Na mostu!

Suzi Soprano se trdo drži do-it-yourself uzanc. Je bend akcije in praviloma nastopa pred oziroma pod odrom, iz oči v oči z občinstvom, kar spodbudi bolj neposredno komunikacijo ter krepi prodornost in otipljivost njegove nasršenosti in naelektrenosti. Tega na srečo ne pogrešamo niti na izdajah tega vokalno-kitarsko-bobnarskega tria. S prvencem Prividi je leta 2017 utrdil okope svoje napadalne govorice, ki jo je suvereno začrtal s prvimi bombami, objavljenimi na split EP plošči z Ooral Sea leto poprej. Čeprav so med Prividi in novo mini ploščo minila tri leta, se ne morem otresti občutka, da novi štirje komadi izvirajo iz istih časov, hkrati pa ne morem preslišati, da so v vmesnem času dozoreli v krepkejšo formo. Na novi plošči bend ohranja srž svojega ostrega kitarskega rocka, v niansah pa se razkrijeta aranžmajska izpiljenost in konstruktivna razdelanost. Izstopajoči element plošče v primerjavi s predhodnima je premik k bolj mračnemu, darkersko nastavljenemu zvočnemu zidu, s čimer se oddaljuje od garažnega zvoka. Učenci »stare dobre hard core šole« so s progresivno križanico Killing Joke in Prong nadgradili svoj dosedanji punkovski naboj v bučno melodiko in izoblikovali slojevitejšo udarnost, napadalni naboj pa celo nekoliko omilili, vendar ne za ceno neposrednosti.

Neumorni in plodoviti kitarist Enej Mavsar, ki ga poznamo iz The Lift in Karmakoma, po Suzi Soprano pa je stvoril še eno »superskupino« našega podtalja, Body Says No, je tokrat za snemanje novih komadov poskrbel sam in v sodelovanju z Janžetom Marinčem skozi miks ustvaril prezračen izdelek. Izstopajoči element plošče v primerjavi s predhodnima je premik k bolj mračnemu, darkersko nastavljenemu zvočnemu zidu, s čimer se oddaljuje od garažnega zvoka. Učenci »stare dobre hard core šole« so s progresivno križanico Killing Joke in Prong nadgradili svoj dosedanji punkovski naboj v bučno melodiko in izoblikovali slojevitejšo udarnost, napadalni naboj pa celo nekoliko omilili, vendar ne za ceno neposrednosti. 

Bolj mastna in razgibana govorica preusmerja dosedanjo pobezljanost v bolj poetično smer. To se zlasti pozna v vokalizaciji frontmana Matica Koritnika, ki se namesto direktnega bruhanja oklepa bolj razločnega in razgibanega petja, igra besed pa angažirano sporočilnost preoblači v metaforiko. To gre z roko v roki z razdelanostjo komadov, v katerih je kitarist katalizator surove atmosfere, medtem ko bobnar Uroš Kovač čvrsto drži pokonci gibko, a strumno hrbtenico benda, ki je z mini albumom Suzi Soprano zapeljal naravnost na most v smeri nove ustvarjalne faze.