Na razcepu

Prekmurska zasedba džeZZva ima stalno in že nekoliko predvidljivo frekvenco izdajanja: leta 2014 je postregla s studijskim prvencem preprostega naslova džeZZva, dve leti zatem s posnetkom koncerta v Murski Soboti Live From The Hidden Courtyard, letos pa je pred nami znova studijski izdelek. Naslov Sintur si je plošča izposodila pri starem glasbilu iz Perzije in Mezopotamije. To samo po sebi ne bi vzbudilo pozornosti, če se ne bi posamične kompozicije ponavljale, kar ustvarja vtis, da je njihov namen v prvi vrsti zapolniti prostor in podaljšati glasbeno izkušnjo. Vendar to dejstvo z nekaj premisleka dobi smisel. Razumljivo je namreč, da posnetek živega nastopa prinaša najbolj respektabilen izbor iz dosedanjega ustvarjalnega dela, a če je sestav še dokaj na začetku poti, ta niti ni potreben, zato je povsem sprejemljivo, da je njegov drugi izdelek le kakšno skladbo s prvega izpustil in nadgradil repertoar z nekaj novimi. Toda ker kvartet džeZZva od nekdaj krmari med ljudskimi in avtorskimi kompozicijami, ki na tretjem albumu prevladujejo, je prav tako pričakovano, da bo edino nit s preteklim delom ohranila ljudska skladba. Ta vloga je pripadla Ne orji, ne sejaj, medtem ko je znamenito kompozicijo East zamenjala sorodna Balldar, ki bi jo zlahka označili za variacijo prejšnje, če ne bi bilo prispevka kontrabasista Mojmirja Wolfa, ki poprime za lok in skladbo s svojim solističnim vložkom ponese v drug ambientalni prostor.

Po eni strani džeZZva gradi na trdno zakoličenih temeljih, medtem ko se po drugi spogleduje s povsem novo glasbeno poetiko, ki je občasno trša, vendar bi s kakšno vokalno točko več lahko postala mehkejša. Zdi se, da bo tako prihodnji izdelek odločilen. In tega glede na dosedanje delo lahko pričakujemo čez dve leti.

Tudi zaradi te kompozicije se na trenutke zazdi, da se zasedba poslužuje dokaj predvidljivih vzorcev, ki ji omogočajo gibanje znotraj jasno začrtanih glasbenih meja. Te pa so občasno nekoliko omejujoče; ravno ko se zdi, da bo sestav te prestopil ter odšel v neznano, se obrne in vrne v izhodišče. A pravzaprav ravno to daje džeZZvi prepoznavnost, prav ti postopi namreč zasedbo, sestavljeno iz štirih medsebojno raznolikih glasbenikov, determinirajo. Odličen primer je skladba Sedem, ki nekoliko zaide s poti, ki smo je od zasedbe vajeni, a se kmalu vrne v sfero panonskega jazza. V njej pride do izraza prispevek bobnarja Mirana Celca, čigar ritem ima pomembno vlogo tudi v skladbah Sintur in Tink, vendar na splošno ne prevladuje več v tolikšni meri skupinska igra, v kateri so bili poprej vsi člani udeleženi enakovredno. Zdi se, da največ prostora zavzameta kitara Iztoka Rodeža ter klavir Dejana Berdena, ki sta avtorja kompozicij, kar je morda razlog za njuno štrlečo vlogo. Berden barva in dopolnjuje kitarske linije, že omenjena Tink pa je nasploh grajena na njegovem muziciranju, iz katerega pa ne pride do izraza nobena melodija, pač pa osrednje mesto zavzame glasbena kompaktnost vseh inštrumentalistov. Naslovno skladbo so zgradili na povednem motivu in ga razbili z daljšimi solističnimi vložki ter jih povezali v celoto, ki zamre zelo podobno, kot vznikne. Prepoznaven polni zvok kvarteta, ki spaja prekmursko glasbeno tradicijo z jazzom in se spogleduje z rockom ter fusionom, prevladuje še v skladbi Bruzel.

Prodorne, močne in odločne basovske linije, značilne za džeZZvo, so se tokrat umaknile v ozadje in prevzele vlogo le v skladbi Tink. Zanimiva popestritev, ki pa razbije celovitost, je miniaturna solistična Rodeževa Zimske misli. Ta poslušalca pripravi na edino vokalno obarvano skladbo, Preplet, in sicer na besedilo pokojnega pesnika Milana Vincetiča, v kateri se kvartetu pridruži Lina Rahne in ga predstavi v povsem drugačni zvočni preobleki. V spletu vsega napisanega se torej zdi, da je kvartet na razcepu in še ni odločen, v katero smer se podati. Po eni strani džeZZva gradi na trdno zakoličenih temeljih, medtem ko se po drugi spogleduje s povsem novo glasbeno poetiko, ki je občasno trša, vendar bi s kakšno vokalno točko več lahko postala mehkejša. Zdi se, da bo tako prihodnji izdelek odločilen. In tega glede na dosedanje delo lahko pričakujemo čez dve leti.