Naseliti se v jazz

Mesto na vzhodu Šaleške doline je konec februarja za teden dni postalo središče jazza, ki ima tamkaj dolgoletno tradicijo, zato ne čudi, da iz Velenja izhaja nekaj vidnejših jazzovskih imen. Prvi koncerti tega žanra so se tamkaj občasno odvijali že sredi devetdesetih let, redno pa med letoma 1999 in 2002, ko je vzniknil Max Klub Jazz Festival, znova obujen pred osmimi leti. Njegov namen vse do danes ostaja enak: predstaviti projekte najvidnejših slovenskih ustvarjalcev, pogosto v sodelovanju s tujimi glasbeniki, zato je tudi letošnja sezona zajela tako repertoar mlade Veronike Kumar kot v New Yorku živečih Marka Črnčca ter Velenjčana Jureta Pukla. Prav slednji je pred petimi leti obudil Kreativno Jazz Kliniko Velenje in prevzel vlogo umetniškega vodje, program pa skupaj s prej omenjenimi koncerti in Jesensko Max zgodbo ter Mozzajik Summer Festivalom tvori jedro jazzovske ponudbe tega mesta, pri čemer delavnica sodi med najpomembnejša izobraževalno-festivalska jazzovska dogajanja pri nas.

S tem v mislih jo je treba, čeprav ni edina, ločiti od večine ostalih festivalov, ki jih v Sloveniji glede na število prebivalcevnikakor ni malo, posledično pa ni zanemarljiv niti skupek odličnih glasbenikov, ki zlahka konkurirajo na svetovnem trgu. Nemalo jih zalet dobi prav na tovrstnih intenzivnih druženjih z mojstri svojega inštrumenta in jazza. Nekoliko drugače je z občinstvom, za katero se kdaj zdi, da je organizirano v manjšo skupnost in se zato kot karavana seli iz Velenja v februarju na majski Jazz Cerkno ter junija v prestolnico, da bi poletje sklenilo v Kranju ali Novem mestu in se od jazzovske sezone poslovilo s Festivalom slovenskega jazza na Ravnah na Koroškem. Če seveda omenimo le najodmevnejše. In ker je beseda ravno nanesla na festival, obarvan z glasbo izključno slovenskih glasbenikov, naj omenimo, da tudi ta obilo pozornosti posveča izobraževanju, vendar v smislu vzgoje občinstva, iz česar prav tako občasno vznikne kakšen bodoči glasbenik. Navsezadnje se tam za časa trajanja festivala številne javne površine preobrazijo v zunanja koncertna prizorišča, medtem ko so na vsakem koraku opomniki, da je v mestu jazz, kar ima seveda poseben čar. Ob spodbujanju kreativnosti in skrbi za bodoče generacije ter nadvse pozitivnem vzdušju, ki ga je bilo čutiti ves čas obiska Velenja, si je težko zamisliti boljše sporočilo od tega, da imajo (in navsezadnje imamo, saj ga je nujno potrebno prenesti na celotno družbo) vsi enako izhodišče, medtem ko so dosežki odvisni predvsem od posvečenosti, požrtvovalnosti in predanosti željam nas samih.

Velenje je v tem pogledu drugačno, čeprav so iz zvočnikov ene od slaščičarn, ki sem jo obiskala, odmevali ravno jazzovski standardi. A najbrž slučajno. Mesto je med 24. in 29. februarjem živelo svoje običajno življenje, le da je bilo bogatejše za nekaj deset študentov iz različnih držav, ki so čas tega tedna podredili izključno jazzu, kot je povedala ena od udeleženk. Kajti pri tovrstnih srečevanjih s somišljeniki in z mentorji, katerih dosežki so vidni na različnih ravneh, nista v središču pozornosti izključno razvijanje veščin in novo znanje, pač pa tudi druženje, izmenjava mnenj ter pridobivanje izkušenj. Vse našteto je v več pogledih lahko veliko dragocenejše od vaj v sterilni učilnici, če vse prej kot zanemarljiva poznanstva in mreženje kar zamolčimo, zato so koncerti v okviru Glasbenih ponujanj, ki so potekali na različnih lokacijah, osrednjega pomena, saj poleg vrhunskega jazza ponujajo možnost skupnega izkustva.

