22.07.2025

Na Sajeti sejejo sol in poper, je pa včasih tudi sladkega dovolj

Tolminska Sajeta je totalno ekskluziven festival artizma vseh vrst, v jedru pa je seveda muzika, ki je tako univerzalna komunikacija, da imaš včasih občutek, da jo razume celo gluho vesolje.

Jože Štucin

Liamere na Sajeti.
Foto: © Sajeta

Muzik je bilo letos v izobilju. Če je prvi dan postregel z manjšim presenečenjem, saj se je poanta dogodka začela s trdim punkrock duom Hexenbrutal, se je nadaljevanje nekako obrnilo v pričakovane smernice. In te so pisane. Sajeta odpira vrata različnim slogom, eksperimentom, emocijam, stilom, ki so včasih mešanica vseh možnih pristopov, vedno pa organizatorji poskrbijo za vrhunsko kakovost. Za Sajeto ni ovir, vrata so odprta, prizorišče pa še bolj. Sotočje Tolminke in Soče je že prislovično en tak naravni stik mrzlega s še bolj mrzlim. Slednjega ne gre razumeti v Celziju pod nulo, bolj kot metaforo, da se na neki točki stvari izravnajo, naj bodo še tako nenavadne, »mrzle« ali posebne, sploh poleti, ko zna biti peklensko vroče. Človekova imaginacija je brezmejna. Če je kje vesolje neskončno, potem je prav na tej točki, no, bodimo lokalpatriotični, na Sotočju. Tu je vse, še tisto, česar ni. In ne glede na dobro ali slabo voljo bogov, je vreme vedno primerno. Ko nažiga blizu štiridesetih stopinj, te Sajeta hladi, ko pa se ulije in odnese glavno prizorišče, postane toplo pri srcu, saj se vsi dogodki preselijo v romantični objem malega odra. Na mivki, tik ob Soči, v zavetrju dreves in blagodejnih učinkov domačnosti. Ja, prav slednja je ena najbolj prepoznavnih sestavin festivala. Takoj si domač. Še bolj diskretno in bogaboječe se približaš prizorišču, bolj te vsi takoj sprejmejo medse, postaneš del plemena Sajeta, skupnosti, ki pravzaprav vleče korenine iz davnine (nekoč so bila samo plemena) in na svoj način ureja sedanjost. Brez prisile, brez šablon in predvsem brez predvidenih form. Si, kar si, in na Sajeti je to podčrtano in cenjeno. Sajeta odpira vrata različnim slogom, eksperimentom, emocijam, stilom, ki so včasih mešanica vseh možnih pristopov, vedno pa organizatorji poskrbijo za vrhunsko kakovost. Za Sajeto ni ovir, vrata so odprta, prizorišče pa še bolj. Na mivki, tik ob Soči, v zavetrju dreves in blagodejnih učinkov domačnosti. Ja, prav slednja je ena najbolj prepoznavnih sestavin festivala. Takoj si domač. Še bolj diskretno in bogaboječe se približaš prizorišču, bolj te vsi takoj sprejmejo medse, postaneš del plemena Sajeta, skupnosti, ki pravzaprav vleče korenine iz davnine (nekoč so bila samo plemena) in na svoj način ureja sedanjost. Brez prisile, brez šablon in predvsem brez predvidenih form.

Petkov dan je bil vsebinsko preudaren. Že popoldan so nas pozdravili zmagovalci Bunt rok festivala 2025, zasedba Pax iz Srbije. Lepozvočje s katarzičnimi notami, nabita emotivna vreča, ki se lahko tudi raztrešči v prazno na balvanih naše Soče. Pa se ni, toplo je bila objeta s peščico poslušalcev. Nadaljevanje s slovensko-avstrijskim Cut triom je Sajeto povrnilo k hedonizmu frajgajsta. Moderno improviziranje, ki se uči pri jazzu, obenem pa se jazza skuša otresti in tava po svojih meandrih, pri čemer sugestivno riše zvočno sliko, prede kot ocvrt ligenj, cvili kot odrta mačka in išče pot v transcendenco muzike, ki kot zaprmej ni tonalna. Krasna kompilacija eksperimenta, free jazza in osebnih not, oziroma če že želimo oznako iz muzikološkega herbarija, free jazz z dodatki osebne svobode. Red je takoj porušila japonska varianta kaosa z neverjetnimi vrlinami muzikalnih kamikaz – Bo Ningen. Kvartet pade v materijo, goni zvočno sliko do onemoglosti in potem trči ob Milesa Davisa, ki ga ne ubije. Smrt s pridihom življenja, bi lahko rekli, nekaj, kar neprestano nastaja sproti, čeprav istočasno tudi izginja, že skoraj dead metal estetika, hrup, ki hoče premagati hrup. Vendar Japonci to počnejo na vabljiv in opojen način, potegnejo te v prvo linijo, kar naenkrat si še sam kamikaza, muzikus, ki hoče ubiti muziko. Projekt seveda ne uspe, ker so samo privid in replika, zvočna igrica z glamurozno brzino. 

