08.04.2012

Moje pesmi so moje življenje

Album Mateja Krajnca Pesmi za gospodarsko krizo je nesporna mojstrovina! To so pesmi, ki večplastno, zaslepljujoče odsevajo svet, kot ga vidi, čuti in sliši Krajnc. Njegov Zeitgeist. Njegov poklon velikanom s Stolpa pesmi.

Milko Poštrak

Pesmi za gospodarsko krizo

Matej Krajnc

Pesmi za gospodarsko krizo

Slušaj najglasnije
2012

Pesmi vrejo iz Mateja Krajnca. Seveda ne le pesmi. Tudi romani, kratke zgodbe, zapisi o njemu ljubih piscih pesmi, glasbenikih in drugih sorodnih ustvarjalcih. Ne more molčati, zato je nadvse natančen uvodni del iz pesmi Še ena pesem za gospodarsko krizo: »Utrujen od samega petja sem se odločil za molk, zdržal sem celo minuto, odmor ni bil preveč dolg.« Ne more molčati, saj, kot se glasi naslov ene njegovih pesniških zbirk: Moja pesem je moje življenje.

Že dolgo si razbijam glavo, zakaj Krajnc ni bolj odmeven ustvarjalec, zakaj ni deležen več pozornosti. Mogoče se motim, vendar v javnosti ne zasledim takega odziva na njegovo ustvarjanje, kot si ga zasluži. Zasluži si spoštovanje. Mirno in brez pretiravanja ga postavljam ob bok Tomažu Pengovu, Marku Breclju, Daniju Bedraču, Venu Dolencu in sorodnim piscem pesmi. Namerno navajam te, ki se dovolj razlikujejo med seboj, da bo ja jasna moja poanta. Namreč ne toliko oblika ali slog izraznosti, temveč raven silovitosti ustvarjanja, moč, globina, razsežnost izraza jih druži.

Mogoče Matej Krajnc sploh ne potrebuje zagovornika, nekoga, ki bi ga promoviral. Tudi zato ne, ker je pesnik. Natančneje, ker objavlja zbirke poezije že od rane mladosti, da ne rečem otroštva. Nekaj časa je, če sem ga prav razumel, celo želel ločiti med tema področjema svojega ustvarjanja, med pisanjem poezije in pisanjem pesmi, torej pesmi, kjer so besede eno z napevom. Vendar se mi zdi, da je omenjeno distinkcijo medtem presegel. Ne v smislu, da bi enačil poezijo, kjer besede stojijo ali se izgovarjajo, pripovedujejo same zase, samostojno, s pesmimi, kjer so besede zapete z napevom in so neločljivo povezane in prepletene vsaj z minimalno glasbeno spremljavo. Nikakor tudi ne v smislu vrednostnih sodb, kjer bi bila poezija posvečeno več vredna in pesmi bolj posvetno profane. Bolj v tem smislu, da je morda besedam v poeziji posvečal več in drugačno pozornost, se osredotočal na besede. Sam sedaj ne vidim več razlike v moči sporočil med njegovo poezijo in njegovimi pesmimi. Mogoče se med njegovimi pesmimi pojavi le več vsakdanjih opazk, priložnostnih komentarjev ali plehkih domislic, tudi duhovičenja, pred čimer skuša svojo poezijo bolj obvarovati …

Ima najobsežnejši in spoštovanja vreden opus.
Je edinstven in neprimerljiv. Stoji sam zase. Hkrati pa v svojem jedru ostaja naiven, čudeč se otrok, vedno znova navdušen in presenečen nad tistim, kar vidi in občuti.

V minulih več kot dveh desetletjih, od prvega albuma Na prvem ovinku, je Matej Krajnc prehodil dolgo pot ustvarjalca, ki je na vse načine odraščal in dozoreval. V tem času je na več kot dvajsetih nosilcih zvoka, ki jih je objavil pri raznih založbah, v glavnem v samozaložbi, v zadnjem času pa pri zagrebški založbi Zdenka Franjića Slušaj najglasnije!, nanizal več izrednih pesmi kot katerikoli slovenski ustvarjalec te vrste. Poudarjam, več kot katerikoli drug. Ima najobsežnejši in spoštovanja vreden opus. Je edinstven in neprimerljiv. Stoji sam zase. Hkrati pa v svojem jedru ostaja naiven, čudeč se otrok, vedno znova navdušen in presenečen nad tistim, kar vidi in občuti. Deluje, kot bi bil, kakor pravi pesem enega njemu ljubših ustvarjalcev, out of this world, »ne s tega sveta«. Ko že omenjam njemu ljube ustvarjalce: ti odsevajo v njegovih pesmih, po njih se zgleduje, jih neposredno omenja v svojih pesmih, tudi navaja dele njihovih napevov ali besedil. Vendar jih ne oponaša ali posnema. So vir navdiha in pomemben vidik njegovega ustvarjanja pesmi. Klanja se jim, jim izraža spoštovanje, vendar jih ne malikuje ali slepo časti.