Zasedbe so pretežno tvorili mentorji sami, ki so v večji meri prišli iz Amerike, a tudi Japonske, Čila in Anglije ter seveda Slovenije. Žan Tetičkovič je poučeval teorijo, Velenjčan Miha Koren je skrbel za jam session, Kaja Draksler je ob Joelu Rossu učila klavir, Ross tudi vibrafon in Jure Pukl saksofon. Mentorica tega je bila Melissa Aldana, ki jo je v drugi polovici zamenjal Seamus Blake, Peter Evans trobente, Sachal Vasandani petja, Femi Temowo kitare, Rio Sakairi glasbenega posla, Joe Sanders in Reggie Washington basa ter Nasheet Waits in Doug Hammond bobnov. Temu je pripadla tudi čast otvoritve koncertnega dogajanja letošnje Kreativne Jazz Klinike Velenje, in sicer v družbi basista Nikole Matošića ter italijanskega trobentača Mirka Cisilina. Večje število kompozicij je bobnarska legenda obogatila s petjem, ki pa resda ni bilo tehnično dovršeno, a je svoj namen doseglo že s tem, ko je med obiskovalce kluba poneslo sproščenost. Čeprav ne bi bilo odveč, če bi zasedbo razširil še kateri od inštrumentov, ki bi zapolnil harmonski manko, sta tako Cisilino kot Matošić s posameznimi vložki podprla Hammondovo petje. Koncert, ki je sporočil, da je raznolikost ne le sprejemljiva, temveč dobrodošla, je bil več kot dober uvod v kasnejši jam session, znotraj katerega so se mentorji prepletli s študenti, kar je pravzaprav osrednja naloga tovrstnih večernih druženj. Živahno, srčno, zaneseno podajanje inštrumentov in mikrofona iz roke v roko je tako celo v veliko večji meri kot predhodni koncert pokazalo, da je glasba živa tvorba, ki ponuja prav toliko interpretacij slišanega, kolikor je izvajalcev.

V drugem večeru in obenem zadnjem, ki sem se ga udeležila, je blestel bobnar Nasheet Waits, na odru pa so se mu pridružili vibrafonist Joel Ross, basist Reggie Washington in domačin Jure Pukl, ki je saksofonske linije ob več priložnostih podvojil s tistimi od Melisse Aldana. Če je v prvem večeru prevladovala okrnjena zasedba, je drugi koncert opredelil energični naboj, ki pa se ni odmaknil niti od lirične subtilnosti. Bobnar, ki svoj inštrument obvladuje tako ritmično kot melodično, je vsakemu od sodelujočih dopuščal obilo prostora, pri čemer sta bila v ospredju Ross, ki je navdušil z melodiko, in Pukl s širino izraznosti. Da je govor o zares izvrstnih glasbenikih in da tovrstne glasbe v Sloveniji kljub pestri ponudbi nimamo pogosto priložnost slišati, je bilo možno razbrati že iz številnih obrazov slovenskih glasbenikov, ki so se ta dan odpravili v Velenje, saj tega koncerta, kot so navedli, preprosto niso želeli zamuditi, čeprav je sočasno potekal festival Zvončki in trobentice v Cankarjevem domu. 

Večer, v glasbenem smislu poln obratov in presenečenj, je ponazoril, da so meje tam, kjer si jih postavimo sami, in da vedno ostaja dovolj prostora za rast, pri čemer je bistvenega pomena ostati zavezan srcu. S to ali sorodno mislijo je najbrž pred dvema desetletjema ravno nastala prva tovrstna delavnica, in sicer pod vodstvom legendarnega, zdaj žal že pokojnega hrvaškega vibrafonista Boška Petrovića. V resnici so koncerti le delavničina dodana, širši javnosti dostopna vrednost, ki omogoča vsaj bežen vpogled v to, kaj pomeni živeti jazz, se mu zavezati in se naseliti vanj. Bodočim profesionalnim glasbenikom, ki so se na oder povzpeli v sklepnem večeru, Kreativna Jazz Klinika Velenje pomeni veliko, saj nudi možnost povezovanja, tako medgeneracijskega kot medkulturnega. Najmanj zanemarljivo pri tem je prepletanje mladih z že uveljavljenimi imeni, saj ima to velik pomen pri pridobivanju samozavesti in krepitvi vere v lastne zamisli. Domači študentje pri tem občutijo dodatno prednost, saj se na istem odru slovenski glasbeniki prepletajo z vidnejšimi imeni svetovne jazzovske scene, kar vsekakor ni slučaj, temveč običajna praksa, ki na različnih krajih sveta poteka skozi vse leto. Ob spodbujanju kreativnosti in skrbi za bodoče generacije ter nadvse pozitivnem vzdušju, ki ga je bilo čutiti ves čas obiska Velenja, si je težko zamisliti boljše sporočilo od tega, da imajo (in navsezadnje imamo, saj ga je nujno potrebno prenesti na celotno družbo) vsi enako izhodišče, medtem ko so dosežki odvisni predvsem od posvečenosti, požrtvovalnosti in predanosti željam nas samih.