18.09.2015

Miniature iz dnevne sobe

Za glasbeno okolje, iz katerega prihaja domača, a na Nizozemskem živeča pianistka Kaja Draksler in latvijski, prav tako holandizirani kitarist Matiss Čudars, nekako ni v navadi, da bi izdajalo kratkometražne plošče.

Anže Zorman

Miniatures From Our Living Room

Kaja Draksler & Matiss Čudars

Miniatures From Our Living Room

samozaložba
2015

Za glasbeno okolje, iz katerega prihaja domača, a na Nizozemskem živeča pianistka Kaja Draksler in latvijski, prav tako holandizirani kitarist Matiss Čudars, nekako ni v navadi, da bi izdajalo kratkometražne plošče. Med jazzovskimi improvizatorji očitno dokaj dosledno in vsaj latentno vlada prepričanje, da se šele tam pri treh četrtinah in več ure prične kredibilen umetniški izraz. Vendar bi marsikatera izdaja z nekoliko varčnejšim trajanjem lahko pridobila na izrazni moči – ravno s tem se tovrstne muzike navadno pač morajo ponašati. Iz te perspektive torej obravnavani album s svojimi vsega skupaj štiridesetimi minutami in zgovornim naslovom Miniature iz najine dnevne sobe že v izhodišču vzpostavlja skromen in hkrati samosvoj teren.

Predvsem ne gre za zgolj še en impro jazz album več, ki bi temeljil v silovitosti lastnega izjavljanja, kakor se pogosto piše o teh stvareh. Enajsterica skladb v dolžini od treh do petih minut je namreč raznorodna in igriva bera, ki se razpenja vse od snetih ragtime prebliskov do Kajinih značilnih minimalističnih lirizmov, ki so polni tenzije. Je eklektična, toda v svojem specifičnem inštrumentalnem paru vseeno zvočno zaokrožena serija kratkih elaboracij, ki delujejo kot slike, napaberkovane v domači dnevni sobi. Ene bolj in druge manj posrečene, nekatere stkane v rockovskem jeziku, druge porojene iz manire svobodne improvizacije, spet tretje pa so pobegnile iz imaginarija filmske glasbe. Vse so ljube in osebne.

Posamezni segmenti plošče tvorijo zaokrožene grozde, drugi so lagodno nanizani drug za drugim. Nobena ideja ne traja predolgo, marsikatera pa se zdi prekratka. Ambicioznost tega albuma ne leži v epskem zamahu, ki je bil po svoje značilen za Kajino solo ploščo. Prej gre za izrazito nasprotje tega, saj duo tu zaznamujeta predvsem skrajna intima in celo toplina. Poslušalec je priča prebliskom in afinitetam obeh glasbenikov, ki, vsaj nekateri med njimi, verjetno ne bi dobili domovinske pravice na Kajinih resnejših koncertnih recitalih. Tovrstnega muziciranja tako tudi nismo imeli priložnost slišati v živo na njunem spomladanskem javljanju v Menzi pri koritu, ko sta tako neposredni kontekst (serialka Confine Aperto) kot splošne koncertne (samo)zapovedi avtorjev terjale igro izven glasbenih tropov, ki bi se lahko zdeli kot preveč dostopni in varni.

A vsaj kar zadeva Kajo, je poslušalcem, ki smo jo slišali bodisi na solo plošči, na njeni drugi nedavni duo izdaji z bobnarjem Onnom Govaertom ali seveda v živo, že nekako jasno, da je eden od temeljev njene glasbene govorice vzpostavljanje ravnotežja med zelo različnimi idiomi in da je evociranje (včasih skorajda osladno prijetne) varnosti zelo močan element njene glasbe, seveda vedno primerno obtežen s tenzijo, prefinjenostjo in nepredvidljivostjo.

Posamezni segmenti plošče tvorijo zaokrožene grozde, drugi so lagodno nanizani drug za drugim. Nobena ideja ne traja predolgo, marsikatera pa se zdi prekratka. Ambicioznost tega albuma ne leži v epskem zamahu, ki je bil po svoje značilen za Kajino solo ploščo. Prej gre za izrazito nasprotje tega, saj duo tu zaznamujeta predvsem skrajna intima in celo toplina.

Bolj izstopajoča segmenta plošče sta, recimo, skladbi pluto ter nina nana (delujeta sicer bolj kot en sam komad), ki bi se zlahka znašli tudi na kaki postrockerski izdaji. Čez prvo se razteza Matissevo zavijajoče kitarsko dromljanje, ki hote ali nehote prikliče v misel let bombnikov, daleč pod njim pa v nekoliko ironičnem odgovoru zveni milozvočno, nežno razdejanje drobovja klavirja. Temu sledi »zoom in«, spust na tla, kjer Kaja igra otožno žalostinko, ki brutalno, filmsko evocira otožnost požgane zemlje; v ozadju in tiho Matisseva z efekti preparirana kitara spominja na jok in, še pozneje, s skorajda vizualno močjo prasketanje ognjenih zubljev. Silovitost te dvodelne pasaže je na prvi pogled skoraj premočna za ta album, terjala bi vsaj spremljajoči tekst o tem, da je ta svet res nesrečna zadeva, ali pa bi jo moral pač podpisati legendarni orkester postrockovskega patosa, kanadski A Silver Mt. Zion. A temu ni tako in tudi nobenega teksta ni priloženega. Kot rečeno, je epska nota potisnjena na stran v prid osebnega izraza. Morda sta ti dve skladbi ravno zaradi tega pravzaprav še bolj pretresljivi, četudi rušita dramaturgijo albuma. Šibka plat teh dveh skladb je tudi to, da sta zaradi konteksta impro ideologij ob vsej mogočnosti obremenjeni še s slutnjo klišeja.

Podobno delikatna je zadnja, melanholična in z americano obarvana balada, iz katere veje dovolj emocij za en cel film in ki nasledi povsem drugačen kos – barvit, a abstrakten drnec prepletenih not. Da takšna nenavadna sosledja vseeno delujejo kredibilno, je prednost in obenem omejitev tega kolaža miniatur, v katerem koncept intime zelo darežljivo širi manevrski prostor. Kljub temu ena od skladb, meditativno zvončkljanje, celo ob tako vzpostavljenem polju izzveni v prazno in se zdi kot namenjena sama sebi, čemur se album na drugih mestih dosledno ogiba. Nemara je bil torej album zares narejen predvsem za sama avtorja.

Album je izšel v samozaložbi in za razliko od solo izdaje seveda že zaradi manjše tržne izpostavljenosti ni bil deležen tako burnega odziva. Tudi sicer se zdi nekoliko preveč samovoljen. To vsekakor ni »velika plošča« za medije, je pa hkrati bolj originalen izdelek kot marsikatera zadeva, ki se izdaja za tako. Njegov zven gre proti vetru, čeravno zgolj tako, da se preprosto prepusti brezvetrju domače dnevne sobe.