Na svoji poti

Nina Šenk je bila verjetno v zadnjih tednih najpogosteje izvajana slovenska skladateljica – na Festivalu Slowind je sodelovala z dvema novima deloma, Simfoniki RTV Slovenija pa so na abonmajskem koncertu s harmonikarjem Klemnom Lebnom izvedli koncertantno skladbo The Journey. Skladateljica, ki je po študiju v Ljubljani in Dresdnu svoje izobraževanje sklenila z mojstrskim študijem v Münchnu pri Matthiasu Pintscherju, danes z nezmanjšano vztrajnostjo snuje nove komorne, ansambelske skladbe, se vrača k pisanju za simfonični orkester in išče nove skladateljske izzive ter zanimive okljuke na svoji začrtani poti. O njenem delu sva se pogovarjala ob koncu Slowindovega festivala, ki ga je letos umetniško vodil njen zadnji mentor Matthias Pintscher, za končno podobo letošnje festivalske edicije pa ima kar nekaj zaslug tudi sama.

Za začetek – kakšna je zgodba o sodelovanju s kvintetom Slowind?

Začelo se je leta 2007, ko so naročili moj prvi pihalni kvintet z naslovom Kontrasti. Že Kontraste so po prvi izvedbi na njihovem festivalu igrali še na turnejah po Sloveniji, Evropi in na ameriški turneji. To je bil začetek. Predlani so me povabili še k večjemu sodelovanju, prosili so me namreč, naj napišem skladbo za sopran in vse tri ansamble, ki so takrat sodelovali na festivalu – Altera Veritas iz Rige, pariški Aleph in Kvintet Slowind. Tudi to so igrali v tujini, v Parizu in Rigi. Ko sem napisala pihalni kvintet za Ensemble Modern, so ga sprejeli v program tudi pri Slowindu in ga še vedno igrajo. Zdaj smo že dobri prijatelji. Letos smo na festivalu sodelovali še intenzivneje, saj sem vzpostavila navezo med njimi in Matthiasom Pintscherjem.

Kako se torej vključuješ v letošnji program festivala?

Osnovo je postavil Matthias Pintscher in program zastavil tako, da so vzpostavili povezavo nekoč–danes, povezave med glasbo Mozarta, Schumanna, Schuberta, Ravela in našimi sodobniki. Matthias je imel v tem kontekstu idejo, da bi naročili novi skladbi, nekakšen odzven na Schumannove Pravljične pripovedke, kar je v svoji skladbi naredila Larisa Vrhunc, in na njegovo delo Andante in variacije, za katero sem jaz napisala Preludij, nekakšno predhodno skladbo Schumannovi. Osnovna ideja o tem navezovanju je bila njegova, pri Slowindu pa so potem izbrali, kdo od slovenskih skladateljev bo to naredil. Matthiasov okvir je bil brez nočnega koncerta. Ko je bil letos hornist Saar Berger prvič tukaj, sem ga seznanila z oboistom Matejem Šarcem in s Slowindom in prišli smo na idejo, da bi naredili dodatni koncert ter s tem presenetili Matthiasa. Vedela sem, da Klemen Leben izjemno dobro igra Pintscherjevo Fuguro III za harmoniko solo, o Schumannu sta se Matej in Saar dogovorila, da zamenjata vlogi – Schumannove Romance za oboo s klavirjem je igral Saar, Adagio in Allegro za rog in klavir pa Matej. Ker smo imeli tukaj že Marisol Montalvo, za katero smo vsi vedeli, da je fenomenalna pevka, ki je tudi že sodelovala s Saarom, smo prišli na idejo, da bi napisala nekaj novega za njiju. Glede na to, da je bil Matthias moj profesor, je bilo to nekakšno darilo zanj, za to, da je tukaj. Tako smo zastavili ta dodatni koncert, in šele ko je bilo vse dogovorjeno in so vsi glasbeniki pristali, sem vprašala Matthiasa, če se strinja. Do zadnjega trenutka sem trepetala, ali mu bo ustrezalo ali ne, ker je on pač celotni festival in vsak posamezni koncert domislil do zadnjega detajla, tako kot mora biti. Ideja mu je bila všeč in po koncertu je rekel, da je bil to eden od biserov tega festivala.

Kako si se kot skladateljica spoprijela s konceptom festivala, z relacijo stara–nova glasba?

