Na sončni strani žice

Štirje tenorji, štirje kantavtorji, skupni imenovalec – človek. Tako bi v enem stavku lahko napovedali, razložili in upravičili priložnostni projekt oziroma koncertno predavanje Draga Misleja – Mefa, Vlada Poredoša, Primoža P. Ram Siterja in Janija Kovačiča, ki so (pretežno) v maniri protestne pesmi nagovorili zbrano občestvo v Menzi pri koritu. Manjkal ni niti humor in glede na postavo pričakovane samoironija, nekaj spominov prav na dotični prostor pa je natresel Poredoš, ki je v nekem drugem času v tej kasarni odslužil malce vojaškega roka.  Učna ura ali koncertno predavanje štirih svetovno neznanih tenorjev, kot so nastop poimenovali sami, se je naslonil predvsem na izraženo željo kantavtorjev po tem, da se jih sliši v nekoliko drugačnih koncertnih okoliščinah. Jasno je, da si vsi štirje želijo komunikacije na način, ki je neposreden in iskriv, ki iz preteklosti poišče najboljše in te vsebine zapakira v čas tukaj in zdaj. Zgodovini namreč ni moč pokazati hrbta, sploh ker njeni posodobljeni poudarki aktualizirajo z vsemi družbenimi in političnimi odkloni, ki se nam dogajajo danes.

Učna ura ali koncertno predavanje štirih svetovno neznanih tenorjev, kot so nastop poimenovali sami, se je naslonil predvsem na izraženo željo kantavtorjev po tem, da se jih sliši v nekoliko drugačnih koncertnih okoliščinah. Jasno je, da si vsi štirje želijo komunikacije na način, ki je neposreden in iskriv, ki iz preteklosti poišče najboljše in te vsebine zapakira v čas tukaj in zdaj. Zgodovini namreč ni moč pokazati hrbta, sploh ker njeni posodobljeni poudarki aktualizirajo z vsemi družbenimi in političnimi odkloni, ki se nam dogajajo danes. V tem splošnem (ali razpotegnjenem) kontekstu pa se je treba obrniti nazaj k človeku in izpostaviti tudi njegove lokalne posebnosti. Te zgodbe so namreč prevečkrat preslišane ali zanemarjene. Vsi štirje v svojih pesmih vešče zberejo ali povzamejo različne vplive iz ožjega domačega okolja, ki jim v svojih pesmih vtisnejo širši pečat. Pri tem vseeno ne gre za lokalnopatriotski déjà vu niti utopične nagovore z varne razdalje, temveč za konkretne vsebine, v katerih se ljudje z družbenega roba lahko prepoznajo. Če so Mef kot obalni kronist, Poredoš kot Prekmurec v Zasavju in avtentični Zasavec Ram Siter pretežno izhajali z obrobja proti sredini, si je Kovačič sposodil in uvozil pesmi izza meja v naše kraje. Te so se, čeprav prepesnjene, poslušale kot nekakšne begunke, ki se jim je uspelo izmuzniti skozi žico na »sončno stran«. Izbrane pesmi (Palästinaled, Guajira Guantanamera, L'Estaca) v ničemer niso ne iztrošene ne obremenjene s cenenim kvazipacifističnim (mainstream) jamranjem, temveč ohranjajo vse dostojanstvo v spremembah, ki so se zgodile od časa njihovega nastanka do danes. V to zgodbo je posegel Mef s pesmijo Abraham Lincoln Brigade, ki jo je nekoč priredil za svoje sodelovanje s Kombinatkami. Proti koncu dvournega nastopa je bilo resda že malce preveč nepotrebnega agitpropa, saj prepričani ne potrebujejo dodatnega prepričevanja, a še nekako v mejah normale. Od nastopajočih je bil Poredoš še najbolj lokalno posvečen. Poreklo in sekundarno okolje sta (o)plemenitila njegov knapovski rokenrol, ki v nobenem primeru ne more izpustiti družbenega konteksta, najsi gre za usode degradiranega delavca ali pripadnika manjšine. Težke resnice, bi nedvomno stanje njihovega duha pokomentiral temačni kranjski posebnež. Največja neznanka v kvartetu tenorjev je bil Ram Siter, pripadnik novejšega kantavtorstva iz kvote (post)osamosvojitvene mladine. Iz tega idealizma, nekolikanj okrepljenega z brskanjem po zgodovinskih knjigah ali z refleksom »strici so mi povedali«, izhajajo njegova besedila, na trenutke še neizkušeno naivna, a iskrena v svojih nagovornih nastavkih. Vezni člen med pesmimi, ki so se jih tenorji na sončni strani žice podajali po vrstnem redu sedenja na odru (Kovačič – Ram Siter – Poredoš – Mef), so bili seveda komentarji, dovtipi, anekdote in zbadljivke, s katerimi so vnesli element sproščenosti v ne tako lahkotne vsebine.                    

Iz slišanega med vmesnimi nagovori naj bi bil projekt v pripravi že kar nekaj časa. Prav tako naj ne bi šlo za enkratno koncertno pojavnost, temveč naj bi štirje tenorji ob praznični priložnosti zasedli tudi oder na Kongresnem trgu, da svojo vznemirjeno zavest v precej večjem dometu plasirajo v razburkani družbeno-politični vsakdan.