Na poti k eksperimentu

Jure Pukl, priznani slovenski jazz saksofonist, se bo v kratkem podal na februarsko turnejo po Sloveniji, Avstriji in Nemčiji z mednarodnim kvintetom CROSSfRONT. Z njim bo v naslednjih dneh igral tudi v Klubu CD.

Lani je Pukl pod okriljem avstrijske založbe Session Work Records izdal svoj peti album z mikavnim naslovom EARchitecture, čeprav ga je posnel že leta 2008, ko je deloval v New Yorku. Ob pestri zasedbi domačih glasbenikov ga na albumu spremlja odlični pianist Aruan Ortiz, ki s harmonijami in melodičnimi linijami prefinjeno obarva celostno podobo Puklovih skladb ter tako da albumu poseben, izzivalen zvok. Za Marcusa Gilmora bi lahko rekli, da je pravi ritmični leksikon. Odlično se dopolnjuje z Rashaanom Carterjem, ki se s kontrabasom postavlja v ozadje, a daje obenem občutek izredne konkretnosti v vzdrževanju pravega groova. Ob Ortizovem preskoku za električni klavir se na albumu pojavi Jason Palmer na trobenti, ki s Puklovim saksofonom tvori razgiban duet skupnih melodičnih in harmonskih linij ter solističnih dialogov. Pukl je k sodelovanju na albumu povabil tudi raperja Raydarja Ellisa, ki s svojim rapom obogati eno izmed kompozicij na plošči.

Album uvede skladba Digital Life, v kateri Puklu z »matematično« preciznimi linijami, ritmičnimi strukturami in aranžmajem uspeva na akustičnih inštrumentih udejanjiti naslov. Sledi nekakšen trk stilov in žanrskih pristopov, od funky Bizga in balade The Beauty Of The Unseen, v kateri ostaja Pukl presenetljivo »prizemljen« in igra glavnino skladbe z grobim tonom, do posebej nepričakovanega Ellisovega rapa v Hot As Summer (ta skladba sprva ni bila načrtovana za ta album), čemur sledi fade-out, ki pa deluje nekako tuje v okviru siceršnjega splošnega vtisa živega špila na albumu.

Izpostaviti gre dve skladbi, ki naznanjata Puklov premik k bolj eksperimentalnim vodam in svobodnejši jazzovski igri. V skladbi Crazy, drugi po vrsti, se zasedbi pridruži Palmer na trobenti, Ortiz pa se presede za električni klavir Fender Rhodes. Eksperimentalni značaj skladbe se razkrije zlasti v dialogih med Puklom in Palmerjem (ti na trenutke spominjajo na Milesova električno-eksperimentalna leta free jazza), ki jih z dobrim groovom uspešno podpreta Carter in Gilmore. Tudi v Vertical Counterpoint Pukl in Palmer izvajata prepletene solistične dialoge in kontrapunktične improvizacije, ki vodijo v vedno pogostejša preigravanja enega solista prek drugega.

Ton saksofona Jureta Pukla je neposreden, osredotočen in silovit, v improvizaciji je odprt, zanj pa so značilni tudi večji intervalni skoki in pozorna obdelava fragmentarnih motivov, medtem ko se kromatične linije fluidno zlivajo z Ortizovo harmonsko podlago in drznimi ritmičnimi dopolnitvami Gilmora. Skladbe temeljijo na kombiniranemu razvrščanju manjših preprostih motivov, oblikovno okostje pa ostaja tudi v skladbah z bolj eksperimentalnim pristopom v mejah mainstream jazzovske konvencije; znatni odmiki od tega vzorca se pojavijo predvsem v harmonskih idejah in tonskih obrazcih improvizacij. Pukl je skupino sestavil iz vrhunskih glasbenikov iz različnih miljejev in z različno glasbeno zgodovino, kar pa ne ogroža njihove uspešne interakcije.

Na zadnjem albumu Pukl torej napravi občasne, a zanesljive korake k svobodnejši jazzovski igri ter s tem k razširjenemu razumevanju jazza in sodobne improvizirane glasbe. To ne pomeni, da prekinja s svojim značilnim izrazom, temveč le bolj zavestno in temeljito plemeniti svoj umetniški glas. S svojo novo ploščo ponuja dobro mero modernističnega, eksperimentalnega jazza, pa tudi bolj sentimentalne, tradicionalne in pop trenutke ter vse to pregnete v dovolj enotno zgodbo. S kompleksnejšimi strukturami skladb in improvizacij ter z že dobro znanimi jazzovskimi vzorci prinaša album svežo energijo, ki je pri nas še vedno dokaj redka. Čeprav ponujajo tudi nekateri drugi naši glasbeniki podobno kvalitetne projekte, ima Puklov vendarle neko posebno celostno podobo, ki bo zlahka zaživela tudi v tujih prostorih.