Muzika, povej mi kdo sem!

Peter Kušar, kritik osemdesetih in devetdesetih let prejšnjega stoletja, je v glasbi Lojzeta Lebiča izpostavil vzporednice z bojevitostjo Kosovelovih verzov, na katerih temelji veliko Lebičeve ustvarjalnosti. Kušar nas svari: »ta vzporednica je pomemben opomin, kako v glasbi in drugih straneh kulture za pol stoletja zamujamo pri spoznanju, kaj v umetniških inovacijah v resnici šteje. Bo tudi Lebičeva glasba doživela to častno-klavrno usodo?« Zapis se nanaša na Lebičevo komorno skladbo Kons/b, za katero kritik ugotavlja, da raziskuje vprašanje »za kaj se v svoji muziki boriti«. Vedno znova ob uživanju glasbe Lojzeta Lebiča ugotavljam, da je to umetnik, ki je absorbiral metafore iz pomenljive poezije in signale iz razširjenih dimenzij človeške zavesti ter jih preobrazil v lucidno glasbeno govorico. Še več, to je počel z namenom. S pronicljivim izrazom v glasbi nam pripoveduje, kako večno vedno vdira v trenutno in nam s tem razkriva, kdo smo. Pričujoča antologija zato ni zgolj portret skladatelja ali produkt zeitgeista, temveč njegova ustvarjalnost seže v sedanjost, nagovarja večna vprašanja ter celo podaja odgovor na nihilizem. 

»Častno-klavrna« usoda je v slovenskem prostoru umetniške glasbe najprej zavela kot slogovna kompozicijska vrzel povojnega časa, ko so institucionalne avtoritete vztrajale pri zastarelih glasbenih slogih in svoje učence včasih rezale od svetovnih tokov. Slogovno kompozicijsko vrzel so zato nekateri skladatelji Lebičeve generacije uspešno krpali z udeležbami na svetovnih platformah sodobne glasbe. Ampak »častno-klavrna« usoda se ne dotika le kompozicijske in slogovne svetovljanske razgledanosti oziroma tehnologije skladanja, temveč tudi samega pomena umetniškega ustvarjanja glasbe. Čeprav smo zdaj zadovoljni ob misli, da smo odpravili problem, kajti sodobni glasbeni oder se ne spopada več z bistvenim zaostajanjem, nas pa vseeno morda pesti druga plat kovanca. Znašli smo se namreč v pluralnosti slogov in v globalistični svobodi. Tej botruje vseprisotna tehnološka dostopnost, skladatelji imajo na voljo izjemen arzenal kompozicijskih možnosti in izraznih raznolikosti. Še nikoli poprej nismo uživali tako širok in enakovreden dostop do umetniških glasbenih vsebin. Hkrati imam vselej občutek, da nas kot družbo in kot posameznike dosti sodobnih glasbenih udejstvovanj pelje žejne čez vodo. Redko slišimo glasbo, ki je slogovno in kompozicijsko sofisticirana, inovativno prodorna in hkrati usmerjena v intimno razumevanje trenutnih dogodkov, življenjskih dilem. Glasba v službi ideologije ali larpurlartizma ima svojo vrednost in mesto, saj sproža razmislek, spodbudi čustva in včasih potolaži, čeprav dejansko ne prodira globlje – si niti ne prizadeva nagovoriti še človekove subtilnejše duhovne plati. Za Lebičevo glasbo pa se zdi, da zatrjuje, da je prav to prodiranje v intimnost tisto, kar šteje v glasbeni inovativnosti.

Kako je iz njegove življenjske in glasbene usode privrela posebno zgovorna glasbena poetika, ugotovimo ob poslušanju njegovih del. Ob koncu še predkoronskega leta 2019 je pri ZKP RTV Slovenija v sodelovanju s Programom Ars in KUD-om Mohorjan iz Prevalj izšla obsežna Antologija. Kompilacija zajema posnetke Lebičevih skladb, predstavnic vseh njegovih razvojnih obdobij in nosilk metafizičnih premlevanj ter tudi uporniških družbenih kritik. V skrbno izbranem naboru orkestralnih, komornih in zborovskih skladb spoznamo, da je v Lebičevi glasbi tako pronicljivo meditativno prepuščanje momentu kot tudi surovi upor zoper vsakršno redukcijo človeškega duha, čaščenje materialnosti in nihilistično gledišče. Temu namenu zavezani sta predvsem modernistično zreli orkestralni deli Korant in Požgana trava, s katerima kompilacija odpira program orkestralnih del dveh od štirih plošč. Požgana trava je bila ustvarjena v uporniškem duhu, kar izpostavljajo tako zunajglasbeni kot glasbi imanentni materiali. Napisana je na besedilo, ki takratni oblasti ni bilo po godu, ter v glasbenem stavku, ki izhaja iz ene same nešablonske ekspresionistične glasbene misli. Izjemna interpretativna veličina mezzosopranistke Marjane Lipovšek pride do ekspresivnega izraza v spoju z dinamično občutljivo vodenim Simfoničnim orkestrom RTV Ljubljana pod odločno dirigentsko roko Stanislava Macure. V Korantu pa nas skladatelj popelje v večdimenzionalni kalejdoskop clustrskega zvoka inv  silovito soočenje statičnega in gibljivega poteka glasbe. Posebnost skladbe je v prevrednotenju ljudskega občutka z modernističnimi eksplozivnimi zvoki in idiofoničnimi utrinki. Skladba lokalno obarvano kurentovo masko prestavi v univerzalno prvinsko občuteno stanje. Izvedba na plošči, ki je bila posneta leta 1969 v dvorani Marjana Kozine, priča o zmogljivosti dirigenta Sama Hubada, ki je s svojo silovito muzikalnostjo izvabil iz Simfoničnega orkestra RTV Slovenija izvedbo, kakršno tovrstna partitura tudi rabi, slonečo na robu opolnomočenega kataklizmičnega zvoka. Tako živa izvedba bo pri marsikaterem poslušalcu vzbudila kurjo polt (če ne prej, proti koncu skladbe). Med orkestrskimi skladbami izstopa tudi interpretacija Novembrskih pesmi pod taktirko Antona Nanuta, medtem ko v posnetku Queensland Music malce preveč doneči odmev kvari zvočno sliko. V zvočno jasni in polnokrvni izvedbi dirigenta Marka Letonje doživimo Glasbo za orkester Cantico I in II, ki so jo navdihnila besedila Frančiška Asiškega.  

