Monk 'n' Roll

Členiti ali razčleniti dejavnosti Zlatka Kaučiča niti z varne razdalje ni hvaležno dejanje. V njegovem neusahljivem univerzumu izvira enostavno preveč glasbe, da bi jo mi, sleherniki, lahko sprotno tolmačili ali vsaj razporejali v urejen sistem znotraj kreativnega kaosa. Vsa njegova početja še najpreprosteje razumemo kot sklenjeno pot s številnimi vmesnimi postanki, kjer je sočasno drzen in predrzen, v kar skuša v več fazah prepričati tudi svoje slušatelje znotraj šole oziroma tamkaj sestavljenih kolektivov Kombo A in Kombo B. Preko razigranih stopenj se trudi, da bi jim vcepil (skupinsko) drznost, da bi potem, ko bodo prestopili izhodni prag novogoriške šole, postali predrzni ne glede na to, v katerih žanrih bodo raziskovali zvočne krajine. Prav Rock mi Monk s svojo rockovsko in punkovsko razigranostjo pritrkuje vsemu temu.   

Povezovalni člen navzven in navznoter je vsekakor hrabrost. Rock mi Monk je v svojem izhodiščnem bistvu namreč zelo pogumen projekt. V to smer razmišljanja me je naravnala že naslovnica projekta, ki je kot nadaljevanje zgodbe Monkovega albuma Underground (1968), na naslovnici katerega vidimo v štali, polni orožja in razstreliva, Theloniousa za klavirjem, kot nekakšnega upornika proti nacizmu. V tem je seveda veliko neposredne simbolike, če potegnemo vzporednice med takrat in zdaj, zlasti če se osredotočimo na zvezanega ujetnika levo zadaj. Čas zahteva razmislek in čas zahteva hrabre glasbe, ki osvobajajo na vsej črti. In pod budnim ušesom Zlatka Kaučica Kombo B uspešno integrira in rekonstruira izbrani Monkov repertoar, in to do te mere, da se poslušalec ne ukvarja (več) s tem, od kje in kdaj muzike izhajajo, temveč kaj mu izvajane godbe ponujajo prav v tistem trenutku. Skratka, postava na albumu – Jan Jarni, Peter Kastrin (električna kitara, efekti), Matjaž Bajc (električni bas, kontrabas), Jure Boršič (altovski saksofon), Tomi Novak, Robi Erzetič (bobni), Žiga Ipavec (bobni tolkala), Urban Kušar (bobni, tolkala, kraški kamen) in gostujoči zvočni kuhar, saksofonist Boštjan Simon – ne sledi slepo Monkovi tradiciji, temveč jo sproti prilagaja svojemu razumevanju in trenutnemu znanju v okviru kolektivne igre. Opus Theloniousa Monka je prava mala zakladnica in neskončni vir igranj in stilov, ki dopuščajo tako individualne kot kolektivne manevre, saj spodbujajo spontanost ter nenehni in neizčrpni nagon po novih abstraktnih avanturah kot enačbe razgledanosti in posvečenosti zvočnemu raziskovanju. Prav ta prepišna kombinacija spoštovanja do preteklega in nevsiljivega odkrivanja novega zna biti marsikdaj zelo varljiva in spolzka; in prav tu se vidi pedagoška vloga Zlatka Kaučiča, ki zna sestaviti ansambel in v izvedbe poseže le do te mere, da te ohranijo svoj prvobitni smisel, vse ostalo pa prepusti svojim dijakom, ki stvar nato razvijejo in izpeljejo, kakor so v danem trenutku sposobni oziroma na način in načine, kot so glasbo začutili.   

Ni verjeti, da bi Monk, če bi bil danes še prisoten, igral tovrstne muzike, zagotovo pa bi brez zadržkov pozdravil interpretacijo, ki jo ponuja Kombo B. Godbe so moderne, duhovite ter prepojene s produktivnimi improvizatorskimi vsebinami, kar velja razumeti predvsem kot posledico prožnosti izredno dobro vodenih glasbenikov, ki se znajo podrediti skupinski igri, vendar na trenutke iz nje tudi ubežijo v individualne eksperimente.             

Vsi ti elementi pridejo najbolj do izraza v uvodni skladbi Skippy Suite, skorajda petintrideset minut dolgi ekspresiji, kjer je Monkova, v izvirni obliki štiriminutna skladba podvržena razgradnji in ponovni rekonstrukciji v luči improviziranih dejstev tradicije in sodobnih tehničnih konceptualnih trendov. Že v tem početju takoj postane jasno, da se Kombo B ne ukvarja (ne misli ukvarjati) s kakršnimkoli obnavljanjem ali prevajanjem jazzovskega izročila, temveč želi skozi samostojne impulze vpletenih poudariti moderen odnos do sposojenega materiala. Skupinsko doživetje je ne glede na različne osebnoizpovedne vložke/prevode čvrsto in usmerjeno, a hkrati dovolj ohlapno, da se članom kolektiva v posameznih sekvencah malce strga ter jih odnese v samosvojo smer, da se nato po teh krajših izletih vrnejo v izhodiščni tok, k variaciji na osnovno temo. Tovrstno odločnost Kombo prenese tudi v nabor preostalih petih, precej krajših skladb, ki časovno nekako uravnotežijo A in B stran albuma, če bi šlo za vinilni izdelek. Vendar ne gre za repetiranje prej prikazanih znanj, temveč za drzno igranje, znotraj katerega posreduje še eno znanje, in sicer, kako uporabljati moderna dognanja in tehnologijo, a po duši ostati analogen. V tem se zagotovo najbolj približajo bistvu Monkovega in tudi Kaučičevega ustvarjanja in razumevanja muziciranja kot nečesa  neulovljivega in nenehno podvrženega nevsiljivemu raziskovanju. To spoznamo zlasti v elektronsko rockovsko naravnani skladbi Green Chimneys, sicer vzeti z omenjenega albuma Underground, in pod kopreno psihadelije dubovsko prevedenem standardu Round Midnight. To seveda ne pomeni, da gre za svojevrstno banaliziranje znane balade, temveč sama preizkušnja izhaja iz neo/post-bebopa, ki se fino navzame vzdušja avantgardnih mecenov tistega časa, a se jim hkrati spretno izmika in tovrstno muziciranje Kombo B prestavi na naslednjo zrelostno stopnjo. Enako velja za preostali songovski trojček: In Walked Bud, Bemsha Swing in Well You Needen't.  

Ploščo Rock mi Monk, ki obeležuje stoto obletnico rojstva jazzovskega mojstra in pianista Theloniousa Monka, krasi bogato muziciranje. Ni verjeti, da bi Monk, če bi bil danes še prisoten, igral tovrstne muzike, zagotovo pa bi brez zadržkov pozdravil interpretacijo, ki jo ponuja Kombo B. Godbe so moderne, duhovite ter prepojene s produktivnimi improvizatorskimi vsebinami, kar velja razumeti predvsem kot posledico prožnosti izredno dobro vodenih glasbenikov, ki se znajo podrediti skupinski igri, vendar na trenutke iz nje tudi ubežijo v individualne eksperimente.