28.05.2024

Nabran šopek prvega cvetja

Blejski trio Masharik je naslednji atraktiven potencial, ki potencira že potencirano. A verjame in unovči svojo potenco.

Jaša Lorenčič

Otroci cvetja

Masharik

Otroci cvetja

SonicTribe
2024

Se še kdo spomni Sandi Thom? Najbrž ne po imenu. Kaj pa njenega komada I Wish I Was a Punk Rocker (With Flowers In My Hair)? Ta pa se nemara že še kje najde v spominu. Če dodamo letnico 2006, ko je pesem izšla in postala hit, ki je šel hitro v uho in še hitreje na živce, je čas spet relativen. In hkrati absoluten, večen. Nove in nove generacije podoživljajo, no, cvetje v laseh. Tako ali drugače se rodijo novi »otroci cvetja«. Masharik bi tudi lahko bil to. Folk, rock, neo-Woodstock tričlanski bend, blejski. Pa ni. Ja, Otroci cvetja so tak komad, ampak ta je večinoma edini, morda še Brat moj in pogojno Skupaj. Ampak Otroci cvetja ni tak album. Masharik je naslednji atraktiven potencial, ki, ja, potencira že potencirano. A verjame in unovči svojo potenco. Album Otroci cvetja je globok, dodelan in zrel. Cvetje ni živih barv in niti nujno ne cveti. Ni še ovelo, a ni daleč od tega. In otroci? Morda so prehitro odrasli, a ne zato, ker bi se jim kam mudilo ali ker bi jim bilo otroštvo ukradeno, kaj šele uničeno. Ne, Masharik pač dela tisto, v kar verjame, in temu brezpogojno zaupa. Kdor si bo vzel čas, tega čaka ena taka celovita izkušnja.

Masharik, se pravi Maša Bogataj (vokal, kitara), Luka Zemljič (klaviature, orgle) in Bojan Marinko (bobni), so od nastanka leta 2019 dosegli zavidljiv preboj in zdaj prispeli do dodelanega in prepričljivega prvenca. Kar ni ravno izjema glede na to, da je producent Žare Pak. Ali če imaš že kakšno popevko tedna in si bil predskupina v polnih Križankah. In še kje. Je pa Masharik tista skupina, ki je iz predskupine Hamo & Tribute 2 Love v Križankah prerasla v skupino, ki gre v Kino Šiška in ima Hamo & Tribute 2 Love za predskupino ob promociji svojega prvenca. Argumentov za in hkrati pretehtavanj te dokaj neobičajne poteze je kar nekaj. Tako kot sorodstvenih navezav, kot je Maša Bogataj odkrito in prisrčno povedala za Rock Radio, še preden je bend prejel nagrado zlata piščal za novinca leta. 

Ampak vse omenjeno ne izpostavi tistega, kar Masharik je. Ob izidu prvenca je bistvo drugje. Bend si je izboril svoj prostor, pozornost, preboj. Kar je uspeh, saj je scena že dokaj zapolnjena, čeprav glede na določene javne radijske preference očitno vendarle še ne povsem. Koala Voice, AKA Neomi, prej Tretji kanu in Lamai pa Fed Horses – to je le nekaj sorodno zvenečih imen, in lahko bi dodali še katero, na primer 3:rma, Regen, Pliš, LUMA. Zvenečih? Za to generacijo vsekakor, predvsem pa so omenjene skupine nekoliko starejše, čeprav je premik v zrelost lahko zelo zahteven. Masharik je dovolj izkušen, izvežban in odločen, da je naredil in odkljukal vse, kar mora, da pride do promocije prvega albuma v Kinu Šiška. Hkrati ni nedolžno vprašanje, kaj ima ta bend takega, česar drugi nimajo. Oziroma koga bo še lahko nagovoril? Pozornost je bend vsekakor pritegnil, pograbili, ohranili in celo okrepil. Komad za komadom. In prepričal. Ampak zdaj je tu album, in ta je prepuščen »filtrom«.

Uvodna in naslovna skladba Otroci cvetja je kot filter šestdesetih let, ki deluje svetlo, a ne pretirano idealistično. Izpade kot neke vrste zanka, skoraj trik. Zapelje in zvabi, celo premami, toda že na sredini ponudi ekskurz, odmik, prelom. Otroci cvetja so le uvod, ideja. Kajti potem ni več ne otrok ne cvetja, vsaj ne v taki maniri, pač pa album zavije v zahtevnejšo, zamaknjeno Težo noči, ki je dinamična, pa zelo pripovednega Tujca, ki ima kar močen refren, in zavijajoče psihedelični Lust. Slednji je edini komad, ki ga ni spisala Maša Bogataj sama, podpisan je še Luka Zemljič. V vsem tem Masharik zveni kot bend. Ampak ko zazveni »saj sva prerasla par idej / no, kje sva zdaj« v Nazaj, se premakne po eni strani k priznanju in po drugi k preiskovanju. Masharik tako na albumu kar dolgo ni to, kar obeta uvodoma. 

