Monokromatska eleganca

Pet let bo od prejšnje, druge izdaje zasedbe Goragorja in v tem času se je po svetu nakopičilo še več gorja, tako da groteskna in travmatična skovanka za ime benda iz Goriških brd ne le premočrtno namigne, v katerem (post)žanrskem kotlu vre ta zgoščeni alkimistični zvarek, pač pa tukaj in zdaj odslikava čas trpljenja in žalosti okoli nas. Vsak dan smo globlje v mraku apokaliptičnih razsežnosti, da ne zmanjka bridkega navdiha instrumentalnemu triu prekaljenih članov iz zasedb Haron, Elodea, Frezzas in Hellcrawler. Na novem, zadnjem albumu Monokrom ostajajo kitarist Sergej Pojavnik, basist Andraž Zlobec in bobnar Tomaž Abram zvesti smernicam, zaoranim na prvencu Ulkus leta 2017. To alkimijo postmetala, sludgea, dooma in drugih mračnjaških, a progresivnih primesi so še bolj požlahtili na naslednjem albumu Akarma (2019), ki ga je posnel in zmiksal Janez Zega v Gumakura studiu, za mastering izdelka pa je poskrbel James Plotkin, uveljavljeni ameriški producent in tonski mojster, specializiran za gromke in mračne glasbene struje postmetala, drone metala, industrial metala, grindcora, noisa. V isti uigrani kombinaciji je nastal tudi Monokrom, kar je nedvomno prispevalo k njegovi stabilnosti, koherentnosti in dorečenosti naelektrene instrumentalne lavine Goregorja. Goragorja sodi med tiste aktualne bende, ki so privrženi odprtim ojačevalcem do fula. In tako se mora tudi poslušati to in vsako dozdajšnjo ploščo tega tria, da bi poslušanje imelo učinek in se sprevrglo v doživetje posvečene godbe, ki v velikem loku zaobide introvertiranost ter odtenke temne, mračne in celo groteskne godbe preoblikuje v brezčasno, monokromatično eleganco s par kapljami optimizma.

Na novi plošči se je še bolj izkristalizirala igra benda z mračnimi zvočnimi odtenki. V nekoliko počasnejših in ne več tako agresivnih komadih kot doslej se je odprlo več prostora za poigravanje s kontrasti, ostrino in napadalnost je bend dopolnil oziroma nadomestil in nadgradil z nekoliko bolj prefinjenimi atmosferičnimi izleti in mehkejšo figuraliko, kar spodbuja in doliva svetlejšo motiviko njegovi mračni izraznosti. Izmenjujoča se dinamika skladb ostaja, le da so preskoki iz agresivnejših delov v počasnejše, skoraj lebdeče pasuse stilistično bolj gladki. Sami naslovi komadov so dober namig in pomagalo pri orientaciji za individualno doživetje instrumentalnega potovanja brez besed po trpeči grudi v mračne orbite postapokalipse. S spuščeno brzino se notranja tenzija doživljajske izvedbe poglablja, trio pa še naprej deluje vživeto in posvečeno. Kot dobro naoljeni stroj ne škripa, ne trza in ne pokašljuje, ampak streže pretanjeno in markantno dodelano naelektreno instrumentalno glasbo. Še naprej se ne oprijema eksperimentalnih prijemov in se z enostavno izvedbo izogne balastu, brez zahajanja vstran. Četudi se na trenutke niti ne ve, ali melodijo narekuje ostra kitara ali pojoči boben, ali vajeti drži zlitje odmaknjene kitare z zvestimi bas linijami ali nezaustavljivi kotaleči se bobni, ni mogoče preslišati močne sinergije, ki namesto vojaške discipline homogenizira ta medsebojno usklajeni trio. Z dorečeno razporeditvijo vlog so kompozicije premišljeno zgrajene kot jedrnata celota brez impulzivnih rezov, ki nikoli ne prinesejo katarzičnega očiščenja, ampak s peklenskim vretjem pripeljejo do roba implozije, sploh ko postmetalsko agresivnost brez krčev zapeljejo prek mračnih ambientalnih pokrajin k postrockovskim, na določenih mestih celo indie sferam in obratno. 

Goragorja sodi med tiste aktualne bende, ki so privrženi odprtim ojačevalcem do fula. In tako se mora tudi poslušati to in vsako dozdajšnjo ploščo tega tria, da bi poslušanje imelo učinek in se sprevrglo v doživetje posvečene godbe, ki v velikem loku zaobide introvertiranost ter odtenke temne, mračne in celo groteskne godbe preoblikuje v brezčasno, monokromatično eleganco s par kapljami optimizma.