Na Gorenjskem Teden sodobne glasbe Bled

V sklepu junijske vročice že nekaj let zapored obiskujemo Bled, kjer se zadnji teden v Festivalni dvorani in na blejskem gradu v organizaciji Inštituta .abeceda Teden sodobne glasbe Bled. Letošnja že peta edicija je bila doslej najobsežnejša, saj je na njej nastopilo več kot 150 skladateljev z vsega sveta. Raznolik program zagotavljajo rezidenčni skladatelji in člani ansambla, ki poskrbijo za izvedbo del: Anja Kralj (violina), Domen Kužnar (viola), Nejc Grm (harmonika), Urban Megušar (violončelo), Weronika Partyka (saksofon), Urška Rihtaršič (harfa) in Neža Zupanc (flavta).  Teden sodobne glasbe Bled je specifičen unicum v slovenskem prostoru, topla greda novih poti in izrazov ter prostor za razmislek in dialog, skratka inovativni ustvarjalni mehurček, v katerega smo radovedno pokukali in v njem našli bogastvo zamisli in glasbenih odtenkov. 

Letos so bili k sodelovanju povabljeni lanskoletni gostje: Claudia Sofía Alvarez Cuba, Darcy Copeland, Jack Hersckowitz, James Pecore, Sean Quinn, Maximiliano A. Soto Mayorga in Alastair White, ki so predlagali še preostale umetnike. Poleg koncertov so na festivalu izvedli tudi kompozicijsko in izvajalsko delavnico precept.concept.percept XII. in koncerte v okviru programa .codex. Teoretični strokovni del festivala je zajemal predavanja sodelujočih skladateljev, ki so predstavili lastne umetniške prakse, in predkoncertne pogovore. Hkrati sta potekali tudi delavnici Kam gre zvok? in Vstopi v sodobno glasbo, namenjeni učencem glasbenih šol ter dijakom in študentom. Otroci pa so lahko prisluhnili glasbi na koncertu, namenjenemu prav njim, in se seznanili z različnimi glasbili ter klasično in sodobno glasbo.

Festival smo obiskali zadnji dan in prisluhnili trem koncertom, da bi ujeli vsaj delček pestrega dogajanja. Najprej je bil na vrsti .abeceda [ansambel za disciplinarno improvizacijo] z izvajalci Florianom Paschem (saksofon), Larsom Töpperwienom (trobenta, kornet), Danielom Sauerjem (saksofon), Jakobom Ølandom (klavir), Hakimom Azmijem (klavir), Mio Ohlmier (tolkala) in Pascalom Jarchowom (kontrabas). Njihovo izvajanje se je hitro ujelo v sinhrono zvočno dogajanje, v katerem so saksofonista in trobentač dajali impulz, ki so ga podpirala tolkala. Ta skupni stampedo je podprl prvi pianist, medtem ko je bil drugi bolj umirjen. Tudi kontrabasist se je energično vživel v dogajanje in pariral tolkalki, vseeno pa so prednjačili trobentač in saksofonista. Na odru se je kar kresalo od vedno bolj intenzivnega in razigranega zvočnega dogajanja, z odličnim pianističnim interludijem ob meditativnem odzivu preostalih in zvonki trobenti. Razživeta improvizacija je oblikovala živahne dialoge med saksofonistoma in trobentačem, medtem ko sta kontrabasist in tolkalka stopila v ozadje in se osredotočila predvsem na raziskovanje glasbil. Improvizacijo nastopajočih smo razumeli kot prostor med čisto improvizacijo in free jazzom ter raziskovanjem inštrumentov z rabo razširjenih izvajalskih tehnik, ki so jih uveljavili zlasti v sklepnem delu in dodobra razgibali sceno z občudovanja vredno intenziteto. 

