Moja spalnica, moja garaža, moj studio

Ljubljansko podzemno institucijo, ki svoje lovke od leta 2013 razrašča po najtemnejših kotičkih, pajzlih, beznicah in zatohlih sobah avtohtone »naredi sam« ustvarjalnosti, bi lahko bolj kot za tipično založbo označili za nekakšen spletni arhiv določenega segmenta domače scene, tesno povezanega s širšim zaledjem Radia Študent, ki danes obsega krepko čez sto izdaj vseh možnih formatov in žanrov. Kot svojevrstna platforma za predstavljanje najbolj nekonvencionalnih, robnih in samonanašalnih glasbenih del, ki so nemalokrat čista zajebancija ali zgolj hudomušni eksperimenti, je v zadnjih nekaj letih uspela proizvesti nekatera nova resna imena, kot so balans, Drone Emoji in Morvern, ki so postala del splošnega kurikuluma vsakega poznavalca domače glasbene scene tudi izven obzidja Metelkove in ljubljanske obvoznice. Ne glede na njihovo »ekscentričnost« je namreč tudi slovenska scena, kot je pač značilno za vso glasbeno industrijo, po prvem šoku in negodovanju medse sprejela te čudake, ki zdaj nastopajo na poletnih festivalih in etabliranih koncertnih dogodkih. Kompilacija je tipično šopovsko nefokusirana, brez globljih nosilnih konceptov, nekakšna nabirka terenskih posnetkov, če kot teren razumemo sobe posamičnih ustvarjalk in ustvarjalcev, »trogloditov« naše robne mikroscene. Ne manjka komadov, za katere je vseeno, če jih nihče ne sliši, napol končani jami, fragmenti časa, ujeti na telefon, ali produkti zapohanih snemalnih seans brez cilja. Toda čar ŠOP-a je ravno v dejstvu, da jih lahko slišite, da tudi glasbe, ki ne dosegajo obstoječih tehnično-produkcijskih standardov, dobijo mesto v etru. Poslušalec je tisti, ki pravzaprav opravlja vlogo filtra-kuratorja in v razgibanem naboru muzike poišče nekaj zase. Vse, kar morate narediti, je poiskati svoje favorite.

Včasih se zdi, da je edino načelo vodje založbe, da je muzika nekonvencionalna, šlampasto posneta, amaterska, nasploh neprimerna za katerokoli drugo domačo založbo, spet drugič, da je spodbujanje hiperproduktivnosti le zajebancija na račun drugih založb, ki si določenih stvari ne drznejo izdati. A če se malo globlje potopimo v Bandcamp arhiv založbe, hitro spoznamo, da je ŠOP Records v resnici ena ključnih domačih neodvisnih založb, ki deluje izven klasičnih mehanizmov bolj industrijsko usmerjenih neodvisnih založb, kot so Kapa, Moonlee in rx:tx. Ravno zaradi neobremenjenosti z lastnim renomejem, estetsko linijo in razpisi mestne občine ter ministrstva za kulturo založba deluje veliko bolj neresno in drzno in s tem ogromno doprinaša k prevetritvi pogosto zatohle alter scene. Drug ključni vidik je izgradnja širše ŠOP skupnosti, ki je danes tesno povezana in obsega več deset oziroma dvajset slovenskih glasbenic in glasbenikov z vseh koncev države. Mnogi izmed njih so se pred kratkim znašli na četrti kompilacijski izdaji Sounds From Slovenian Bedrooms IV, ki poleg produkcij dolgoletnih sopotnikov prinaša tudi stvaritve nekaterih na videz novih imen. 

Sounds From Slovenian Bedrooms IV je še en pomemben pričevalec razpršene DIY ustvarjalnosti, ki ne cilja ne na Val 202 ne na razprodani Kino Šiška, pogosto ji ni mar niti za nastop na Klubskem maratonu. Gre za kulturno produkcijo brez pretenzij po družbeni afirmaciji, včasih skoraj solipsistično v svojem početju, denimo v primeru shizofrene nojzersko-tehnoidne epopeje hojs keber keber hojs projekta kje so roke. Seveda so tu tudi artisti z resnejšimi kantavtorskimi pristopi. Pomemben segment kompilacije predstavljajo, denimo, indie rock projekti, pri katerih se izmenjavajo praktično isti člani (Pistol Mustang, Rush To Relax, HAY, Morvern, Ujma). Prav okrilje založbe ŠOP je v zadnjih nekaj letih omogočilo vznik nove, zdrave indie rock scene, potem ko so izvorne slovenske indie rock zasedbe (Barely Modern, We Can’t Sleep At Night …) vmes poniknile v pozabo. Tu moramo izpostaviti zasanjani psihe-soulovski jam Baby You're The One projekta The Plastics Fantastics, enega od vrhuncev kompilacije. 

Nekaj je tudi garažnih projektov, denimo Senšual Distraktors in na temni strani življenja, ki pa strežejo s posnetki z vaj, ter različnih kitarskih eksploracij (LUP, Zhammet, Pralni stroj). Potem imamo tu raznorazne producente z bolj ali manj resnimi nameni. Drone Emoji pod psevdonimom Vintage Versace servira zaprašen in hipnagogičen biserček Aspirin, mešanico azijskega popa, upočasnjenih dubstep elementov in slovenskih samplov (»Hočem, da me kličeš medo«). Tzu Doe-Nhim streže s sončnim synthwave štiklom, Otonin s čudno sproduciranim temačnim IDM-om, Sledenje avtobusu Blatniku z retro komadom v duhu Johna Carpenterja, Agrokombinat pa z zadubiranim technom. A je treba pri elektronskih produkcijah priznati tehnično podhranjenost, kjer je za razliko od indie muzik ta element bolj moteč. Če je lo-fi indie nekaj samoumevnega, pa je lo-fi elektronika zelo specifičen sektor, ki zahteva posebno senzibiliteto. To posebno uspeva producentu Trinajst, ki v nostalgičnem komadu Rog, ki vas bo spomnil na kake Boards of Canada, zadene sredino med lo-fi bobni in zaprašenimi sintovskimi valovanji, pri čemer ustvarja resnično lep hommage prostoru, v katerem smo odrasli. 

Kompilacija je tipično šopovsko nefokusirana, brez globljih nosilnih konceptov, nekakšna nabirka terenskih posnetkov, če kot teren razumemo sobe posamičnih ustvarjalk in ustvarjalcev, »trogloditov« naše robne mikroscene. Ne manjka komadov, za katere je vseeno, če jih nihče ne sliši, napol končani jami, fragmenti časa, ujeti na telefon, ali produkti zapohanih snemalnih seans brez cilja. Toda čar ŠOP-a je ravno v dejstvu, da jih lahko slišite, da tudi glasbe, ki ne dosegajo obstoječih tehnično-produkcijskih standardov, dobijo mesto v etru. Poslušalec je tisti, ki pravzaprav opravlja vlogo filtra-kuratorja in v razgibanem naboru muzike poišče nekaj zase. Vse, kar morate narediti, je poiskati svoje favorite.