Naj živijo svobode!

Medtem ko se nekateri samooklicani dušebrižniki ubadajo z dvomljivim početjem ugotavljanja »slovenskosti« pesmi in skladb, ki naj bi tako dobile prepotreben žegen, da se prek radijskih in drugih valovanj lahko oziroma lažje pretihotapijo v vaše slušne kanale, raznovrstne domače scene kar brstijo od krasnih novih muzik, ki se načrtno izogibajo prejle omenjenim regelcem. Relativno novim tovrstnim pridobitvam se je nedavno s prvencem Viva La Libertad! pridružila zasedba Malamor, katere pesmi nas nagovarjajo v kar treh jezikih (a ne tudi v slovenščini!), odzvanjajo pa v barvah samih neslovenskih zvrsti, od šansona in kabareta prek mehiških idiomov do tanga, bluesa, jazza in garažnih ali širše gledano prvinskih obrazcev rocka. No, naj tistim iz prvega stavka prišepnem, da imajo na koncertnem repertoarju tudi pesmi v slovenščini in italijanščini.

Zasedba je nastala leta 2014 iz kabaretske skupine, ki jo je vodila pevka Sanaa Taha, frontwoman benda Malamor ter avtorica glasbe in besedil, ki jih zapoje v španščini, angleščini in francoščini. Prvotni trio, v katerem sta igrala še kitarist Luka Ropret in trobentač Jaka Hawlina, se je s prihodom Blaža Celarca na tolkalih in Petra Baroša na klaviaturah razširil v kvintet. Sami dobri znanci torej, člani številnih zasedb različnih žanrskih oznak, z izjemo vodje benda, ki se ji po drugi strani »začetništvo« niti najmanj ne pozna. Nasprotno! Tahova se elegantno sprehaja po žanrih, ki se jih je navzela po svojih popotovanjih po ZDA in Mehiki (in najbrž tudi po številnih ljubljanskih koncertih, kjer sem jo redno srečeval) ter ob tem brezšivno spaja raznotere vokalne izraznosti. Od kabaretskih songov, v katerih prikliče vso resnobo, s katero njeni angažirani sestre in bratje »po deskah« s kančkom satire in cinizma deklamirajo pozive k revoluciji, prek doživetih, z bluesovskim občutenjem zapetih balad ali retro-rockerskih udarnih komadov, pri katerih se nam zdi, da smo s časovnim strojem izstreljeni v samo središče izbruha garažnega rocka in proto-punka iz šestdesetih let prejšnjega stoletja.

Zvok benda se ustrezno spreminja glede na slog in/ali zgodovinsko obdobje, ki ga posamični komad raziskuje in pred našimi ušesi vešče prenavlja – a tudi znotraj iste pesmi se včasih po potrebi suka sem ter tja. Že uvodni komad You Could've Been Canary nas z retro zvenečimi klaviaturami prenese v (recimo) 70. leta 20. stoletja, pozneje pa se ta prepoznavni žmoht zasuče v novovalovsko poetiko kakega britanskega pub-rock benda. Ta pesem se nam usede v spomin že ob prvem poslušanju in spada med ščepec morebitnih uspešnic (če se omejim le na skladbe hitrejšega tempa), kamor bi takoj uvrstil vsaj še naslovno pesem in skladbo, ki nosi ime zasedbe. Vendar je zasedba Malamor enako močna tudi v počasnejših, baladnih in z melanholijo namočenih pesmih, v katerih nas prestavi v latinskoameriški svet ali bluesovski klub (oziroma mešanico obojega).

Tahova se v besedilih (sodim lahko kajpak le o tistih, ki jih razumem) sprehaja od hudomušnih in pikrih do romantičnih. V omenjeni uvodni pesmi se tako norčuje iz moškega, ki bi lahko imel »češnjo«, a se je odločil, da bo segel le po »torti«; pevka mu pravi, da je »človek po pomoti«. Z zaljubljenimi verzi »zvezde v tvojih očeh, sladkor v tvojem pogledu« pa nagovarja izbranca v El Malamor. Tako Tahova s petjem kot bend z dodajanjem žanrskih in drugih manierizmov sta v teh, recimo jim ljubezenske, pesmih ravno prav dramatična in sentimentalna, ne da bi se pri tem približala patetiki ali kiču, kar se sicer pri tovrstnih mišungah čustev in muzik rado zgodi.

Žanrski (z)mešanici »postglam retromex soul-punk«, kot je skupina opredelila svoj eklekticizem, nedvomno lahko vsak poslušalec pristavi še kako oznako, odvisno pač od njegove razgledanosti in zgodovine poslušanja vsakokratnega poslušalca. Sam bi tem oznakam, če bi želel koga prepričati, naj prisluhne zasedbi, nedvomno dodal temačni rock, kajti prav z lahkoto si predstavljam, da bi Malamor uvedel koncert Nicka Cava ali Tindersticks. Ampak na to bomo počakali, saj bend zaenkrat promovira prvenec na samostojnih koncertih; za njim sta poleg ljubljanskih koncertov še koncert v Trstu (pevka je po materini strani tržaška Slovenka) in celo daljša turneja po Mehiki! In če potegnem črto: kljub zabavnosti, občutku lahkotnosti ali zafrkanciji v nekaterih pesmih gre za nadvse resno početje štirih fantov in vodilnega dekleta, ki se poznavalsko, suvereno in brez predsodkov spoprimejo z mešanico žanrov, zgodovinskih obdobij in zvokov ter iz njih izžamejo popolnoma samosvojo, svežo in mikavno muziko, ki ji na domačih obzorjih ni para.