Vprašanje, ki se porodi skozi album, je sledeče: kaj ima popevkarski Brat moj, česar Tujec in Teža noči nimata? Odgovor je: refren. V uho gre. Saj ne gre za to, da bi to morali imeti vsi komadi. Nobene potrebe ni, da bi bili komadi narejeni po formuli, nikakor ne. Masharik je bend, vendar v prvem delu albuma zamudi priložnost, ki jo ponuja vedno osredotočena in prepoznavna Maša Bogataj in je ravno zaradi svoje trše bendovske podlage adut celote. Masharik ima v Bogatajevi talent, razliko, kakovost, ki opisuje in čuti enako prepričljivo, ki ravno zaradi svoje neprisiljene izjemnosti prepriča že v treh minutah. Toda kot rečeno, album tega ne izkoristi tako korenito, kot bi lahko. Še ne. Otroci cvetja je album, kjer je cvetje ne toliko nedolžno nabrano kot aranžirano, kjer otroštvo pokuka le v odmerkih, otročarij pa sploh ni. Zato je škoda, da ni več pesmi, kot je Na dnu morja, kajti »tam je tišina, tam je milina / tam moja duša počiva«. Preprosta melodija s posodobljenim zvočnim paketom analogne sorte. Pesem si dovoli biti sproščena in spevna in zato da albumu največ.

Da je Masharik bend, ki vseeno zna predano in prepričljivo zapasti v mol, distorzije in verzno (pro)padanje v en sam dolg refren, potrdi skladba Skupaj. To je akordna struktura, ki je bila že neštetokrat obdelana, gotovo. Je smiselno, da se tega loti še ena nova, mlada skupina? Verjetno ne, ampak v tem primeru ne škodi, saj pokaže, zakaj in kje ima Skupaj takšno moč: zato in tam, kjer je okrepljeni večlinijski vokal spredaj, a ne povsem v ospredju. Tega prvi del albuma nima. Tu je kitarska solaža klasična na dober žlahten način in tukaj je Maša kitaristka, kakršne zlepa ne najdemo. Ve, kaj počne, in ve, kako čuti. Naredi, kar so številni pred njo, ampak to izvede karakterno prepričljivo. In band ji ne le sledi, je band, ki ima sled. In razliko. Bobnarski poudarki so tu gromki in vsebinski. Pakov aranžma je veteranski in ne pokroviteljski. »Skupaj se dotaknemo neba / skupaj pristanemo nazaj na trdna tla / vsak za sebe se v oblaku izgubi / mi smo ptice v iskanju smeri«, skratka, je kolektivnost, ki pokaže, potrdi, zakaj Masharik ni Maša + bend. 

To še okrepi ključni del, Stran od oči, avtorska pesem, skoraj kantavtorska, ki potrebuje okvir benda. Na koncu albuma je Magic Place, ki ima edina izhodišče in nastavek v klaviaturah in je edina angleška pesem na albumu. Pokaže, da je Masharik gojil, pestoval, vpijal globalne vzorce in motive ter jih nato ponotranjil doma. Otožna faza The Black Keys (album Turn Blue) se pozna v solaži, ki ihtavo dehti in sporoča, da je za Mašo Bogataj »magični kraj« poln skritih senc, neznanih lestvic, skrivalnic in potapljanj. Vprašanje, če bi bila slovenska verzija tako močna. Masharik pripada generaciji, ki v angleščini zveni suvereno. Magic Place je komad, ki potrdi tisto, kar je rock glasba na tem prostoru prakticirala že davno tega. Nič ni narobe z vzori in zgledi, dokler s tem iznajdeš svojo originalnost. 

Album Otroci cvetja je globok, dodelan in zrel. Cvetje ni živih barv in niti nujno ne cveti. Ni še ovelo, a ni daleč od tega. In otroci? Morda so prehitro odrasli, a ne zato, ker bi se jim kam mudilo ali ker bi jim bilo otroštvo ukradeno, kaj šele uničeno. Ne, Masharik pač dela tisto, v kar verjame, in temu brezpogojno zaupa. Kdor si bo vzel čas, tega čaka ena taka celovita izkušnja. Ni bojazni, da bi Masharik postal muha enodnevnica z enim samim hitom, saj veste, à la Sandi Thom. Pesmi, kot so Otroci cvetja, Brat moj, Stran od oči in Skupaj, dokazujejo, da je Masharik ambiciozen trio, ki s posameznimi komadi odkljuka vse, kar je dobro odkljukati. Ampak album želi več od tega. Odgovore bodo dobili v živo. Pa ne le v Kinu Šiška.