Pri duu za sopran in rog sem to storila s tekstom. Nisem hotela uporabiti sodobnega besedila, ravno zato ne, da bi bila tukaj ta konceptualna naveza: staro besedilo in nova glasba kot odziv nanj. Spomnila sem se na pisma Clare in Roberta Schumanna, pa tudi na Brahmsa in njihovo komunikacijo. Tega imamo danes za dve debeli knjigi; vmes je tudi Clarin tekst, v katerem se sprašuje, ali je umetnik kaj več kot berač. To staro pismo se mi je zdelo zelo sodobno in podobno sem si moto letošnjega festivala, Manj luči, razlagala kot navezavo na trenutno situacijo v kulturi. Morda tudi zato, ker sem pred kratkim delala skladbo za Ensemble Modern, ki temelji na razmišljanjih o družbenem stanju v Sloveniji, predvsem o položaju kulture in umetnosti. Ta moto festivala sem razumela tudi v smislu apela na stanje kulture, na pomanjkanje sredstev pa tudi posluha za sodobno umetnost. Pismo Clare Schumann se je dobro skladalo s tem kontekstom.

Pri kvintetu za klavirja, violončeli in rog, torej za zasedbo, za kakršno je Schumann napisal Andante in variacije, pa sem vzela tradicionalno formo preludija. V tradicionalnem preludiju gre za to, da se neka figura ali motiv ponavlja in širi. Jaz sem material začela še variirati in sem na ta način zmešala variacije, kakršne je delal Schumann, s preludijem ter naredila zmes obojega. Forma se je razvijala, se je širila in se vrnila nazaj; ni bil samo preludij. Bile so še tudi druge manjše povezave. Pri Schumannu na primer violončeli začneta z lepo linijo z malimi in velikimi sekundami, sama sem podobno linijo na začetku skladbe postavila v četrttone. Iskala sem sodoben pogled in pristop k ideji, ki jo je Schumann imel v svojem času.

Kakšen je tvoj pogled na letošnjo edicijo Slowindovega festivala, kakšno je mnenje skladateljice, ki je po vsej Evropi videla veliko sorodnih festivalov?

Festival je neverjetno dobro zastavljen. Ko so povezali staro in novo glasbo, so med drugim omogočili lažje dojemanje sodobnih del. Zdi se mi, da lahko poslušalcu pri poglabljanju v sodobni repertoar pomaga, če ni preveč povsem novih in svežih zvočnosti in idej. Vsak koncert je imel tudi neverjetno lep lok in logičnost, utemeljenost, zakaj je na programu Schumann, zakaj prav te sodobne kompozicije, zakaj, denimo, Grisey in Zimmerman. Program, kakor je bil zastavljen in kakor je deloval, se mi zdi na svetovnem nivoju. Tudi zaradi izbora izvajalcev. Vse je funkcioniralo. Bilo je ogromno glasbenega materiala in izvajalcev, zasedb, vendar je bil festival kljub temu zaključena celota, nič ni bilo odveč, nič ni motilo ali se preveč ponavljalo. Bila sem že na veliko festivalih, ampak težko dobiš kaj boljšega kot to.

Tvoj zadnji mentor je bil prav Pintscher, nekdo, ki razpolaga z izjemnim znanjem o kompoziciji, zgodovini pa tudi o okolju, v katerem živi sodobna glasba, o povezavah pa o izvajalskih problemih. Kaj je na primer dal tebi?

Mislim, da se rezultati najinega srečanja in študija še vedno kažejo. To je dolg proces, ki se nadaljuje še danes. Najpomembnejša stvar je bila, da mi je pomagal pri moji samozavesti. Mučilo me je to, da sem bila v Nemčiji preveč tradicionalna, z isto skladbo pa v Sloveniji preveč moderna in preveč nemška. Nikamor nisem spadala, moje delo kot da ni bilo nikjer dovolj dobro.

