Molk ne mara besed

Zgodba ANTI/sonetov se je začela, ko so leta 2011 v knjižni obliki izšli pri murskosoboški založbi Franc-Franc, in nadaljevala skozi nadaljnjo polovico desetletja do letos, ko so izšli še v diskografski obliki kot zanimiv glasbeno-recitalni album.

Pri Odzvenu smo se v zadnjem letu že pošteno razpisali o povezovanju poezije z glasbo zlasti v primeru Boba Dylana in Leonarda Cohena (prvi je dobil Nobelovo, drugi je žal preminil), večkrat pa tudi o tovrstnih domačih dosežkih. Eno takih je pričujoča plošča, ki prihaja izpod peresa veterana in enega tistih, ki se ne bojijo spoštovati in hkrati razbijati klasične forme. Ivo Frbežar je prekaljen pesnik in spoštovano ime v založništvu zlasti med komparativisti (njegova založba Mondena je bila v prvi polovici devetdesetih pomembno zavetišče mnogoterih pisateljskih in pesniških peres, ki jih stroka povezuje s to ali ono obliko postmodernizma, magičnega realizma itd.), ki smo o njegovih knjižnih izdajah poslušali na Vajah iz postmodernizma v letu 1994/95 pri takratnem asistentu, zdaj rednem profesorju dr. Tomu Virku. Frbežar je ena redkih pesniških ptic, ki ji jezik dejansko pomeni neizčrpen vir pesniških iskanj in eksperimenta (in to ni samo zdaj že tako domača floskula), kar z vsakim pesniškim poglavjem tudi dokaže. ANTI/soneti so za zdaj najvišja stopnja tega iskanja.

Ker sem bil po izidu knjige ANTI/sonetov sam nekako del te zgodbe (z avtorjem sva nekajkrat skupaj nastopila kot anti/sonetistično-kantavtorski duo) in sem tudi sicer spremljal avtorjeve tovrstne objave v revijah, sem bi tolikanj bolj vesel, ko mi je nedavno sporočil, da so dobili glasbeno obliko. V sodelovanju s saksofonistom, klaviaturistom in flavtistom Klemnom Kotarjem in bobnarjem Enosom Kuglerjem, ki sta poezijo uglasbila (v zasedbi se je kot kontrabasist priključil še Klemen Krajc), je nastala plošča, ki nam ponudi dvanajst ANTI/sonetnih poglavij v posodobljenem bitniškem izročilu. Bobni imajo (naj)večkrat rokerski značaj, saksofon, flavta in klaviature pa nam uspejo naslikati več različnih zvočnih pokrajin, vse od kerouacovsko in waitsovskega bitniškega jazza petdesetih do že skorajda funkovskih nastavkov in nekakšnega loungea sedemdesetih in zgodnjih osemdesetih. Zlasti dvogovor basa in saksofona odlično sede na Frbežarjevo duhovito in angažirano poezijo o današnjem času, prav ničesar se ne boji izreči, bodisi v višjem ali nižjem (pogovornem) registru pesniškega jezika: kače požirajo zemljo kot pri Danetu Zajcu (Karkoli se lahko zgodi), a pojavi se tudi Vlada Republike Slovenije (Radio, radio). Prav kritika banalne vsakdanjosti Frbežarju najbolje uspeva. Ob nevsiljivi spremljavi inštrumentalnega tria je njegov glas lahko zdaj piker, zdaj jezen, zdaj borben ..., interpretacija je namreč tista, ki kratka pesniška besedila docela stopi z inštrumentalno podlago. Frbežar je neusmiljen kritik naše družbe in mentalitete (to dobro vemo tisti, ki ga spremljamo na Facebooku), in medtem ko je bila njegova poetika svojčas minimalistična, skorajda nekakšna »poesie pure«, zdaj že dolgo ni več nujno taka. Njegovi satirični prijemi niso preproste zabavljice, ampak sežejo v srž (de)mentisa slovenstva (Janez je moj prijatelj, Tatovi duš), saksofon, bobni in bas pa zadaj lepo hodijo z njim, nonšalantni, groovy; že na samem začetku razgradijo »sonet« kot svetinjo, jedro slovenskega pesništva in potem nadaljujejo v tem plemenitem duhu do dvanajste pesmi z naslovom Johanna, pomaranče in fige. Iz Frbežarjevih pesmi se oglasijo tako Dylan in Paxton, Prine, Wainwright, Newman in še kdo od slavnih satiričnih poetov 20. stoletja kot slovenska (in svetovna) strogo pesniška tradicija, ki pa obstaja zato, da bi pokazala, kje se je zalomilo. Kotar, Kuglar in Krajc so prav zato »avizorji«, glasbeniki, ki ustvarjajo nekakšna glasbena vzdušja TV ali radijskega programa med oddajami, v špicah ali odjavah. ANTI/soneti so tudi ANTI/uglasbitve, papež se boji reči: dost mam, kot pravi Frbežar, ko pa poslušam trio, se mi zdi, da Superfly žene taistega papeža v beg. 

Molk ne mara besed, pravi Frbežar. »Kako si mogao čuti muk? Muk označava tišinu!« pravi naglušni plačani morilec v epizodi Broj 1 proslulega Alana Forda. Morda rečemo takole: molk ne mara odvečnih besed. Plošča ANTI/soneti je kratka in jedrnata, eksperimentalni recitali kvarteta niso dolgovezni, nočejo nas dolgočasiti, hočejo zgolj zarezati, in to pošteno, v MOLK. Ki bi moral biti ANTI. Ki že predolgo traja in ki že pošteno najeda vse kotičke naše družbe. Kaj porečeš na to, Ivo?