Ko se glavnega odra nekoliko nasitiš, se na Piči Julka Stageu naenkrat nariše slovenski bend Čao Portorož. In greš malo na Obalo, tokrat ne portoroško, ampak soško, mivke je pa na obeh lokacijah več kot dovolj. Rock lahko brez zadržkov delimo na inteligentnega in komercialnega, in Čao Portorož je inteligentni. Evo, zakaj: zato, ker dramatizira statuse, oblike lajfa, ki ga nekdo narekuje, ponavadi nacija ali korporacija, ni važno, pač te pritlehne oblike življenja, ki so vsebinsko bližje evglenam kot paramecijem. En tak rock bend z guštom, ki razkrinka(va) bedo povprečja, jo hudomušno vrže na pladenj in – evo, tudi mi smo vse to, zdaj se pa odločimo, ali smo Slovencelnji, Slovenci ali zgolj možakarji, ki imamo radi Slovenke, da ne naštevam drugih vlog. Glasbena podlaga te umne skupine je zelo šablonsko popovska, ampak z razlogom, to se takoj ugotovi. Samo znotraj sistema lahko spreminjaš sistem, samo znotraj pop »estetike« lahko gradiš estetiko zafrkancije in hudomušnih intenc.

Potem enkrat je podpisanemu zmanjkalo peska pod nogami in se je sprehodil po prizorišču, da izkoristi še drugo veliko atrakcijo Sajete – druženje. Prijazno okolje ti vedno ponudi kakšno prijetno osebo za neformalno debato ali pa kar tako, da pivo lažje steče po grlu.

Sobotni del je bil ideološko, tudi čutno in čustveno bolj razpršen. V uho so padli tradicionalno uglašeni Šumski s Hrvaške z nekakšno mešanico funka, eksperimentalnega latino jazza in popa, nekaj iz polpretekle zgodovine, a kar lepo uglašeno na naš čas. Mehko pa je zazvenel Liamere iz Slovenije, z malo elektronike in obiljem subtilnih poudarkov, ki niso namenjeni »instant hedonizmu«, kot piše v predstavitveni notici. Očitno gre za koncept, ki sega v atmosfero poetičnega, nekam tja, kjer so čuti na preizkušnji, da se stopijo z vibracijami. Turški psihedeliki BaBa ZuLa se, tako kot nekoč top bendi na Balkanu, obilno poslužujejo ljudske melodike, gradijo na zvoku svoje kulture in jo stapljajo z duhom modernega sveta. So tudi atraktivna kompozicija, ki v različne dežele izvaža svoje rituale pa zvoke tradicionalnih glasbil.

V nedeljo, na zadnji dan, je rohnelo bolj v nebesih kot na zemlji, vodne rihte so motile zvok nastopajočih, a glej ga, čudež, ko je na glavni oder stopil naš Amerikanec Chris Eckman. Majke mi, ni bilo želeti boljšega zaključka Sajete. Eckman, inteligenten country, indie rock, folk in blues pevec, kitarist bolj takrat, ko spremlja samega sebe, je vremenske ujme spravil v red. Prenehalo nas je prati in cel nastop je zazvenel v sožitju z naravo in poslušalci. Začel je sam, potem so se mu ob posameznih skladbah pridruževali različni člani njegove širše zasedbe, v zrak pa je dahnil svojo šarmantno dušo, ki te z lahkoto očara.

Ni bil zadnji na Sajeti, je pa podpisanemu lepo šepnil na uho: pojdi domov in nas ohrani v lepem spominu. In to se je zgodilo.