Muze v Koncertnem ateljeju

Koncertni atelje je 23. marca potekal sočasno s Slovenskimi glasbenimi dnevi. Slišali smo dela slovenskih skladateljev (Nina Šenk, Klemen Leben, Uroš Rojko in Lojze Lebič) za sopran in harmoniko, ki sta jih vrhunsko interpretirala Maria in Klemen Leben. Kot je uvodoma povedal Leben, je najtežje izvajati lastna dela, saj ni raziskovanja in je partitura že znana. Ker ga poznamo kot izjemnega koncertanta, smo toliko bolj radovedno prisluhnili njegovima skladbama, ki ju je poimenoval pojoča komorna glasba (to mu je bližje od samospeva). Nastali sta na osnovi Bele pravljice Kajetana Koviča in Poti Toneta Pavčka iz zbirke Pesmi štirih. Pesmi nista obravnavani povsem dobesedno. Prva se začne s pripovednim začetkom in se sčasoma umiri, sopranistka je pela besedilo, ki mu je pariralo izvajanje na harmoniko z učinki v podporo besedilu. Pripoved se zgosti in razplete v razmišljanje o rojstvu in smrti, kjer se petje poveže z deklamacijo. Harmonika ves čas nastopa kot glasbeni sogovornik in ne le kot komentator ali spremljava. Pesem Pot Toneta Pavčka je bila interpretirana bolj svobodno, z več poudarki na posameznih gestah in z učinkovitim izkoriščanjem besednega materiala za zvočne učinke. Posamezne povedi ali besede so bile izvedene s poudarki, ki jih je stopnjevala harmonika, in so se nadaljevali v lucidnem dialogu, ki postane prava zmes vokala in harmonike, ob občasni spremljavi na cimbale in triangel. Poudarek je na zvočnih učinkih, ki parirajo besedilu, zreduciranem na bistvene semantične elemente, sicer pa postane vsebina del zvočne pripovedi. Klemen Leben se je izkazal za tankočutnega snovalca in njegovi deli sta zazveneli kot svojski zvočni osebnosti.

Skladba Nine Šenk, Slutnje nedolžnosti po Williamu Blaku (Auguries of Innocence), je nastala na pobudo Lebnov, s katerima skladateljica sodeluje že več kot dvajset let. V delu je prikazala dvojnost med našimi vrednotami in naših delovanjem. »Te dvojnosti nisem prikazovala glede na verze, kot so zapisani, temveč sem združila cele segmente v dva dela, ki se izmenjujeta – mirni deli izkazujejo našo željo po doseganju miru in ravnovesja, razgibani pa komentirajo realnost.« Uvodni ton skladbe se širi in spremlja sopran v mirnem zanosu. Pesem poslušamo v dolgih tonih in v kratkih povedih, vzdušje pa ji daje harmonika, ki z dinamiko ustvarja napetost. Ta mirna dikcija se razplete v visoki legi soprana, ki jo pospremi odsekana močna intervencija na harmoniki. Iz tišine, ki sledi, se ponovno spustimo v mirni tek umirjenih tonov, ki se zgoščajo, medtem ko pevka utihne. Glasbeni element pesmi je vseskozi prisoten in intenzivno razgiba celoto z izostrenim posluhom za dramatično razgibanje vsebine, pri čemer sta enakovredno angažirana oba izvajalca. Sopranistka podaja vsebino v širokem razponu med petjem v visoki legi in šepetanjem, medtem ko je harmonika intenzivno vpletena v snovanje vzdušja in vseskozi parira sopranistki. Skladba se zaključi s ponovitvijo prvih štirih vrstic v mirnem, jasnem in spevnem koncu. Nina Šenk je v skladbi izrazila svoje široko znanje ter izluščila občutenost vsebine in poudarila njeno krhko, a trdno zasnovo. Maria Leben je živahno oblikovala stavke v peto pripoved, v kateri ni manjkalo visokih tonov, Klemen Leben pa jih je oživljal z zgoščenim izvajanjem, ki je čistosti glasu dajal gosto zvočno podstat, in oblikoval posamezne geste tako, da so poudarile vsebino. 

Izjemno domiselno je zvenelo delo Šest navedb Ivana Cankarja za harmoniko solo Uroša Rojka na izbrane citate Ivana Cankarja. Rojko je citate uporabil kot vsebinske iztočnice, ki postanejo podstat glasbenemu raziskovanju in raznovrstnim glasbenim prijemom ter razširjenim izvajalskim tehnikam. Pri tem je dodobra izkoristil ves zvočni potencial harmonike in mojstrsko vpletel posamezne citate v razgibano in domišljeno zvočno pripoved. Ta je enkrat zajemala besedilo, ki mu je sledila interpretacija na harmoniki, spet drugič pa sta potekata istočasno in se ritmično ujemala. To celostno obravnavanje vsake navedbe je zvenelo dovršeno, kot lahkotno poigravanje z vsebino, ki je hkrati izrazno bogato. Izvedba Klemna Lebna je bila virtuozna.

Delo Iz srednjeveškega cvetnika Lojzeta Lebiča je izvorno nastalo za sopran in orgle, tokrat pa smo ga slišali v verziji za sopran in harmoniko. Skladatelj je navdih našel v Srednjeveškem cvetniku v prevodu Primoža Simonitija. Skladbo sestavljajo trije deli: prvi temelji na besedilu Boetija, sledi Interludij, ki ima za ozadje gregorijanski koral Veni creator spiritus, za njim pa pride tretji del po pesmi Slavček Evgenija Toledskega. Gre za pravi glasbeni triptih, ki lirično globino doživeto izraža tako na besedni kot glasbeni ravni. Čudovita Maria Leben je pesem Jasnost mišljenja interpretirala glasovno brezhibno in skupaj s Klemnom pesem podoživela v ekspresivnem loku, ki se je bočil v širokem razponu in z artikuliranimi poudarki. Poduhovljeni Interludij je poudaril jasnost in globino pevkinega glasu, bil je meditativna vez med pesmima, kjer po razigranosti in lirični ljubkosti izstopa Slavček Toledskega. Maria Leben je živahno oblikovala stavke v peto pripoved, v kateri ni manjkalo visokih tonov, Klemen Leben pa jih je oživljal z zgoščenim izvajanjem, ki je čistosti glasu dajal gosto zvočno podstat, in oblikoval posamezne geste tako, da so poudarile vsebino.