Najboljše je šele začetek

Duhovito, nekoliko ironično naslovljeni album The Best Of je v bistvu prvenec mednarodne zasedbe BadBooshBand, v kateri poleg kontrabasista Mattia Magatellija in bobnarja Luca Marinija igra tudi mlada slovenska pianistka Kaja Draksler. Kaja Draksler, ki se v zadnjem času predstavlja v raznolikih mednarodnih projektih od solističnih recitalov, orgelskega dueta z Matisom Čudarssom (pozor, če ju niste videli v Kamniku, se vam menda obeta še druga priložnost), nastopov s kvintetom Acropolis pa vse do različnih (skupinskih) improvizacij in drugih efemernih glasbenih združenj, se tako tudi vzpostavlja kot ena izmed naših trenutno najbolj zanimivih jazzovskih ustvarjalk. Ne nazadnje je z letošnjim nastopom na največjem evropskem mednarodnem jazzovskem sejmu JazzAhead! postala tudi prva, ki je na tem prestižnem dogodku zastopala slovensko jazzovsko ustvarjalnost. Zasedba BadBooshBand je pri nas že nekajkrat nastopila, med drugim pred dvema letoma v sklopu cikla Mejniki (organizacija Boben in lajna), a kot je to vsaj znotraj našega jazzovskega ustvarjanja žal vse preveč pogosto, je album te zasedbe moral na izid počakati še nekaj let, vmes pa so se vpletenim glasbenikom najverjetneje pripetili že tudi drugi mejniki.

Verjetno torej ne preseneča, da je The Best Of album precej raznolikih izrazov, zvočnih domislic in pristopov, ki predstavljajo izbrane ustvarjalne trenutke posameznih članov zasedbe. Skladbe so namreč prispevali vsi trije in v njih pustili pečate svojih lastnih slogov. Album tako zaznamujejo dinamični pregibi, zasuki in radoživa zvočna drgnjenja, slišna predvsem na stičiščih posameznih idiomov, ki nakazujejo posameznikova raziskovanja jazzovske tradicije in znotraj nje iskanje lastne poti. V nekem smislu bi torej lahko rekli, da gre pri albumu zares za izbor najboljšega: najboljšega, kar zmorejo najprej vsak zase in nato tudi kot celota ti trije obetavni mladi glasbeniki, in hkrati najboljšega od tistega, pri čemer se je proces oblikovanja njihovega lastnega izraza morebiti najbolj zvedavo oplajal.

Ne da bi bilo res treba iskati neposredne povezave s konkretnimi glasbeniki (kar bi bilo sicer enostavno, a omalovažujoče početje), je album The Best Of tako ali drugače izjemno velikodušen z navajanjem svojih glasbenih referenc. Vendar njegovo pravo bogastvo pravzaprav ni v pikolovski doslednosti, temveč, nasprotno, v radoživem združevanju. Kolažiranje različnih izrazov in idiomov vnaša v razvoj posamezne skladbe izrazite kontraste in ustvarja napetosti, toliko bolj posrečene, kolikor bolj je očitno, da sploh nočejo biti razrešene. To dialektiko lahko poslušamo tako znotraj posamezne skladbe kot tudi v njihovem sosledju, kar bi še najbolje opisali kot radoživo igro vprašanj in odgovorov – pri čemer so prva seveda pomembnejša od drugih, saj gre pri tem slejkoprej za kopičenje nastavkov in tipajoče raziskovanje možnosti, ki se bodo morda pojavile šele sproti. Nekje abstraktni ekspresionizem stopa v dialog z monkovskim bluesom; potem mehka baladna sozvočja svojo blagoglasnost razdrobijo v ekspresivne zvočne drobtinice; spet drugje melodični in ritmični vzorci prav zaradi navdušujočega dialoga med posameznimi inštrumenti ustvarjajo vtis nemogočih zvočnih objektov, ki iz enega zornega kota učinkujejo atmosferično, z drugega pa hkrati strogo formalistično.

Za učinek celote je tako značilno neko kontrastno gibanje, kot denimo v nekaterih skladbah za dinamiko leve in desne roke pri fraziranju Kaje Draksler. To namreč ne sledi vedno zgolj eni razvojni liniji, temveč ustvarja vtis, kot da obe roki druga drugo preganjata ali pa si izmenjujeta fraze in domnevno vodstvo.
 

Skladbe zato delujejo tipajoče, radovedno in predvsem duhovito (predstavljam si, da jih trio igra z igrivim, nekoliko izzivalnim nasmeškom): radialno se razraščajo iz danega izhodišča, naj bo to nakazano vzdušje ali ritmični vzorec. K temu kajpada največ pripomore prav Kaja Draksler, ki v nekaterih skladbah sproti ustvari nekakšno matrico, čez katero potem napne povsem nepričakovane zvočne kulise, mogoče transponirane iz nekih drugih kontekstov, denimo tako, da s svojo igro prehiteva in v zvočno sliko vnaša strukture, ki so, kot se postopoma izkaže, bile znotraj skaldbene strukture predvidene šele kasneje. To v skladbe vnese dinamične barvne nanose in posamezne široke, izstopajoče poteze, vendar vedno tako, da hkrati z dekonstrukcijo sugerirajo tudi filigrani občutek tako za detajle kot za celoto. Podobno gre v nekaterih skladbah za navidezna zvočna navzkrižja med posameznimi člani, denimo v navdušujočih ritmičnih prepletih ali nenehnih zvočnih pljuskanjih čez rob skladbenega korita.

Skupinski izraz tria tako torej daleč presega seštevek svojih sestavnih delov in pozornost preusmerja na duhovito igro, v kateri izbrani zvočni element nikoli ne zapade v željo po prevladi, temveč s svojo igrivostjo že omogoča vznik naslednjega. The Best Of je tako album mnogih zvočnih podaj, ki podčrtujejo njegovo dialoškost: trio igra sproščeno, navdihnjeno in predvsem izzivalno, ne nazadnje tudi do svojih lastnih izhodišč, ki jih sproti prevprašuje in se jim po po potrebi tudi roga. In zato je The Best Of lahko edinole ustvarjalni začetek tria, ki v nobenem trenutku ne more biti nič drugega kot pa at its best.