Možgani na avtopilotu

Tako primerno, prav carsko in aktualno kritiško bi se slišalo, če bi začeli z naštevanjem vsega po spisku. Ker tole je točno to. Vse po spisku. Ampak v najboljšem možnem smislu, brez nakladanja. Čisto zares: kako Prodigy sreča Laibach, na poti na špil srečata The Chemical Brothers in vsi skupaj zalutajo na koncert, ki se ti zgodi po dolgem času in le enkrat; spet mladi, sveži, relevantni in dostopni. Ampak ne, brežiški trojec Kontradikshn ne potrebuje name checkinga, naštevanja imen do onemoglosti. Nak. Ker če boste iskali vse t(ist)o, boste zavozili, skrenili in zalutali stran od poti. In prav pot je tista, ki šteje na LP prvencu Reframing, plošči, na kateri gredo možgani na avtopilota. O, ja.

Zakaj sploh, od kod sploh Reframing? Zato, ker je to ‒ prosto po scenosledu skupine, ki je tole mazilila dve studijski leti ‒ doživetveni vidik skozi dogodke, ideje, koncepte in čustva v iskanju pozitivnih alternativ. Je glasbena se(le)kcija po načelu izgubljeno‒najdeno, kjer ne boste našli tistega, kar ste nekje vmes zapravili (željo po preprosti spontanosti brez wikipedie), vendar boste po škatli radovednosti našli spet točno prav radovednost.

Idejni koncept konceptualne plošče, če izpostavim to, predvsem niti slučajno ne laže. To ni konceptualna plošča, katere glavni koncept bi egotripovsko lagal samemu sebi, da je konceptualna plošča, potem pa mi študiramo, zakaj nihče več ne zna delati konceptualnih plošč, oziroma poskušamo ugotoviti, kaj naj bi konceptualna plošča sploh bila. Ni to »conceptual« plošča, ki si je nezasluženo vzela pridevnik, ne. Je koncept dodatnih dimenzij, črna luknja, v kateri začetni strah kmalu preplavi pristno začudenje. Alica v čudežni deželi 2.0.

Reframing je od uvodne Euphorie, skorajda elektro rock himne, ki bi jo z veseljem kričal nemara celo Marilyn Manson, kontrast temu, zakaj uživati v življenju, kot sekundno lepilo je, ki zlepi skupaj nezlepljivo: breakbeatništvo, moderno elektroniko in drum'n'bass skozi (post) punk sporočila, ki so lahko intimna, osebna in odvisna od poslušalca. In na Odzvenu vas izzivamo, da res prisluhnete.

Pravzaprav niti nimate možnosti, da bi tole poslušali mimogrede. Pa ne da bi vam pisal učbenik, kako poslušati glasbo. Joj, ne. Samo da ne boste rekli, da niste bili opozorjeni. Že bobni Anžeta Kumpa vam bodo prilepili slušalke na ušesa ali pa ušesa k zvočnikom. Razvrat ritma, dame in gospodje. Kabum, drumpf, tomp. No, in potem čez to Matej Plešej ponuja simbiozo kitar in sintičev, tako zlitih skupaj, da postanejo svojevrstna endemitska vrsta, ko pa zvočno avantgardo razmaže še Petar Stojanović, nesporni frontman, vsaj če sodimo po plošči, postane zadeva čisto nora.

Ampak ni časa za mikroanalizo. To je tako in tako glasba, ki analizira vas. Pri drugi skladbi, Neverland, se ne ozirate več nazaj, dobili ste krila, noge, roke, krila, rep ali kdo ve, kaj. Greste naprej.

In ne, tole ne zveni kot trojec. Recimo, da zveni nekako tako kot solo alter didžej, ki rola, česar ne bi smel, češ da nihče ne bo razumel; lahko pa, zaradi mene, zveni kot najboljši industrial bend, ki ima končno simfonični orkester zombijev. Poanta sploh ni v tem, vsaj zame ne.

Finta je v tem, da je že Neverland (in to je šele drugi štikelc) takšen konkreten zalogaj, da bi si človek kar vzel premor in šel poslušat Kraftwerk in zlasti Prodigy, pač nekaj konvencionalnega. Pa ne. Se ne da odložiti. Greh je. Greh? Kje (ni)so potem tiste pozitivne alternative, h katerim v opisu stremi trio, ki je pred dvema letoma izdal EP Anatomy in s tem požel drugo mesto na Jelen festu (Banja Luka, BIH)? Legitimno vprašanje, ki ima legitimen odgovor: na prvo žogo, pod dnevno lučjo sodobne nezahtevne glasbe, temna, črna, odbita glasbena podoba sploh ne gre skupaj z vseprisotno pozitivno alternativo, če bi svet gledali skozi prizmo popa ali angažiranega elektro rocka. Vendar je ravno v tem čar trojčka: v nažigaškem objemanju niti malo prepotentnega širše pojmovanega rock'n'rolla, ki ne sprejema gnilih kompromisov za ceno obupne zmerljivke o »medijski popularnosti«. Kontradikshn je že s svojim lucidnim imenom totalno nasprotje. Čemu? Kar izbirajte! To boste ugotovili tam nekje med komadom 128 Hours, ko boste sanjali, kako bi bilo, če bi Apollo 13 ali Sandro Bullock v Gravitaciji dejansko odneslo v vesolje. Niti ni tako švoh, ne.

Tole ni bila naključna filmska asociacija, saj bi bila skladba Evacuation idealna za trailer kakšne over-the-top hollywoodske produkcije, ko se akcija spogleduje z znanstveno fantastiko. Samo Petar, Anže in Matej so to lahko ustvarili, ustvarili do te mere, da je nato glasba ustvarjala še njih same. In vse to so fantje potem posneli na tak način, da vam bo štikelc Memory Dump dal občutek, kot da je vaš dobri stari namizni računalnik čez noč postal svoj bend in vam predstavil svoje videnje sveta.

Če bi si slučajno na podlagi te recenzije zaželeli, da vas plata odpelje že kar takoj in nimate časa za dobro uro preposlušanja celote, potem nastavite takoj na Night Drive. Če si upate, jasno. Saj si ne. Zakaj? Zakaj, vprašate? Ker je to najdaljših enajst minut, kar jih lahko doživite sredi belega dneva, in to začuda ne v klubu, kjer bi to lahko postal legitimen party. Progresivni izlet, tako odpeljan in odlomljen, po katerem lahko greste samo še skupaj z bendom na After After Party. Kar takoj na after after, ker ni časa za after party. Zdi se, da Kontradikshn ni eden, Kontradiksnov je več. Ena plata, bendov pa kolikor hočeš, ampak ne v klasičnem mikstejpu/kompilaciji, temveč v enem samem šusu.

Sploh pa gre na samem koncu samosvoja plošča z gigantskimi jajci kar na avtopilota. Vi pa skupaj z njo.

In še to: Kontradikshn sodi med tisto peščico bendov, pri katerih se niti za sekundo ne vprašaš: Hej, pubeci, kaj pa domača klena beseda, zakaj ne rohnite v kleni trubarščini? Nak. Angleščino Stojanović upogiba, peca, dribla in razmetava tako suvereno, da bi se človek kakšen verz kar nadudlal na pamet. Vsekakor so fantje inteligentno prebrisani in minimalistični refreni tako kantavtorski, da je jedrski elektriki navkljub plošča na trenutke skoraj že akustična. Skratka, navdušen sem. Ker je sporočilo o pozitivni alternativi tako močno. In drugačno. In učinkovito. Bravo!