Ob 18. uri smo prisluhnili skladateljem Agustinu Castellónu Molini (Miradas… ensoñaciones), Victorju Arulu (Disconcerts of Large Structures) in Urbanu Megušarju (Impromptus No. 1-12). Prva skladba je bila napisana za tolkala in Lola Mlačnik se je profesionalno odzvala na njeno vsebino in jo interpretirala v liniji udarnosti in meditativnega rituala, ki sta se izmenjavala. Victor Arul je svoje delo zasnoval bolj aktivistično in variiral med komaj slišnim dotikanjem opne in uporabo paličic, dinamični lok pa je gradil od naraščanja do pojemanja, ki sta sledila atakam in umikom. Lola Mlačnik je odlično izvedla vse premene in razpon med zamolklostjo in udarnostjo. Urban Megušar je svoje delo na violončelu izvedel kot niz dvanajstih impromptujev, katerih narava je obsegala tako čutnost in poetičnost kot eksperiment. Delovali so kot monolog lucidnega izvajanja različnih razpoloženj, ki so nihala med okruški klasičnega in improvizacijo. Megušar je kot čudovit izvajalec tudi dober poznavalec svojega glasbila, zato je zlahka poiskal in izpostavil njegove zmogljivosti in zvočni potencial ter ga predstavil v najboljši luči.

Večerni koncert ob osmi uri nam je postregel s skladbami Seana Quinna (trace the lines to my centre), Claudie Sofie Alvarez Cuba (Estudios sobre el tiempos II), Alastairja Whita (Spanish Black), Darcy Copeland (echoes within me [I am a haunted vessel]) in Maximiliana A. Sota Mayorge (Tell all the Truth but…) v izvedbi zasedbe .abeceda [godalni kvartet], ki jo sestavljajo Oskar Longyka in Anja Kralj (oba violina), Domen Kužnar (viola), Urban Megušar (violončelo) in Weronika Partyka (saksofon). V Quinnovem delu se glasba razvija v počasnem tempu z dolgim lokovanjem in na meji slišnega, pri čemer skladatelj vseskozi gradi na istem občutju, v katerem izpostavi posamezne subtilne odtenke in ne posega izven vzpostavljenega razpoloženja. Estudios sobre el tiempos II Claudie Sofie Alvarez Cuba se prav tako osredotoča na notranje občutenje in meji na tišino. Giblje se med povsem pritajeno igro in manj tihim zvenom ter nas nagovarja z intimnim občutenjem. Nekoliko drugačno je bilo Whitovo delo Spanish Black, v katerem je prednjačila elegična izpovedna melodija prve violine, ki se je razvijala v posamezne odseke in pridobivala melodične poteze v obliki sestave več odlomkov med seboj. Gre za zrelo in kompleksno skladbo, napisano kot neprekinjeni melodični tok, ki vedno bolj razpada v atonalnost in posamezne geste, tik pred zdajci pa se ponovno ujame v kleno muziciranje kvarteta. Darcy Copeland je echoes within me (I am a haunted vessel) zasnovala kot piš na godalih, občutljivo izvajanje škripajočih zvokov, v katerega diskretnost vstopi saksofon ter dogajanje prebudi in deluje kot tujek, ki se do neke mere vklaplja v tok skladbe in se mu zvočno prilagaja, obenem pa ga postavlja pod vprašaj. Koncert se je sklenil z delom Tell all the Truth but… Maximiliana A. Sota Mayorge, ki je pisano zelo zračno in sobiva s tišino v tihotnem in pritajenem izvajanju v počasnih zamahih posameznih gest, brez dinamičnih odklonov, in se osredotoča bolj na raziskovanje zvočnosti kot na oblikovanja poteka, a kljub temu deluje koherentno.

Skladatelji so se v sklepnem koncertnem delu posvečali predvsem iskanju in raziskovanju mej s tišino in komaj slišnim, kot da bi šlo za določeno stilno usmeritev ali pa medsebojno oplajanje idej. Teden sodobne glasbe Bled je specifičen unicum v slovenskem prostoru, topla greda novih poti in izrazov ter prostor za razmislek in dialog, skratka inovativni ustvarjalni mehurček, v katerega smo radovedno pokukali in v njem našli bogastvo zamisli in glasbenih odtenkov.