Kar je pogosta in znana zgodba slovenskih skladateljev …

Tako je, posebej ko si mlad in prideš v tujino. Jaz sem bila najprej tri leta pri Lotharju Voigtländerju v Dresdnu. On me je poskušal vpeljati v nemško šolo, jaz pa sem se poskušala boriti proti temu. Sem pač iskren človek in lahko počnem samo tisto, kar želim in čutim. Ni šlo za to, da ne bi znala pisati v njihovih kompozicijskih sistemih, ampak za to, da to ni moja iskrena pot. Matthias je bil prvi od profesorjev in ljudi, ki sem jih spoznala, ki mi je rekel, da je najpravilnejši in pravzaprav edini dober način ta, da dobro in veliko delaš, ampak da greš po svoji poti in odmisliš premočne vplive in tuja mnenja o tem, kako da bi moral ustvarjati. Vendar tega ni storil tako, da bi mi vse to razložil takoj na prvi uri, temveč postopno, v času enega leta. Imela sva običajne ure kompozicije. Bil je zelo dober profesor. Cel razred je povabil v Pariz, kjer je dirigiral ansamblu InterContemporain, ali pa v Frankfurt k Ensemble Modern. Tri dni smo bili z njim, na vseh njegovih vajah, poslušali smo vse skladbe, dobili vse partiture in doživeli celoten proces od branja partov do tega, kam in kako se skladba razvija, ob vsem pa smo se še pogovarjali o skladbah, svoje je povedal tudi skladatelj, ki so ga vadili in izvajali.

To, o čemer sem govorila, kako mi je v resnici pomagal, me utrdil, mi pomagal, da sem zadovoljna s svojo smerjo, sem ugotovila šele pozneje, čez dve leti. Druga stvar pa je bila, da mi je pomagal pri nekaterih malenkostih pri skladanju, pri zankah, v katere sem se vedno znova ujemala in se včasih še vedno. Ima dober način, da opozori na takšne stvari. Ni direktno rekel, kaj točno je narobe, pač pa je to storil tako, da je pripomnil, naj še malo premislim, če moja rešitev v kompoziciji res deluje. Na ta način mi je prodrl v razmišljanje, dal mi je še tretje kritično oko, ki me opozarja na napake, me sili k razmišljanju o njih. Je izjemen človek, odkrit in prijazen. Pomaga mi kadarkoli, lahko ga pokličem s kakršnimkoli problemom. Začela sva kot profesor in učenka, danes pa sva dobra prijatelja.

Lani mi je v intervjuju dejal, da mora biti danes mladim skladateljem težko, ko morajo izbirati med nepregledno množico možnosti, tehnik, načinov in med vsemi možnimi glasbenimi materiali – na splošno, ko se morajo znajti v popolni svobodi, ki jo ponuja sodobna kompozicija. Kako si se znašla ti?

Vprašanje je, če sem se že našla. Vse te pritiske sem postavila ob stran. Obstajajo umetniki v različnih zvrsteh in smereh, ki hočejo spoznati popolnoma vse in vse vsrkati in uporabiti. Zame je to malo preveč. Rada vem, kaj se dogaja, z veseljem spremljam vse in si širim obzorje. Vendar je moje delo takšno, da sem na svoji lastni poti, jo poskušam izboljšati, vedno stopiti korak naprej, ampak s hitrostjo, ki se zdi meni prava, in zato so za koga moje stvari še vedno tradicionalne. Ampak to se mi zdi še vedno najboljši način – da skladatelj veliko raziskuje in pozna vse, toda ko sede za papir in piše svojo glasbo, mora biti iskren sam s seboj in najti nekaj svojega. Ne nujno nekaj absolutno novega, ampak na način, ki je samemu skladatelju blizu in ga definira. Čutim namreč konstantno potrebo bo izboljševanju in napredovanju v svojem izrazu. Zveni lahko, toda ob vseh informacijah, ob vsem, kar v glasbi že obstaja, je zelo težko zapisati noto, ki jo lahko napišeš na nešteto načinov v neštetih sistemih, z neštetimi idejami, zveni in instrumenti. Ko skladam, si vsakič postavim nov cilj. Ti niso veliki, toda dajo mi varna tla, medtem ko je pot naprej še vedno odprta.

Pred leti si govorila, da želiš v vsaki skladbi pri pisanju za določen instrument doseči določeno stopnjo virtuoznosti. To drži še danes?

Mislim, da so nekatere bistvene prvine glasbe, ki obstajajo že zelo dolgo in jih še vedno vključujem. Lahko je to ideja o dramaturškem loku ali tudi virtuoznost. Gre za to, da sem včasih te prvine nakazovala zelo jasno in direktno: da začnejo godala »ružiti«, da bo orkester zabučal na polno ali da bo solist igral kar se da hitro. To je v meni še vedno in še vedno vse to dajem v svojo glasbo. Kakor je bila nova skladba za kvintet mirna, pa je izjemno zahtevna za vse glasbenike. Vendar ta virtuoznost ni več tako direktna, ampak je morda skrita v najtišje dele. Violončelo mora na nekem mestu igrati zelo hitro, tehnično zahtevno, ampak tiho. Imam elemente, ki ostajajo enaki, le da jih malo drugače uporabljam. Še vedno tudi rada vplivam na ljudi, jih presenečam z dramaturškimi gestami. Ti elementi presenečenja naj bi v dramaturškem loku na poslušalca vplivali, tudi fizično. To me je vedno impresioniralo in še vedno pri skladanju mislim tudi na to.