Med komornimi deli je na plošči več novejših del in posnetkov, kar prinaša tako zvočno kvaliteto kot tudi komponistično izostrenost. Melanholijo pričara pronicljivo občutljiva igra Dua Claripiano v Invokaciji za klarinet in klavir. Sonet za klavir nam v izjemno muzikalni igri Nine Prešiček prikliče spektralno dojemanje zvoka in značilno dvoplastnost clusterskega in tekočega glasbenega toka. Program na plošči komornih del vsebinsko in interpretativno smiselno dopolnjujeta še Ekspresije v izvedbi virtuoznega Tria Lorenz in Atelje III za violončelo in tonski trak v izvedbi Cirila Škerjanca. V povsem drugačen zvočni svet nas prestavijo Dogodki II za pihalni kvintet, v katerih kvintet Slowind suvereno izbruha v zvočne dogodke in jih obarva z ustniki kljunastih flavt ter šumečim izdihom. V tej izvedbi se pokaže značilna arhetipsko dojeta ljudskost. 

Ploščo zaokrožata Rej za harmoniko, v kateri Klemen Leben v temperamentni igri ujame belokranjske ljudske materiale in ritme ljudskih plesov ter jih uspešno pretaplja v enovit glasbeni jezik, in Barvni krogi, kot nam jih oriše ansambel MD7 pod taktirko Stevena Loya. Slednji je s posebno afiniteto in razumevanjem iz partiture izvabil dinamično razgibano in potentno virtuozno izvedbo.

Zadnja plošča antologije zajema zborovska dela, za katera se zdi, da so še zgovornejša. Hvalnica svetu v izvedbi APZ Toneta Tomšiča zazveni prodorno in v vsej čarovniško mistični moči tihega zračnega in lebdečega unisona ter v polnem razcvetu clustrskega barvnega spektra. Impresije narave pridejo do izraza v jasni in bistri izvedbi Letnih časov. Nastop Carmine Slovenice označujeta barvna razgibanost in usklajenost. Še barvitejši je nastop Carmine Slovenice v izvedbi skladbe Upanje. Nekam bolj ritualno občuten ostinatni in skoraj zlovešči Urok pa ni ušel izpod skrbnega nadzora Mladinskemu pevskemu zboru RTV Slovenija in zborovodji Tomažu Pirnatu. Komorni zbor RTV Slovenija uspešno poda pravo mračno in morečo podobo Pesmi o smrti. 

Med vidnejša družbenokritična, večkontekstualna in večdisciplinarna dela spada Lebičev Fauvel ‘86. Glasbeno-scensko delo je zaradi uporabe več različnih slogov in njihove vpetosti v direktno sporočilnost najbolj postmodernistično delo na plošči. V skladbi Vse druge ljubezni slišimo melodiko srednjeveške lirike in razširjene harmonije zborovskega stavka. Prešine nas dih jemajoča lepota tekstur in zvočnih ploskev v izvedbi Komornega zbora RTV Slovenija. Zborovski opus ob koncu plošče zaključuje niz krajših in tradicionalno zvenečih zborovskih pesmi Čas, Ta druml’ca je zvomlana, Luba vigred se rodi in Kako kratek je ta čas, ki bodo najbolj pri srcu ljubiteljem slovenske zborovske ljudske pesmi.  

Vedno znova ob uživanju glasbe Lojzeta Lebiča ugotavljam, da je to umetnik, ki je absorbiral metafore iz pomenljive poezije in signale iz razširjenih dimenzij človeške zavesti ter jih preobrazil v lucidno glasbeno govorico. Še več, to je počel z namenom. S pronicljivim izrazom v glasbi nam pripoveduje, kako večno vedno vdira v trenutno in nam s tem razkriva, kdo smo. Pričujoča antologija zato ni zgolj portret skladatelja ali produkt zeitgeista, temveč njegova ustvarjalnost seže v sedanjost, nagovarja večna vprašanja ter celo podaja odgovor na nihilizem. 

V priloženi knjižici preberemo njegove misli: »Življenje naroda ali države nikoli ni dokončano, morda spremenjeno … Dvajset let samostojne državnosti je vendar le samo kratek del dolge in vztrajne razvojne poti. Niso je usmerjali vladarji ali gospodarska moč. Vztrajnosti, ljubezni in zvestobe smo se učili iz knjig, pri slikarjih, arhitektih, znanstvenikih, duhovnikih in v veliki meri pri glasbi, od ljudske preko Gallusa ter nadaljnjih 400 letih do danes.« 

Hvala skladatelju, ker se kot Slovenci in globalni državljani lahko v njegovi glasbi prevrednotimo vsakič znova, zaznamo, kdo smo, in, kot pravi Kušar, »skozi pore zapletov zgodovin« izkusimo, od kod izhajamo, in si delimo usodo na tako žlahten način.