Miren pristan

Your Gay Toughts s kompleksno enostavnostjo poslušalcu omogoča ravno to: da se znajde na zvočno-lirični čistini, kjer se mu z vsakim vnovičnim poslušanjem razkriva nov poligon slišne in vidne percepcije. Vem, da je manj več, a vseeno je več več. Zaznava bendovega vselej senzibilnega sozvočja ni nekaj, kar bi sodilo le v rang nabrušeno izostrenih ušes, ker tudi poprej omenjena kompleksnost pri YGT ni spremenljivka zapletenosti oz. kompliciranosti, temveč fino stkane celovitosti. Album Sinking Ship je najboljši primer slednje, in to ne glede na to, ali boste poslušalsko pot ubrali od spredaj ali od zadaj. Album si je še najbolje privoščiti z mini uverturo ali opomnikom na prvenec The Watercolors, ki ga je bend izdal pred dobrimi tremi leti. Takrat sem ugotavljal, da je album The Watercolors samostojen glasbeni artefakt petih glasbenikov, v katerem je vsak zvočni, lirični in vizualni del neodtujljiv del celote, ki v primeru posamičnega razčlenjevanja nima globljega pomena ali pa je konceptualno tako globok, da njegovo vsebinskost pozna le tisti, ki ga je ustvaril. 

Že v naslednjem koraku z naslovom Cast Away se iz futuristične (para)drame panoramsko spustimo na obalo, kjer se pretakajo ambientalna čustva s prepoznavnim YGT-jevskim inštrumentarijem, ki vešče krmari med iluzijo in stvarnostjo. Tovrstni prelivi privida, ko poskušaš obstati trdno na tleh, so aranžersko okostje, na katerem zasedba YGT ustvari glasbeno bitje od krvi in mesa.

V tem pogledu novi album Sinking Ship ni nič drugačen od predhodnika. Pa vendar, triletni studijski in diskografski premor za ustvarjalce in udeležence pravzaprav ni bil premor, vsi so bili še kako dejavni na svojih kulturno-umetniških področjih, tako da reči, kako so si kopičili moči in znanje, zveni suhoparno in banalno. Je pa res, da jim je uspel velik in pomemben korak v založniško distribucijski smeri, kajti z novim albumom so postali varovanci kanadske glasbene založbe King Deluxe. Povsem zasluženo in lahko bi rekli pričakovano, če imate v mislih njihov prvenec ali pa poznate glasbene dejavnosti te kanadske založbe. 

Zasedba YGT je kot namazan za diskografsko fonoteko King Deluxea, kar dokazuje in upravičuje z albumom Sinking Ship, ki ga na široko odpira istoimenska skladba in bravurozno domišljeni videospot. O tem, o svetu Zume, kjer se maščujejo Truskanci, o gorah in moških opicah, tihožitni Mani itn., bi se dalo na dolgo razpredati. A ne glede na fikcijsko, avdiovizualno vrhunskost je to le majhen košček tistega, kar prinaša album kot celota. Že v naslednjem koraku z naslovom Cast Away se iz futuristične (para)drame panoramsko spustimo na obalo, kjer se pretakajo ambientalna čustva s prepoznavnim YGT-jevskim inštrumentarijem, ki vešče krmari med iluzijo in stvarnostjo. Tovrstni prelivi privida, ko poskušaš obstati trdno na tleh, so aranžersko okostje, na katerem zasedba YGT ustvari glasbeno bitje od krvi in mesa. To se morda najboljše sliši v skladbi Eleventh Century, ki bi jo po zvočni strukturi najbolje opisali ali si jo vizualizirali kot proces izdelave humanoidnih robotov iz televizijske franšize Westworld. Le postavite se na rob bližnje prihodnosti, ki glede na to, da smo že v 21. stoletju, niti ni toliko prihodnost kot kar sedanjost. Tudi o njej prepevajo v YGT, ko v triptihu skladb Paradoxical Relaxation, Mothertongue, The Discipline premišljujejo z vso svojo odgovornostjo, ozaveščenostjo in zrelostjo na način (samo)zavedanja trenutka, v katerem se nahajajo. In četudi se njihova vizija prepada civilizacije in posameznika na trenutke sliši kot neizogibna, hkrati kakor mehkoba in toplina ponuja večkratnik različnih poti usode, ki ni nujno, da bo usodna. Če pa ste že stopili na eno od teh poti, ne da bi se ozirali nazaj, potem je album Sinking Ship odlična popotnica, ki vas bo zibajoče se pripeljala v mirni pristan.