Nadaljevanje zvočnega potopisa

Kulturno umetniški zavod Murmur se zadnji dve desetletji ukvarja z glasbo in literaturo skozi raziskovalno in založniško dejavnost. Serija Prostori/Spaces je nadaljevanka glasbenih albumov, ki posameznega solista postavlja v prostor ter mu prepušča napajanje z navdihom, prevzetim iz vizualne, akustične in duhovne podobe prostora, naj bo to klet zapuščene graščine, nekdanji skedenj ali podzemno zaklonišče iz časov hladne vojne. Serija je do sedaj predstavila naslednje albume: Prostor I: Oliver Ilievski, harmonika; Prostor II: Žiga Golob, kontrabas; Prostor III: Uroš Rakovec, klasična kitara; Prostor IV: Uroš Rakovec, klasična kitara; Prostor V: Pangea Pangea, pisalni pribor; Prostor VI: Henry Marič, bas klarinet; Prostor VII: Andro Manzoni, tolkala. Rok Zalokar je do kraja izkoristil tehnične izrazne zmožnosti orgel z mehansko igralno in registrsko trakturo – ravno tiste, po katerih klasični orgelski repertoar praviloma ne posega: predvsem variiranje intonacije, dinamike in attacche z manipulacijami dotoka zraka do piščali s pomočjo registrskih potegov in tudi prek samih tipk. V njegovi glasbi slišimo obilo barvitih, ekspresivnih clustrov ki so sorodni jazzovski harmoniji, kar nekaj spevnih melodij, prav tako pa tudi veliko repetitivnih motivov v minimalistični maniri.

Osma epizoda serije, najnovejše nadaljevanje zanimivega glasbenega potopisa in portreta glasbenika-(po)ustvarjalca, se je porodila v romarski Marijini cerkvi na Svetih gorah pri Bistrici ob Sotli. Temu prostoru in tamkajšnjim orglam, glasbilu, ki sodi med najstarejše delujoče orgle v Sloveniji, se je prepustil Rok Zalokar, pianist, klaviaturist in skladatelj, čigar ustvarjalnost bi stežka docela zajeli v morda sicer prevladujoči žanr jazza. Vodi svoj trio, kolektiv Zhlehtet, pop skupino Kukushai, je polovica improviziranega hiphop-noise dua Million Ear ter prejemnik Erasmus jazz nagrade, ki jo mladim jazz glasbenikom podeljuje rotterdamski konservatorij.

Poltema prostorne baročne cerkve je v Zalokarju prebudila različne podobe, asociacije, spomine, ki jih je strnil v deset skladb. Te puščajo vtis improvizacije, čeprav vsako posamezno glasbeno sliko odlikujeta tako izviren vsebinski kot tudi jasen oblikovni koncept. Značaje skladb odslikavajo sugestivni programski naslovi, ki so do neke mere dobrodošli pri razumevanju vsebine glasbe, hkrati pa je glasba sama tako povedna, da poslušalca zlahka nagovori s čisto glasbenimi sredstvi, torej brez pomoči verbalnega izražanja. Rok Zalokar izvaja lastna dela na glasbilu, s katerim se je očitno izjemno intimno povezal ter ga natančno raziskal, spoznal in vzel za lastno izrazno sredstvo. S tem se je izvrstno vključil v zastavljeni koncept zbirke Prostori/Spaces, ki »s preprostim pravilom 'en izvajalec, eno glasbilo, en prostor' skuša ujeti sinergijo vseh treh elementov«.

Rok Zalokar je do kraja izkoristil tehnične izrazne zmožnosti orgel z mehansko igralno in registrsko trakturo – ravno tiste, po katerih klasični orgelski repertoar praviloma ne posega: predvsem variiranje intonacije, dinamike in attacche z manipulacijami dotoka zraka do piščali s pomočjo registrskih potegov in tudi prek samih tipk. V njegovi glasbi slišimo obilo barvitih, ekspresivnih clustrov ki so sorodni jazzovski harmoniji, kar nekaj spevnih melodij, prav tako pa tudi veliko repetitivnih motivov v minimalistični maniri. Za podajanje svojih glasbenih misli je Zalokar posegel po tišjem delu zvočnega spektra orgel, odpovedal se je miksturam ter celotni repertoar podal na nežnih flavtnih registrih, kar daje albumu posebno mistično, kontemplativno podobo in šarm melanholičnega samotnega potovanja.

Tako kot vsi albumi iz serije Prostori/Spaces je bil tudi Prostori VIII/Spaces VIII: Rok Zalokar posnet s terensko zvočno opremo v živo, a brez občinstva, v najkrajšem možnem roku, zajemajoč trenutke navdiha, ter z minimalno postprodukcijo, tako da se je ohranil zvočni vtis enkratnega dogodka, v katerem so se srečali solist, glasbilo in prostor. Za zajetje in ovekovečenje zvočne (in vizualne) podobe Zalokarjevega muziciranja v Marijini cerkvi na Svetih Gorah septembra letos je poskrbel Jernej Babnik Romaniuk. Skupaj z Zalokarjem sta ustvarila izdelek, katerega koncept, izvedba, tehnična kakovost, predvsem pa navdihnjenost in povednost so izvirni in umetniško neoporečni.