Močnikova avtorska zgoščenka et lux perpetua

Preteklo leto je skladatelj Damijan Močnik zaznamoval s še enim dosežkom na zborovskem področju: pri priznani nemški založbi Carus, specializirani za zborovsko glasbo, je izšla njegova avtorska zgoščenka z naslovom et lux perpetua, in sicer z dvema prominentnima izvajalcema, S:t Jacobs Kammarkörom iz Stockholma in njegovim dirigentom Garyjem Gradenom.

Skladbe, ki jih poslušamo na zgoščenki et lux perpetua, razkrivajo razmeroma širok Močnikov skladateljski horizont, v katerega prepušča različne vsebine. Kljub nevsakdanjim postopkom ostajajo vsebine v okviru poslušljivega in domačnega, poslušalca ne šokirajo, saj v zamišljeni izvajalski zasedbi Damijan Močnik najde harmonske, barvne in ritmične kombinacije, ki ustvarjajo učinek prijetnosti in zapomljivosti.

Zgoščenko uvaja minimalistični Acclamatio, zasnovan kot enoglasna koralna uglasbitev z vmesnimi, za Močnika značilnimi deklamatoričnimi in akordičnimi pasusi. Tej intimistični skladbi sledi v bolj populistični okvir postavljena Missa Sancti Francisci Assiensis; na zgoščenki je posneta predelava za zbor, godalni orkester in tolkala. Zaradi raznorodnih vsebin posameznih delov deluje maša kot nehomogena večstavčna oblika, povezovalno vlogo pa skladatelj namenja besedilu in izvajalski zasedbi. V skladbi prepoznamo Močnikove skladateljske prijeme: enoglasje, sproščujoče, ponavljajoče se akordične, na drugi strani pa recitativne pasuse, razmeroma ozko zajet harmonski prostor, lirične, široko razpete melodije, ki jih z dramaturškim učinkom prekinjajo megalomanski soli tolkal. Medtem ko Močnik zbor in godalni orkester vzdržuje v poetičnem dialoškem razmerju, so tolkala postavljena na povsem drugo glasbeno raven: v glasbeno tkivo prinašajo dramaturške elemente iz okvira filmske glasbe, s čimer Močnik naznanja premike v izrazu in tempu pripovedi.

V prvih dveh skladbah je zbor le del izvajalske zasedbe; ker nima osrednje interpretativne vloge, S:t Jacobs Kammarkör tudi ne more izkazati vseh svojih potencialov. Ti pridejo do izraza šele v a cappella skladbi Geburts-Nacht. Tu zbor zazveni polno, vendar je skladba zasnovana na posameznostih, na drobnih sozvočjih, kratkih solih, polifonih zasnovah, izpostavlja določena sozvočja in njihove barvne učinke. Izvedba tehnično in intonančno (še posebno v solističnih partih) ni zadovoljivo natančna, zato se kombinacije sozvočij – plast, na kateri je največkrat utemeljeno Močnikov skladateljevanje – izgubljajo v nejasnih zvočnih gmotah.

Tolkala imajo, sicer v nenehni dialoški zvezi z zborom, ključno vlogo tudi v Močnikovi Missi Sancti Jacobi. Žal odmev snemalnega prostora zmanjšuje kakovost zanimive zvočne kombinacije zbora in tolkal, saj slednja delujejo kot oglušujoče bobnenje. Zvočna plast tolkal stoji pred zborovsko in ne ustvarja prave usklajene zvočne slike. Damijan Močnik postavlja z Misso Sancti Jacobi pred zbor določene tehnične izzive, v katerih se S:t Jacobs Kammarkör znajde suvereno, odzivno in odločno. Še posebno je treba pohvaliti zvočno konsistentnost zvoka, manj pa natančnost pri vstopih in hitrih, tehnično zahtevnejših pasusih. 

Energičnost in gostobesedna struktura Misse Sancti Jacobi se na zgoščenki izteče v zaključno skladbo … et lux perpetua, po kateri je zgoščenki dobila ime. Močnik si je za osnovo izposodil obstoječe renesančne melodije, ki jih predstavlja solistično in jih nato dopolnjuje vse do gostih polifonih struktur. Po uvodnih nereprezentativnih tenorskih pasusih nadaljevanje skladbe »reši« zasedba tutti, tako da se skladba odvije polno, z natančno izgovarjavo in ritmom ter navsezadnje v kontemplativno pomirjujočem zaključku.

Zgoščenka et lux perpetua prinaša Močnikova dela, ki so večinoma nastala v obdobju zadnjih desetih let; nekatera od njih so na tem mestu posneta v predelavi za drugačno zasedbo. Iz repertoarja razpoznamo, kako obrtniško izvrstno skladatelj obvlada mehanizme zborovskega stavka, razume, kako doseči posamezne nianse izraza, dikcije, barvne segmente, učinke različnih zvočnih plasti in žanrsko kombiniranje. S temi postopki se poigrava lahkotno in dosega zanimive, pogosto prepoznavne učinke lastnega skladateljskega jezika. Skladbe, ki jih poslušamo na zgoščenki et lux perpetua, razkrivajo razmeroma širok Močnikov skladateljski horizont, v katerega prepušča različne vsebine. Kljub nevsakdanjim postopkom ostajajo vsebine v okviru poslušljivega in domačnega, poslušalca ne šokirajo, saj v zamišljeni izvajalski zasedbi Damijan Močnik najde harmonske, barvne in ritmične kombinacije, ki ustvarjajo učinek prijetnosti in zapomljivosti.