Album Pesmi za gospodarsko krizo, na katerega se osredotočam v tem zapisu, je približno dvajseta objava Mateja Krajnca. Izšla je v začetku tega leta, za njo so medtem izšle že tri nove. Na pričujoči album se osredotočam tudi zato, ker je označen kot »uradna izdaja«. Seveda so tudi vse ostale izdaje uradne, vključno s tistima iz lanskega leta, ki nosita naslov Historica in Ancient ter podnaslova Demo Sessions Vol. 1 in Demo Sessions Vol. 2. Skoraj nemogoče je slediti dinamiki in intenzivnosti njegovih izdaj, to je zaposlitev za polni delovni čas. Večkrat dobim občutek, da Matej Krajnc prehiteva samega sebe. Ali če parafraziram nekega slovenskega kolumnista: Matej Krajnc ne misli, temveč piše pesmi in knjige.

Ob tem je nujno omeniti njegovo življenjsko sopotnico, somišljenico, ki ji na albumu Prigotovitve izrecno in že v naslovu razvidno posveča epsko zaključno pesem, Lenka, z ganljivo ugotovitvijo: »Midva veva, koliko me je«. Verjetno je prisotna tudi v zaključni pesmi na obravnavanem albumu Pesmi za gospodarsko krizo v vrstici: »Nihče na tem svetu ni lepši kot ti.« Ona ga spremlja, podpira, navdihuje, s fotografijami opremlja ovitke njegovih plošč in je nasploh nadvse koristna v njegovem življenju.

@http://www.youtube.com/watch?v=o4pzw1m-Hbs@

Album Pesmi za gospodarsko krizo odseva njegov celotni opus. Tako vrhunce kot tudi kak manj prepričljiv vidik; predvsem pa vrhunce.

Jasno je, da v tej skoraj nepregledni množici kulturnih artefaktov, ki jih bruha Matej Krajnc, posebej ker so vsi na ta ali oni način povezani med seboj, težko izpostavim določeno ploščo. Album Pesmi za gospodarsko krizo odseva njegov celotni opus. Tako vrhunce kot tudi kak manj prepričljiv vidik; predvsem pa vrhunce. Spomin na njegovo klasično trilogijo, ki predstavlja – v perspektivi gledano – le enega od njegovih vrhuncev iz srede minulega desetletja. Trilogija, s katero je dosegel polno zrelost kot pisec pesmi: Vse pesmi so tihe, Likvidamber in Prepozno za svetnike. Na tistih temeljih je nadaljeval z mojstrovinami Tekoma, Deževje nima besed, Prigotovitve in naprej. »Vedno sem bil tak, le poznali me niste«, pravi v še eni takoj klasični pesmi, Ne se dotikat mojih krogov z albuma Pesmi za gospodarsko krizo. Tudi ta album je, kot večino drugih, posnel sam s kitaro in z (v zadnjem času vse bolj prisotnimi) orglicami. In tudi pri tem albumu si ob posameznih pesmih zamislim, kako bi zvenele, če bi Matej Krajnc imel možnost, da bi ga spremljali glasbeniki, ki bi ga razumeli. Kot mu je to uspelo na albumu Deževje nima besed, kjer so mu nekatere njegove izbrane pesmi pomagali posneti Blaž Jurjevčič, Vlado Pirc in Bogdan Turnšek. Kako bi, recimo, zvenela uvodna pesem Praznik promiskuitetnih gardedam, če bi jo izvajali ustrezni glasbeniki? Toda da ne bo pomote, album Pesmi za gospodarsko krizo je nesporna mojstrovina tudi takšen, kakršen je! To niso poskusni posnetki. To ni prikaz, kako bi pesem zvenela, če … To so pesmi, ki večplastno, zaslepljujoče odsevajo svet, kot ga vidi, čuti in sliši Krajnc. Njegov Zeitgeist. Njegov poklon velikanom s Stolpa pesmi. Ne nazadnje tudi njegov lastni Stolp pesmi, ne zgolj v pesmi Hank Williams ne spi.

Skratka, naredite si uslugo in končno, če še niste, vstopite v čudoviti svet pesmi in pripovedk Mateja Krajnca. Skozi album Pesmi za gospodarsko krizo je vstop veličasten. Nato pa vas čakajo še ostali bolj ali manj izbrušeni diamanti iz njegove zakladnice …