Ko govorimo o glasbi kot virtuoznosti in kot vplivanju na poslušalca, se pojavi vprašanje užitka. Nekateri zelo prepričano razlagajo, kako je sodobna kompozicijska praksa iz glasbe izgnala užitek. Verjetno se ne bi strinjala?

Če bi na primer govorili z izvajalci, ki redno igrajo sodobne partiture, bi rekli, da so srečni, ker imajo posebne vrste svobodo, kakršne v tradicionalni estetiki nimajo. Vsaj kolikor jih poznam jaz. Izvajalec sodobne glasbe note dejansko lahko interpretira po svoje, v glasbo da veliko več sebe in lahko skladbo interpretira na svoj način. V Brahmsovi, Beethovnovi sonati ali v Bachovi skladbi so detajli zelo določeni, ostaja neka določena izvajalska praksa, kar glasbenike po svoje zelo omejuje. Sama bi rekla, da izvajalci sodobne glasbe, ki so sicer v to vložili marsikatero uro dela, pri igranju dejansko uživajo. Ko to svobodo enkrat okusijo, jim to pomeni ogromno in končno lahko izrazijo svojo individualnost. Ne gre samo za interpretacijo nekaj tonov. Obstaja veliko sodobnih skladb, ki jih lahko premislijo po svoje in izvedejo na svoj način. Ta svoboda, na primer, je velik užitek. Pri poslušalcih je pač vprašanje, ali imajo dovolj odprta ušesa, ali imajo takšno potrpežljivost, da več kot enkrat na leto poslušajo kaj sodobnega. Slej ko prej vsak najde skladbe, ki mu nudijo užitek. To terja nekaj izkušenj – ne da si poznavalec, muzikolog, ampak da sta uho in glava odprta in pripravljena na drugačne zvočne pokrajine in da znotraj teh začne poslušalec ločevati, kaj mu je všeč, kaj ne, kaj mu je blizu ali ne.

Med prihajajočimi večjimi izvedbami te čaka projekt z ansamblom Modern, ki si ga že omenila, in nova simfonična skladba po naročilu Orkestra Staatstheatra Cottbus.

Tukaj moram povedati še to, kaj počnejo v Cottbusu. Ko sem prišla k njim kot rezidenčna skladateljica, ti glasbeniki niso poznali sodobne glasbe in niso je igrali prav radi. Ko sem leta 2008 tja prišla prvič, so ravno zamenjali dirigenta in nov dirigent je zastavil program z jasno zahtevo: na vsakem abonmajskem koncertu bo 5 do 8 minut dolga noviteta. Na začetku so dobivali pritožbe abonentov, skoraj grozilna pisma. Tam je koncertna publika stara šestdeset let in več; gre za kraj na vzhodu Nemčije, eno uro vožnje oddaljen od Berlina, veliko mladih odhaja in tam ostaja veliko starejših ljudi. Tri leta je dirigent na vsak koncert dal kratko novo skladbo. Na začetku so imeli v orkestru velike probleme, niso poznali sodobnih tehnik in prijemov, v teh treh letih pa se je orkester neverjetno izboljšal. Zadnjič so izvedli novo skladbo Salvatoreja Sciarrina, in to je res zahteven skladatelj. Uporablja na primer zelo zahteven način igranja multifonikov na godalih. Sciarrino je prišel poslušat svojo skladbo in je pozneje rekel, da še ni slišal orkestra, ki bi njegovo glasbo igral tako dobro. To je nekaj, kar je deželni orkester na vzhodu Nemčije dosegel v štirih letih. In to bi nasploh lahko bila ena od možnih rešitev, kako tudi pri nas približati poslušalcem novo simfonično glasbo. Tudi publika se je tam namreč tako razvila, da se večinoma sploh ne pritožuje več. Zdaj ljudje dejansko poslušajo vse te novosti in primerjajo skladbe, povejo, kaj jim je bliže, kaj se jim zdi boljše in slabše. Kot sem že rekla – če nekdo dovolj odprto posluša sodobne kompozicije, si s tem nabere izkušenj, potem zna ločiti dobro od slabega, kaj mu je všeč in kaj ne. Ob stoletnici orkestra so izdali ploščo z vsemi temi štiriindvajsetimi novitetami iz zadnjih treh let, zraven je tudi moj Echo II, aprila naslednje leto pa bodo izvedli mojo novo skladbo. Dobili so tudi nagrado za najboljši program med nemškimi orkestri, namreč prav zaradi tega vztrajanja pri sodobni glasbi in novih skladbah.

