladateljska oziroma improvizatorska sloga in ustvarila skupni slog, prepoznaven, a neponovljiv, kakor improvizacija.

Repetitivnost melodičnih in ritmičnih vzorcev nas je v duhu minimalizma popeljala v meditativno občutje, v katerem smo postajali čedalje bolj občutljivi na vsako, tudi najmanjšo spremembo zvočnosti. Tako je sleherna skladba dobila svoj prepoznavni značaj. Naučili smo se prepoznati v eni prebujanje narave, v drugi ledeni zgodnjepomladanski veter, ki prinaša spremembe, v tretji izjemno lirično podana tihožitja, izvzeta iz širokega kadra krajine.

Celotni spored je bil oblikovan z jasnim dramskim lokom, znotraj katerega sta glasbenika ustvarila ravnovesje med liričnimi, pogosto z jazzovskimi učinki obarvanimi momenti in temperamentnimi, folklorno zvenečimi odseki. Zvoke, ki smo jih slišali, smo doživeli v trenutku njihovega rojstva – takšno pristno svežino ima le improvizirana glasba. Barvno bogastvo virtuozno in inovativno uporabljanih glasbil je še dodatno pripomoglo k slikovitosti in narativnosti celote.

Glede na naslov bi lahko pomislili, da sta glasbenika hotela naslikati naravo ob prvem obisku pomladi, vendar sta dejansko ustvarila niz glasbenih slik. In če o skladbah govorimo kot o slikah, potem si upam trditi, da tokrat ni šlo za krajine, temveč za prave glasbene avtoportrete! Zaradi intimne izpovednosti in monumentalne izrazne moči tega improviziranega »glasbeno-slikarskega« cikla se mi je v mislih pojavila primerjava celo s častitljivim sprehodom Musorgskega med Slikami z razstave ...

Več o koncertnemu ciklu najdete TUKAJ.