Mlada slovenska jazzovska ustvarjalnost

Enajsta izvedba enodnevnega Festivala slovenske jazzovske ustvarjalnosti Zvončki in trobentice – in hkrati prva pod kuratorstvom Tine Lešničar, ki je lani postala vodja programa jazz in glasb sveta v Cankarjevem domu (pred tem je to vlogo dolga leta opravljal Bogdan Benigar, zdaj direktor zavoda Druga godba) – je v posluh ponudila štiri raznolike in vsebinsko zaokrožene projekte slovenskih jazz glasbenikov, ki so v nekaterih primerih k sodelovanju povabili tuje izvajalce. Kot je v uvodnih nagovorih povedala Tina Lešničar, festival predstavlja nove projekte, a je poudarek enakovredno namenjen tudi spremljanju umetniškega razvoja mladih glasbenikov, za katere je nastop na odru Kluba Cankarjevega doma nemalokrat prva priložnost za celovito predstavitev, se pravi za njihovo prezentacijo v vlogi izvajalcev, avtorjev, koordinatorjev zasedb in/ali aranžerjev. Ime festivala tako ne napeljuje le na postopno poslavljanje od zime in pozdravljanje pomladi, kar se ujema s terminom festivala, pač pa pomladansko prebujenje lahko dojemamo tudi kot metaforično poimenovanje za mlade jazziste, ki šele kukajo na sceno, a so se hkrati umetniško že bolj ali manj profilirali.Tako so izbrani koncerti vnovič pokazali, da se slovenski jazz v najrazličnejših oblikah razvija naprej, da v večini primerov izhaja iz tradicije ter se skladno z duhom časa preobraža in približuje drugim zvrstem. Še očitneje kot to pa je, da gre za še vedno mlad žanr, pripravljen na prilagoditve. Nejasno ostaja le, ali ga je maloštevilno slovensko občinstvo, h kateremu se nova produkcija navsezadnje obrača, pripravljeno raziskati, ga sprejeti in z njim zaživeti.

Festival Zvončki in trobentice, ki je prvič zaživel leta 2015, od samega začetka velja za sinonim debitantskih avtorskih projektov mladih slovenskih jazzovskih ustvarjalcev. Ti so bili tokrat brez izjeme predstavljeni v obliki koncertov v trajanju ene šolske ure. Namesto Neže Okorn, ki je nastop odpovedala zaradi bolezni, in njenih avtorskih skladb Intima so obiskovalci v okviru projekta Mladi Raziskovalci VIII. dobili priložnost, da prisluhnejo saksofonistki Brini Kren, prav tako varovanki Inštituta .abeceda, za katerim stoji Dré A. Hočevar. Obdana s popolno temo, najbrž zato, da bi bila pozornost poslušalcev usmerjena izključno na zvočne dražljaje, je na sopranskem saksofonu izvedla solistično večdelno kompozicijo v formaciji, ki naj bi delovala kot priprava prostora za zastavljanje temeljnih vprašanj. Vendar nanje prisotni prav dosti odgovorov niso prejeli. Razlog za to je bila po eni strani odtujenost nastopajoče, ki ni iskala nikakršnega stika z občinstvom, niti očesnega, na drugi pa že v osnovi vsebinsko, jakostno in ritmično razdrobljena kompozicija in njeni idejno-motivični drobci, speti v ponavljajoče se pasaže, ki so občasno delovale kot medsebojno ločeni časovni kvadrati. Izvedba tovrstnih performansov v okviru vsebinsko jasno izdelanega festivala je lahko pokazatelj, kako dolga je pot do trenutka, ko mladi glasbenik karakterno in prezenčno dozori kot izvajalec in/ali avtor. Opozarja pa tudi na to, da ni zagotovila, da bo sleherni proces iskanja obrodil zaželene rezultate.