Skladba za Ensemble Modern bo krstno izvedena decembra v Münchnu na izjemno uglednem festivalu Musica Viva. Dirigiral bo Peter Eötvös, kar je zares veliko ime. Nastala je na pobudo ansambla Modern in praškega Goethejevega inštituta, gre pa za projekt Where from? Where to? MYTHS – NATION – IDENTITIES. Po delavnici, natečaju in konceptih, ki smo jih predstavili skladatelji, so izbrali skladatelje iz vzhodnih držav, od baltskih do Slovenije. Pobudniki projekta so izhajali iz ugotovitve, da so še pred nekaj desetletji na vzhodni strani železne zavese umetnosti obstajale kot protirežimska družbena tlenja. O tem so imeli tudi različna predavanja. Zanimivo pa je to, da je po demokratizaciji vseh teh držav in po njihovem zbližanju z Zahodom ta umetniška kritika upadla, veliko manj dejavno in pozorno ocenjujejo svojo družbo. Pri tem projektu so nas želeli spodbuditi v smer kritičnega razmišljanja v naši umetnosti, in da tudi s svojo glasbo damo mnenje. Odločila sem se, da ne oblikujem enega samega mnenja, ampak da podam čim širšo sliko dogajanja v Sloveniji, in sicer tako, da k sodelovanju povabim pisatelje in druge literate z Društva slovenskih pisateljev. Prosila sem jih, naj mi o tej temi pošljejo odlomke iz svojih del ali pa samo kratek komentar, karkoli, lahko pohvalo, kritiko o kulturi, o družbenih vprašanjih. Dobila sem 27 različnih odgovorov, od, denimo, Ferija Lainščka, Kajetana Koviča do Vinka Möderndorferja, Roze in Matjaža Hanžka, in to različne zapise, od drobnih stavkov, ki zadenejo bistvo, do celih pesmi na to temo. Moj koncept je bil, da vzamem velik ansambel, zraven pa recitatorja, ki te tekste bere jasno, suho in direktno. Dogajanje sem postavila v pet slik, naslov je Dvajset v pet – Twenty in Five. To je bilo lani, ko je naša država praznovala dvajseto obletnico nastanka, prav zato je bil sistem in oblika skladbe ta, da postavim dvajset let v pet slik, ki prehajajo druga v drugo.

Imel sem priložnost poslušati pogovor skupine mladih skladateljev s Petrom Eötvösem, skladateljem in dirigentom, ki si ga omenila. Najbolj me je presenetilo, da so se njihova vprašanja čedalje bolj dotikala tega, kako se povezovati, kako dobiti naročilo, se uveljaviti, medtem ko sem sam naivno pričakoval, da bo v glavnem govor o glasbi v estetskem in kompozicijskem smislu. Na kakšne načine se ti spoprijemaš s samopromoviranjem, ki je danes očitno precej pomembno?

Tako je pač, da je v našem delu tudi nekaj tega. Pri meni je bilo tudi nekaj sreče, zdaj imam na primer veliko dela vsaj do jeseni 2013. Vem, da skladatelji naročil ne dobivajo tako zlahka, da obstaja nešteto načinov samopromocije, da se skladatelji zelo trudijo s tem in redno pošiljajo dirigentom in drugim stikom posnetke in partiture. Moj sistem samopromocije je tak, da redno odgovarjam na elektronsko pošto, skladam, sem pri vsem tem natančna in do roka končam naročeno skladbo. To je zelo pomembno. In seveda dobro delo, dobra glasba. Potem se zgodi, da te nekdo nekje sliši in posreduje informacijo. Enostaven primer: Anna, pianistka, ki je na Festivalu Slowind igrala na prvem koncertu, je na koncertu slišala moj Art za sopran in rog, potem pa na vaji še skladbo za kvintet. Všeč ji je bilo, kar počnem. V Frankfurtu ima ansambel in želi, da bi igrali nekaj mojega. Če delaš dobro, se ta mreža sama začne širiti v vse bolj različne smeri. 

@http://www.youtube.com/watch?v=TzpF51fxjTw@