Na Studencu se dogaja glasba – z veliko začetnico

Videla sem že kar nekaj produkcij muzikala, vse od Londona in Pariza do njegovih skromnih začetkov in kakovostnega vzpona pri nas, vendar se iz kakršnihkoli že razlogov še nisem odpravila do Studenca. Tokrat me je premamila reklama oziroma vabilo na praznovanje desete obletnice radomeljskih muzikalov. Vse njihove produkcije so nastajale velikopotezno, prav tako kot letošnja. Na odru je pod dirigentskim vodstvom Simona Dvoršaka nastopilo 33 solistov, 70-članski orkester, sestavljen iz članov Godbe Domžale in Simfoničnega orkestra Domžale-Kamnik, 7 otroških solistov, 15 mažoretk in Komorni zbor Limbar z več kot 25 člani. Aranžmaje sta pripravila Iztok Kocen in Karim Zajec. Člane Kulturnega društva Mlin Radomlje je pevsko pripravila Gaja Sorč, za koreografije pa je poskrbela Tanja Pečenko. V organizacijski krog sta vpletena Kulturno društvo Ihan in Kulturno društvo Mlin Radomlje. 

Prelet dogajanja zadnjih desetih let je zazvenel kar iz izvedenih glasbenih točk. Uverturi iz muzikala Mala nočna glasba (2023) je sledila Pepelka (produkcija iz leta 2018). Takrat je izvedba vključevala vse elemente pravljice, izdelanih je bilo več kot 150 novih kostumov in odvila se je odrska preobrazba iz cap v plesno obleko (tudi tokrat je bilo tako), vrteči se oder s sejma erotike, na katerem je stala scena, avtomatizirana kočija, ter naprava za letenje dobre vile. Zgodila se je tudi prava odrska zaroka med Urošem in Tjašo (Steklasa). Leta 2016 se je nadaljevalo sodelovanje z Godbo Domžale, prav tako kot tudi negovanje lokalnih mladih talentov, kar je neprecenljivo. Dekleta, ki so jih izbrali na javni avdiciji, so nastopila kot živahne sirote v muzikalu Annie in postala srce te predstave. 

Vsekakor ne gre spregledati začetka te zgodbe o navdušenju in navduševanju, entuziazmu lokalne skupnosti. Leta 2015 je mlada nadobudna ekipa, željna ustvarjanja, pristopila do predsednic Kulturnega društva Ihan in Kulturnega društva Mlin Radomlje – in tako je tako rekoč iz nič nastala produkcija, v kateri je sodelovalo več kot 70 nastopajočih. Moje pesmi, moje sanje je film, ki se je ljudem vtisnil v spomin in je bil zaradi priljubljenosti varna izbira. Scenografija je bila že takrat ambiciozna, saj je zahtevala dvonadstropno hišo, ki je bila zgrajena na izposojenem gradbenem odru. Tehnična izvedba je vključevala premične scenske elemente, premišljene prehode in domiselne rešitve, ki so kljub skromnim pogojem omogočile izjemno izkušnjo. Uprizoritev, čeprav v izvedbi večinoma amaterskih pevcev in glasbenikov, je bila daleč od amaterske. In če izpostavim tisto, kar me je najbolj presenetilo, so to profesionalci, ki že leta sodelujejo pri uprizoritvah, saj so prepoznali trud in stremljenje organizatorjev, da ljudem ponudijo res kakovostne glasbene vsebine, ki so hkrati zabavne, ne da bi postale cenene (kar je na žalost kar redna praksa drugod).

Mala nočna glasba je zadnji izmed projektov v Radomljah. Nastal je v koprodukciji Slovenskega komornega glasbenega gledališča, Kulturnega društva Mlin Radomlje in Cankarjevega doma, kjer je bil izveden najprej, in to pred razprodano Linhartovo dvorano. Ekipa je doživela lep sprejem in kritiški uspeh, kar je dodatno spodbudilo ustvarjalce in izvajalce za nadaljevanje v tej smeri. Pri Hello, Dolly! (produkcija iz leta 2019) se je povezalo še več sestavov: od Godbe Domžale do klape Sidro, KPZ Drouz ter Mažoretnega in twirling kluba Zvezde Domžale. V vsega desetih vajah so na oder postavili koncertno uprizoritev tega sijajnega dela iz zlate dobe muzikalov. Ena najbolj pogumnih radomeljskih uprizoritev pa je bil nedvomno muzikal Druščina (2019), v katerem se glavni junak Robert spopada sam s seboj, vsebina torej ni zgolj lahkotna, poleg tega pa slovensko občinstvo tega dela še ni poznalo. Tudi glasba, v kateri začutimo pridih sedemdesetih, je bila s svojimi ritmičnimi pastmi, gostimi besedili in emocionalno globino nekaj posebnega. Tehnično je bila temu primerna scena. Izvlečni elementi, ki so vznikali iz na videz enovite scene, so odlično predstavljali Robertove fragmentarne misli, obenem pa, ker zgodba ni linearna in smo priče le koščkom spominov, so bili Robertovi prijatelji oblečeni v kombinacije črne in bele, sam pa je bil v rdečem suknjiču in tako skoraj dobesedno rdeča nit. 

Tako so nas ustvarjalci večera Naše pesmi, naše sanje z več kot 27 songi popeljali skozi zgodovino. Dirigentsko palico je vihtel Simon Dvoršak, medtem ko sta bila režija in prevod besedil v rokah gonilne sile muzikalskega dogajanja na Studencu, Nejca Lisjaka, ki je kot oboževalec muzikala znanje pridobival v Manchestru in Londonu ter poje, režira in prevaja. Vseh ustvarjalcev na tem mestu ne morem našteti, čeprav bi si omembo vsekakor zaslužili. Uprizoritev, čeprav v izvedbi večinoma amaterskih pevcev in glasbenikov, je bila daleč od amaterske. In če izpostavim tisto, kar me je najbolj presenetilo, so to profesionalci, ki že leta sodelujejo pri uprizoritvah, saj so prepoznali trud in stremljenje organizatorjev, da ljudem ponudijo res kakovostne glasbene vsebine, ki so hkrati zabavne, ne da bi postale cenene (kar je na žalost kar redna praksa drugod). In povrhu vsega je v celotni proces vključena lokalna skupnost. Če se za hip še pomudim pri profesionalcih: kar tri sem zgolj nekaj dni kasneje gledala v operi Vita Žuraja, se pravi vpete v popolnoma drugačna občutja in v izjemno zahtevne pevske izzive sodobne glasbe (Simon Dvoršak, Eva Černe Avbelj, Gregor Ravnik). Lahko pa bi jih ujela tudi kje drugje, na odru kakega festivala, v otroški predstavi ali že kje. Tako multipraktična je namreč večina sodelujočih v muzikalih na Studencu. Skratka – še pridem!