Sledil je nastop saksofonista Blaža Švagana, ki je na festivalu leta 2023 predstavljal debitantski album Sound in Time, povod za njegov tokratni nastop pa je bil novi izdelek, Absolute Candor, ki ga je posnel lani v New Yorku. Za razliko od studijske postave (pianist Marko Črnčec, basist Kim Cass in bobnar Kush Abadey) se mu je na odru pridružila skupina »dunajskih dečkov«, kakor sam pravi kolegom, s katerimi se je prvič srečal na Dunaju: pianist Arsenije Krstić, basist Tjan Šoštarič in bobnar Gaj Bostič. V modernem, tematsko obarvanem zvoku, ki je izhajal iz tradicije in posegal tudi v svet znanstvene fantastike, je bilo kljub očitni nadgradnji prvenca mogoče prepoznati estetski podpis avtorja. Zanj so značilni z energijo nabiti odseki, ki so dokaj enakomerno porazdeljeni po prispevkih vsakega od sodelujočih, variiranje tematskih vzorcev ter umirjeno valovanje. Slednje naj bi bilo v primeru suite Kolinarh brez vsake čustvene nabitosti, docela predano logiki. Prav ta kompozicija je bila skrajno dovršena, za čutni naboj pa je poleg Švagana poskrbel Šoštarič, ki nas je v delo popeljal s prodornim daljšim solističnim vložkom na kontrabasu in nas povsem navdušil.

Ne glede na to je vrhunec že skoraj tradicionalno pripadel tretjemu koncertu. Saksofonist Lenart De Bock, član zasedbe Zhlehtet in tria Soothsayer, ki se je predstavil z avtorskim projektom A Plea for Tenderness, je k sodelovanju povabil preizkušene inštrumentaliste: trobentača Tomaža Gajšta, bas klarinetista Tomaža Zevnika, pianista Roka Zalokarja, basista Miloša Čolovića in bobnarja Sebastiana Baumgartnerja, kot vokalna gostja pri (nepotrebni) sklepni skladbi Sijaj, sijaj sončece pa se jim je pridružila še Melani Popit. Album, ki naj bi bil na voljo oktobra letos, prinaša avtorski repertoar mehkega spiritualnega jazza, v okviru katerega za popestritev poskrbijo elementi klasične glasbe in etna ter razširjeni inštrumentarij (prečna flavta, rhodes). Skozi čas zvočno dopolnjene ali zgoščene osrednje teme so skupaj z dovršeno melodiko podvojenih linij saksofona in trobente ali skozi njun dvogovor v harmonsko bogatih aranžmajih omogočile poglobljeno poslušanje, zato bi se festival na tem mestu pravzaprav zlahka sklenil.

Vendar nas je za pravi konec čakal še v Valenciji živeči trobentač Timotej Kotnik, profesor na evropski izpostavi kolidža Berklee, ki je predstavil svoj prvenec Via Ad Aeterna. Po njegovih besedah naj bi šlo za eklektično šestdelno sodobno mašo (na festivalu smo slišali prvih pet kompozicij) z liturgičnimi izročili afrobeata in balkanskih ritmov, pri izvedbi katere so mu pomagali vibrafonist Vid Jamnik, kitarista Marko Čepak – Maki in Jure Praper, basist Miha Koren in bobnar Gaj Bostič. Izredno dinamično ter jakostno in ritmično strnjeno muziciranje, ki se je prelivalo iz ene kompozicije v drugo, je mestoma delovalo kot preglasna glasba za ozadje. Čeprav so s pogostimi solističnimi vložki sodelovali vsi, je kraljevala trobenta, ki je zadušila preostale glasbenike, predvsem Jamnika in Čepaka, nekoliko manj pa izrazno močno ritmično sekcijo. Ta zasičenost je na splošno dajala vtis, da gre za ekspresivno vznesenost, pospremljeno z različnimi kulturnimi vplivi, ob pozornejšem poslušanju pa se je zlasti ob igranju Kotnika pokazalo, da delu manjka prave globine, ki bi se uspešno povezala z vsem tistim, česar note same ne morejo posredovati.

Skupna točka nastopajočih na letošnji izvedbi festivala Zvončki in trobentice je bila šibka odrska prezenca, sam festival pa je tudi po menjavi vodstva ohranil svoj format in ostal zvest začrtanim smernicam, ki so pretežno predstavitvene narave. Tako so izbrani koncerti vnovič pokazali, da se slovenski jazz v najrazličnejših oblikah razvija naprej, da v večini primerov izhaja iz tradicije ter se skladno z duhom časa preobraža in približuje drugim zvrstem. Še očitneje kot to pa je, da gre za še vedno mlad žanr, pripravljen na prilagoditve. Nejasno ostaja le, ali ga je maloštevilno slovensko občinstvo, h kateremu se nova produkcija navsezadnje obrača, pripravljeno raziskati, ga sprejeti in z njim zaživeti.