Na Arsovih šestdeset!

Zgodovina edine neprofitne in javne radiotelevizije v Sloveniji sega v leto 1928, ko je septembra začela delovati Radijska postaja Ljubljana. Med drugo svetovno vojno je okupator bombardiral oddajnik radijske postaje, Italijani pa so poleg prestolnice zavzeli tudi eter, in na dan osvoboditve, 9. maja 1945, se je Radio Osvobodilne fronte oglasil kot Radio svobodna Ljubljana, pozneje okrajšan kot Radio Ljubljana. Štiri leta kasneje je Ljubljana dobila še prvi televizijski laboratorij. Leta 1963 je bil ustanovljen še Tretji program Radia Slovenija – Program Ars, primarno namenjen kulturno-umetniškim vsebinam. V poklon šestdesetemu rojstnemu dnevu slednjega so se sodelavci, poslušalci in ljubitelji te med tremi nacionalnimi programi najmanj poslušane, a izjemno pomembne radijske postaje 14. septembra zbrali v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma na slavnostnem koncertu, ki je obenem naznanil začetek nove sezone rednega koncertnega cikla Kromatika Simfoničnega orkestra RTV Slovenija.

Na to, da Arsovo delovanje ni samoumevno in da je poslanstvo, ki ga opravlja, nacionalnega pomena, nas je spomnila tudi predsednica države, Nataša Pirc Musar, ki mu je kot častna pokroviteljica proslave zaželela ne le naslednjih šestdeset let, ampak kar večnost. O pomembnosti njegovih vsebin pri krepitvi zavesti o družbi, kulturno-izobraževalni vlogi ter statusu najbolj vztrajnega zagovornika umetniških vsebin, ki bogatijo življenje, sta spregovorila Ingrid Kovač Brus, odgovorna urednica Tretjega programa, in Mirko Štular, v. d. direktorja Radia Slovenija. Povezovalec dogodka, radijski napovedovalec Igor Velše, je ob številnih častnih gostih naznanil igralko Sabino Kogovšek ter njenega stanovskega kolega Marka Mandića, ki sta dogodek vsak na svojem koncu prvega balkona obogatila z izmeničnim branjem slovenske poezije po izboru Gregorja Podlogarja – slišali smo vse od poetov s konca 19. stoletja do najsodobnejših domačih peres. Kot je v koncertnem listu zapisal Primož Trdan, so Arsove programske težnje zaznamovali prav »povezovanje tradicije in sodobnosti, glasbe in literature, skrb za slovensko glasbeno ustvarjalnost in železni repertoar«, kot je nakazoval že sam program. Kot solistka se je izkazala Lana Trotovšek, ki se je uspešno prilagajala tempu orkestra, ne da bi se odpovedala lastni virtuoznosti. Čeprav mestoma robusten, je njen ton tudi v največjih tišinah ostal nabit s strastjo, a ne zaradi izgube uvida v širšo sliko, ampak ravno zahvaljujoč pregledu nad enovitim gradivom vseh treh stavkov. Na takšen način je violinistka zmogla logično graditi lasten dramaturški lok, ne da bi se odrekla orkestrski podpori. 

Glasbeni del dogodka je odprla praizvedba dela Introars 23 za orgle, fujaro, enoročno flavto in simfonični orkester slovenskega skladatelja Maksa Strmčnika, ki je delo poklonil Arsu ob njegovi obletnici. Že iz seznama (solističnih) inštrumentov je videti, da gre za mešanico ljudskega in umetnostnega. Na eni strani sta bila orkester in orgle (Polona Gantar) zapisana domala kaotični, moderni zvočnosti, ki pa jo je dosledni, berljivi glasbeni jezik, razdeljen na dva ali tri enostavnejše hkratne bloke, naredi za relativno prosojno. Nasproti jima je stal osamelec v podobi Janeza Jocifa na ljudskih glasbilih (v tej vlogi sta se menjali majhna enoročna flavta in izrazito dolgo slovaško ljudsko pihalo, imenovano fujara), čigar glasbena govorica na prvi prisluh deluje preprosto, naivno in prvinsko, v resnici pa terja pravega mojstra. Na videz nasprotujoča si pola sta se nekajkrat uspešno združila s pomočjo postavitve tolkalske sekcije v ospredje, saj dolge melodične linije fujare in enoročne flavte spremlja poudarjeni ritmični obrazec. 

Delo slovenskega skladatelja najmlajše generacije, Mateja Bonina, je žal izpadlo s koncertnega sporeda »iz objektivnih razlogov«, kot je bilo pojasnjeno. Tako se je dogodek nadaljeval s Koncertom za violino Lucijana Marije Škerjanca. Kot solistka se je izkazala Lana Trotovšek, ki se je uspešno prilagajala tempu orkestra, ne da bi se odpovedala lastni virtuoznosti. Čeprav mestoma robusten, je njen ton tudi v največjih tišinah ostal nabit s strastjo, a ne zaradi izgube uvida v širšo sliko, ampak ravno zahvaljujoč pregledu nad enovitim gradivom vseh treh stavkov. Na takšen način je violinistka zmogla logično graditi lasten dramaturški lok, ne da bi se odrekla orkestrski podpori. Nasproten pristop je ubral francoski pianist Pascal Rogé, ki se kot solist Saint-Saënsovega Koncerta za klavir št. 5 ni preveč zmenil za zmerno interpretacijo orkestra pod taktirko šefa dirigenta, Rossena Milanova. Zlasti zanimiv je bil kontrast med pristopoma Rogéja in Milanova v bolj umirjenih delih, ob zadržanih dolgih tonih, saj jih je dirigent puščal nekoliko medle v ozadju, medtem ko je pianist največ zaleta dobival prav v teh na videz nezanimivih situacijah: akordska sosledja je preoblikoval v dialog med glasovi, skorajda polifono glasbeno tkivo, kar je najbolj prišlo do izraza pri dodatni skladbi na sporedu po pianistovem izboru – eni od Satiejevih Gimnopedij. Milanov je dal pestremu koncertnemu sporedu s prepletom domačega in tujega, železnega in sodobnega enovito zvočno podobo: če je Simfonični orkester RTV Slovenija vsako izmed del na sporedu začel nekoliko sramežljivo, je zadržanost po koherentnem stopnjevanju vselej dosegla končno dinamično ekstazo, ki se je izpela v aplavzu. 

Glede na dobro kondicijo orkestra, za kar gredo zasluge Milanovu, si vendarle upamo reči, da bi si lahko dirigent – tako kot si včasih Ars – privoščil še večja ali morda drznejša zvočna popotovanja. 

 Koncertu lahko prisluhnete TUKAJ.