Mimohodi

Kantavtorji ne marajo primerjav. Literatovi nečimrnosti prija, če mu kdo reče, da »piše kot Tolstoj«. Za kantavtorja pa je primerjava tako rekoč obsodba, da ni izviren in da nima edinstvenega izraza, kar je v tem fohu vendarle glavna vrlina. Če kateremu rečemo, da je novi Pengov, ga postavimo v nehvaležno senco. In ta senca je mestoma preganjala tudi Boštjana Gartnerja na njegovih dosedanjih ploščah. Na novi plošči Mimohodi, ki je pri Helidonu izšla tri leta po zadnjem Času brez iluzij, spregovarja z odločnejšim lastnim glasom. Morda se Gartner Pengovove (ali morda lastne) sence še ni povsem znebil. A rešuje ga ravno to, da se s tem ne obremenjuje, saj ničesar ne skriva in ne ponareja. Našel je preprosto najprimernejšo poetiko za svoj osebni izraz, v kateri ne vztraja zato, da bi zadostil računicam, urednikom ali modnim muham, ampak iz zvestobe notranjemu glasu, ki se na tak način mora izrekati. To Mimohodom daje kakovost, ki je v slovenski glasbi, zmeraj preveč zagledani v izumetničeno všečnost in uvožene šablone, sila redka: namreč nedvomno človeško pristnost.

Če bi Pengov imel svojo šolo, bi Gartner gotovo bil njegov najboljši učenec. Zvonki bariton, naravna, sproščena dikcija, spretno ubiranje akustične kitare pa razlivajoča se lirika in kontemplativnost, prežeta z romantiko narave, z eksistencializmom, zazrtim naprej in nazaj, domov in v daljave. Uvodoma se s saksofonom odpravimo na spevni Sprehod po krajinah in ljubeznih preteklosti, prek prehojenih mostov in mimo neizpolnjenih načrtov, ki jih izpolni solo na električni kitari. Le nocoj še luna mila z domiselno preglasbitvijo in ob živem refrenu na harmoniki ljudski napev izpostavi v sodobnejši luči. Na Skrivaj te zrem občudovanje tople zrele ljubezni čutno podprejo orglice. V Daljavah, ki ovekovečajo minljivost in cikličnost kozmosa, srečamo bendžo in piščali. Svetlo sonce se je skrilo je še ena kantavtorizacija, ki ljudsko otožnost, podprto s klavirjem, prestavlja v intimno melanholijo. Samoto zimske idile se v pesmi Pada sneg Gartner nekoliko nepričakovano odloči podpreti z energičnim bluesom, ki se nekako ne sklada z vzdušjem besedila. Čuden gost, ki »sodi v drug čas«, Gartnerja končno potegne iz individualnosti, da se sprašuje o človekovem odnosu s svetom, saj da »naš ples ni edini možen izbor«. V podobnem tempu nas Prijatelj stari z električnim klavirjem in violino postavi pred še eno retrospektivo življenjske poti, ki se v soočenju z mejami posameznikove »zlate vednosti« nadaljuje v Popotniku in se konča s preizpraševanjem odločitev na Če še enkrat bi lahko začel.

Slike je priskrbel Jakob Klemenčič, ovitek oblikoval Blaž Bogataj, priložena je tudi lična knjižica z besedili. Inštrumentarij in produkcija, pod katera se podpisuje Bojan Jurjevčič – Jurki, sta tokrat razkošnejša, izdelana z veliko mero okusa, ki ne predpisuje nič več in nič manj, kot pesmi potrebujejo. Vokal je podprt tako dobro, da nekatere pesmi in pasaže izpadejo že kar radijsko, refreni gredo lepo v uho. Spremljava da potreben žar in razgibanost Gartnerjevi dobri, a nekoliko enolični interpretaciji. Slednjo obtežujeta tudi predvidljiva harmonska paleta in konservativne melodije. Te nimajo posebne oblike, sledijo pač kadencam govora in puščajo besedi, da tvori svoje naravne, minimalistične konture. S tem ni nič narobe in paše v muziko, vendar lahko ta tipično kantavtorska manira hitro postane dolgočasna. 

Večji problem vidim na vsebinski ravni, kjer sta me zmotili vasezagledanost in zaprašenost Gartnerjevega intimizma. Zdi se, kot da je ostal v nekem preteklem času, ujet v ukvarjanje s samim seboj, v zasebnost, ki lebdi kakor da zunaj prostora, časa, pravzaprav vsakršnega konteksta. Ljubljena, h kateri se vsake toliko obrača, ostane brez mesa in krvi, narava, v katero se zateka, je zvedena na romantične klišeje lun in daljav. Intimizem je bil pri Pesmi štirih in Pengovu dobrodošel svež zrak, ker se je vsak v svojem mediju postavil proti tedanji dominanci ekstravertnega kolektivizma. Danes je individualizem, ki ga Gartner izpoveduje, prej pravilo kot izjema, zato njegova perspektiva, ki z izjemo Čudnega gosta redko seže onkraj jaza, izpade preveč izolirano, malodane solipsistično, da bi sveže reflektirala sodobnost.

To ne pomeni, da bi se Gartner moral podati v družbeno angažirane vode, temveč da bi si želel slišati in začutiti vsaj, v čem se subjektiviteta enaindvajsetega stoletja razlikuje od tiste, ki so jo upovedovali Gartnerjevi idoli. Želel bi vedeti, zakaj poslušam Gartnerja, kaj mi ima povedati, česar nisem slišal že pri njih. Kakšna nova vprašanja lahko postavi, kaj lahko na novo osvetli ob refleksiji svoje življenjske poti, svojih izbir in hrepenenj? Ker je kantavtor in ne zgolj kak popularni stihoklepec, ki bi se zadovoljil s plitvinami, se tudi sam ne želim zadovoljiti s tem, da nam je priskrbel še eno zbirko odlične, blagozvočne, vzdušne poezije. Želim, da išče še globlje in da me v svojem iskanju preseneti in presune.

Ampak to je eden najtežjih izzivov, s katerim se sooča vsak umetnik, ki ustvarja v dobi, ko je bilo že »vse« povedano. Navsezadnje prav možnost, da lahko vse te pomisleke sploh odpremo, potrjuje, da so Mimohodi izdelek umetniškega duha. Morda se Gartner Pengovove (ali morda lastne) sence še ni povsem znebil. A rešuje ga ravno to, da se s tem ne obremenjuje, saj ničesar ne skriva in ne ponareja. Našel je preprosto najprimernejšo poetiko za svoj osebni izraz, v kateri ne vztraja zato, da bi zadostil računicam, urednikom ali modnim muham, ampak iz zvestobe notranjemu glasu, ki se na tak način mora izrekati. To Mimohodom daje kakovost, ki je v slovenski glasbi, zmeraj preveč zagledani v izumetničeno všečnost in uvožene šablone, sila redka: namreč nedvomno človeško pristnost.