Na vse ali nič

Ko se trinajst let stara skupina, potem ko je prišla dovolj daleč, samo da bi morala nato odgovarjati na vprašanja o vplivih Siddharte in še bolj tuhtala o svojem zvoku in celo žanru, odloči narediti to, kar na Eos-u naredi Avven, lahko pomeni zgolj in samo eno: da gre na vse ali nič. In čeprav je Eos s sedmimi skladbami ravno dovolj predolg EP, da ni legitimen LP, a bi to lahko ali pa skoraj že moral biti glede na slišano, se je Avven odločil, da bo navalil na mainstream vrata. Z vsem, kar zna, zmore in ima. Rezultat? Ekstatično samozavesten entuziazem, ki kolektivno obračuna z lastno preteklostjo in bo svoj epilog doživel na terenu. 

Kresniški šesterec ni (bil) bend, ki bi stavil na kvantiteto. Njegova diskografija je od leta 2004 bogata za prvenec Panta Rhei (2006) in dolgo pričakovano nadaljevanje Kastalija (2011), h kateri so fantje povabili številne goste in na široko odprli vrata svoje kreativnosti. Na Eos-u, ki smo ga čakali še dlje kot Kastalijo, so vrata odprli še bolj na stežaj – neposredno so se obrnili na svoje poslušalce: »Odločili smo se, da naredimo korak naprej, da ne ostajamo zvesti svojemu staremu zvoku, ampak ga nadgradimo, razvijemo. Hkrati pa je EOS tudi korak, s katerim želimo poglobiti vezi z našimi fani. Želimo jih zraven pri odločanju o vseh stvareh, o katerih se bandi ponavadi odločajo sami.« 

Precej neobičajna, morda celo predemokratična odločitev v kreativnem procesu je dvorezna, ker bi lahko Avven svojim poslušalcem ponudil po načelu kopiraj-in-prilepi točno tiste momente, s katerimi jih je že prepričal v preteklosti. Ampak začuda Matej Pečaver kot producent izrazito producentske plošče, ki je želela poudariti predvsem predrugačen koncept celovitega zvoka – folk metal opis je dobil nadgradnjo, skoraj revolucijo v »moderno folk fuzijo« –, ni zasukal tipk in mešalne mize nazaj. Ni šel k štiklu Zmaji, himničnemu komadu, ki ga nekateri štejejo kar za neuradno himno Nogometnega kluba Olimpija. To je bil kompliment in peklenski občutek hkrati, saj je Primoža Lajevca – Amana takoj nehvaležno primerjal s Tomijem Megličem, izrazite piščali pa z duhom albumov Rh- in Norda. Flavtist Anej Ivanuša je skušal ob Kastaliji pojasniti, da je Siddharta pač dovolj znana in visoka letvica, ob katero si hitro postavljen ravno zato, ker je Siddharta z menjavanjem zvoka, žanrov in pristopov zapolnila precejšen del rock palete. Avven se primerjave ni sramoval, nanjo je bil celo ponosen, se je pa čutila potreba, da se te primerjave v iskanju legitimnega mesta na sceni v neki točki zatre. 

In zdaj, ko Eos mitsko, toda ljudsko in hkrati skoraj srhljivo nagovori z otroškim zborom (Gašper Zakrajšek, Zoja Mramor, Jurij Korbar, Tinkara Korbar) v pesmi Red Sun, nastopi resnično nova Avven doba. Siddharte tu pač ne boste našli. Fantje sami temu pravijo moderna folk fuzija, mi bi morda dodali produkcijski metalski šus, ki iz ameriške in skandinavske produkcije vzame točno tisto, kar samozavestno presodi, da potrebuje. In prav v tej besedi – samozavest – album nagovori in naskoči poslušalca z nepopustljivo držo, resda bolj značilno v tem žanru pred slabim desetletjem, vendar je Red Sun vsekakor skladba, kakršno bi potreboval vsak tovrstni poskus obračunavanja z lastno preteklostjo v želji po zarji nove dobe. Red Sun je skorajda trailer, napovednik plošče, čeprav je kronološko ta vloga pripadla skladbi Oceans, pred tem pa Sijaju, ki kot prehodna skladba med starim in novim bendom Avven ni našla mesta v angleškem jezikovnem okolju: Avven je celovit bend, kjer epske kitare (Gašper Šinkovec) in penetracijski bas (Uroš Rozina) počakajo na karakterne bobne (Klemen Krajnc), da bi skupaj z markantnimi klaviaturami (Peter Dimnik) in predvsem liričnimi piščalmi (Anej Ivanuša) dovolili in pustili vokalom dovolj prostora, da se odločitev za booklet zdi več kot smiselna. Skupina je namreč v enem kosu v spremno knjižico zapisala celoten tekst z enotnim, konceptualno zasnovanim sporočilom. 

Eos se prek The Void in Oceans hitro prelije v ploščo enotnega koncepta. Bog ne daj, da bi tukaj iskati Siddharto, primerjave so precej širše, zlasti čezoceanske. Nehvaležno bi bilo zapisati, da je skupina Avven na Eos-u odkrila Ameriko, ampak vsekakor je v sebi odkrila prepotrebno dozo mainstreama; česar pa ne smemo razumeti v slabšalnem pomenu. Pri tem se sicer plošča ne usmerja ves čas h crossover spogledovanju s premešanim občinstvom: Reborn ima ravno dovolj growl tehnike, ki jo Dimnik na albumu suvereno ponudi bolj kot začimbo kot pa prilogo (Nina Kay ima s spremljevalnimi vokali obrobno vlogo, kar je dobra odločitev, saj tako bend poudari enotnejšo vokalno zgodbo), da ima Avven svojevrstno ostrino, pridano k spevnim refrenom, ki gredo hitro v uho. 

Edina težava pri Eos-u je morda odločitev, da je to EP, ne glede na današnje poslušalske navade, ki se na koncept(ualnost) ne ozirajo preveč. Pri Join the Dance in Empires namreč Eos postane skorajda plošča, s katero bi Avven dokončno in na veliko pretrgal s preteklostjo. Kot so fantje zapisali jeseni, so se namreč odločili, da v glasbenem smislu pozabijo na vse tisto, kar je bend bil do sedaj, na vse vzorce, ki so si jih postavili in jih morda omejujejo pri ustvarjanju. Dinamika, ki ustavi komad Empires ravno na točki, ko album vseeno potrebuje nekaj oddiha od trdih rifov, opremljenih s klaviatursko pihalnimi žarki, da bi lahko naposled zaživel kitarski šus, je novi vzorec, ki bi ga morda lahko bilo še več, da bi dobili zares širši vpogled v »novi« Avven. 

Kajti slovo Away, z naskokom najkrajša in tudi najbolj »drugačna« skladba na Eos-u, je nemara navzlic naslovu in poanti tisto, kamor bi Avven lahko stopil enako suvereno kot je izza oblakov kričeče, glasno, ponosno in upajoče ponudil Red Sun. V Away se namreč skriva tista prihodnost, ki bo na terenu skupini mogoče dala odgovor, ali je skupaj s poslušalci posnela in ujela tisto, kar je želela. Vsaj na plošči se zdi, da je našla, kar je iskala. Eos je po Izgubljenem s satelitom skupine Adam naslednji EP, s katerim slovenski bendi poskušajo ustvariti več z manj in jim to, vsaj ko gre za koketiranje z mainstream ušesi, kar dobro uspe(va).