Na trdnih rudimentih

V začetku devetdesetih let 20. stoletja sem v drugem letniku študija sociologije na FDV imel na predmetniku sociologijo kulture. Nosilec predmeta je bil Dimitrij Rupel, ki se je zaradi prezasedenosti z opravljanjem funkcije prvega slovenskega zunanjega ministra na predavanju pojavil enkrat ali dvakrat, ostalo je odpredaval njegov asistent Aleš Debeljak, ki se je razvneto spuščal v globine fenomena postmodernizma in na izpitih najraje spraševal in razpravljal prav o tem. Trideset let bo, od kar sem sedel v njegovem kabinetu in odgovarjal na izpitna vprašanja. Zadnja naloga je bila našteti vsaj tri glasbene zasedbe, ki bi jih lahko označili za postmodernistične. Kot iz topa sem ustrelil The Residents in Laibach, čemur je Debeljak zadovoljno prikimal, namesto tretjega konkretnega imena pa sem navedel skupek bendov izpod klobuka grungea. Debeljaku se je sumljivo dvignila obrv, in še preden bi me uspel prositi za obrazložitev, sem v zavzeti maniri hitel razlagati o prepletu garažnega rocka šestdesetih, punka sedemdesetih in (post)hard cora osemdesetih s hard rockom, glam rockom in heavy metalom, kar je botrovalo zbližanju dotedanjih subkulturnih nasprotij in razlik ter pripomoglo h komercialnemu vzponu tako imenovanega alternativnega rocka v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja. Aleš Debeljak je s ščepcem skepse prikimal in se mi zahvalil za argumentacijo z eno izmed par desetk v mojem indeksu. Skrbno oblikovani songi so napeti in brez odvečnega balasta, kot že na prejšnjem albumu. Bend pretanjeno reže, goreče mlati, čarovniško zgošča in neumorno gnete zelo aktivno živo glasbeno zmes. Res uživa v tem, kar igra, in to se čuti v lahkotnosti podajanja in igranja, ki preveva našpičene, domišljijsko bogate in čvrste komade. Opravka imamo z najbolj direktno ploščo doslej.

Ta pripetljaj iz študentskih časov je priplaval na površje mojega spominskega skladišča med poslušanjem Postmodern Songs, nove, pete plošče belokranjskih veteranov Broken Lock. Že naslov albuma me je napeljal na to, spomnil me je namreč na naslov Debeljakove knjige esejev Postmoderna sfinga, ki je sodila med obvezno študijsko čtivo za izpit. Še bolj pa sta me nagovorila drža benda in zvok osmih novih »postmodernističnih komadov«, ki žmohtno, a prav nič nostalgično smrdijo po alter-rockovskih križancih iz devetdesetih. Bend Broken Lock ni nikoli skrival svojega porekla, zrasel je pač na humusu alternativnega rocka s konca 20. stoletja in na tej podlagi v novem stoletju zgradil svoj prepoznavni zvok. Čeprav v komadih tega benda slišimo okruške grungea ali stoner rocka, dub reggaeja ali jazza, Faith No More, NoMeansNo, Alice In Chains, Pantere ali Dub Tria, Tomahawk, Mars Volte, so ti zgoščeni v svojstveno fuzijo, s katero Broken Lock razbija zrcalo idolov in vzornikov ter gre v koraku s časom naprej. Z vsako novo ploščo je bend stopil stopnico više in postopoma razvil svojstven crossover, ki ga tvorno in brezkompromisno gradi in nadaljuje tudi na Postmodern Songs. 

Novo ploščo odlikuje uležanost, skoraj prizemljenost. Mojstrsko se izmika nepotrebnim zapletom, da ne zaide v slepo črevo, in bolj kot inovativnost izstopa njena kohezija. Skrbno oblikovani songi so napeti in brez odvečnega balasta, kot že na prejšnjem albumu. Bend pretanjeno reže, goreče mlati, čarovniško zgošča in neumorno gnete zelo aktivno živo glasbeno zmes. Res uživa v tem, kar igra, in to se čuti v lahkotnosti podajanja in igranja, ki preveva našpičene, domišljijsko bogate in čvrste komade. Opravka imamo z najbolj direktno ploščo doslej. Ob vseh referencah velja izpostaviti vsaj še dve domači, ki sta bili zagotovo usodni za njeno izraznost. Že uvodni rezki kitarski rif v plato bi lahko pripisali Siniši Hranjecu iz zasedbe IN4S (It's Not 4 Sale), a če se je ta naslanjala na napadalnost Killing Joke, potem se v Broken Lock bolj bratijo z bendom Voivod. Druga domača zasedba, katere duh se vleče skozi Broken Lock, je 2227, in to tako po nabritosti in pulzirajočem basu kot po »hard karkol« pristopu; učinkovitosti tega prepleta se v primeru Postmodern Songs zavemo v hipu, ko plošča mine, kot da bi mignil. 

Broken Lock je v dobri kondiciji, diha s polnimi pljuči. Bend bo kmalu obhajal trideseto obletnico delovanja v nespremenjeni postavi, ki otipljivo prispeva k homogenosti in fluidnosti benda, v katerem igrajo vsi za enega in eden za vse. Danes že kot očaki našega alternativnega rocka hodijo ob boku svojih starejših rojakov, sosedov iz Metlike, Indust-bag. Ne enim ne drugim ne pride nič do živega, na trdnih rudimentih ostajajo brezkompromisno v svojem svetu in se preprosto ne dajo.