Navdih

Zemla je zgori marzla,
zemla je znwotri topla,
moja sapa je marzla,
pa moja sapa je wrwoča bla.

Po zidovah je tekl od moje wrwoče sape,
pozim se je sriž nabiru po smrikah
od moje wrwoče sape.

Smrike, jest prašam vas,
a vas tud trjese mraz,
a lohk sam mene tuk zjebe.

 

Lani so za našo hišo posekali pet veličastnih smrek. Na te sem vedno mislila, ko sem se spraševala. Bile so dorasle, dočakale so. Hiša se je zatresla, ko so padale. Prav je tako.

Letošnja zgodnja pomlad je bila prekrasna. Vrt je dobil svetlobo. Morje cvetočega zimzelena se je stikalo z japonskim vrtom, mah je zažarel, gozdna praprot je skalila, pomodreli gozdni rob je postal podlaga cvetočim rododendronom, japonskim javorjem, krvomočnicam in orlicam …

Pa se grem sprehajat v jelkov gozd, po stezi, obraščeni z mahom, na tisto mesto, ki se mi vedno prikazuje …
 

Ke grem sam damu skuz vse te znane kraje,
tuj me duh še zdej obdaja skoz div dan,
pa se usjedem kje med osamlena drjevesa,
listje dol se strjesa, ringlšpil se še vrti …

Ja, se ti si tu, kar bleši se v sunčnm dnjevu,
kar se smeja, je vesjelu, kar leti po pwot naprej.
Dohetim te, ti se zmjeri tam, ke spjet bo mlada nwoč,
bom pogljedu gor pred lun pa tebe prepoznov.

Smo že v maju, juniju, gozdna meja se umika, postaja bujna, nerazpoznavna, selimo se v notranjost vrta. V ograjenem garteljcu so zacvetele vrtnice, mačja meta. Na plan ženejo zelišča: žajbelj, sivka, poprova meta, navadna melisa, citronska melisa, dobra misel, pelin, baldrijan, hermelika, ognjič, kamilica, timijan …

Brjenclni, muhe, povhne pesti nehnih repetnic …

Sivka začenja cveteti, kraljice vrta, hortenzije, se letos pripravljajo k nepozabnemu cvetenju, nastavile so tisoče cvetov. Cvetoče sivke obletavajo čebele, čmrlji in metulji. Zvečer kar od nekod priletijo velerilci nabirat med na cvetoči kovačnik, ki obdaja teraso s čarobnim vonjem.

Kresni večer, svetloba je na višku, moj najljubši in najusodnejši čas! Vse v naravi ima magično moč, tudi jaz. Na ta večer se oglaša pesem iz daljnih časov …

Za lwon sma dubl umazan gvant,
Za lwon sma dubl kugla v vamp
Pa stril cev štant,

strile vodjene, strile ognjene,
v štante obložene,
pa za gričam garmejne.

Za lwon sma dubl na njiv komejne
pa v glava komejne
pa v hrpt komejne
pa obžart korejne,
od voluharc obžart.

Za lwon sma dubl smrt.
Pa z župa polit part.
Pa šrekne s podplatu pa povhn podevjanih bratu
pa špeh, ke j žavtu ratu.
Dost sa nam lwonal, ke sma v maškare hodil.

V dost težkih košah sma okul pomlad nosil,
pod lubjam sma švical, se pod larfam potil,
zvonovi v turmah sa nam po taktu zvonil.
 

Slišim naše petje, slišim Marjanova tolkala, ne slišim, kaj mi govorijo rastline in živali, samo čutim.

Konec junija je vrt ovit v oddaljeni vonj treh cvetočih lip, jaz pa medlim od občudovanja končno vzcvetelih hortenzij, ki so našo hišo ovile v debelo modro odejo. Zvečer se zlijejo z vijolično meglico cvetočih sivk in mačje mete. Ob tej lepoti se zavem, da ga ni kraja na svetu, ki bi ga v tem času hotela obiskati.

 

Šnopc pa žganci pa cempin,
moja mlada lita,
una šla je stran za njim,
jest pa star sem ratu.

Kukuca je včas zapila,
včas pa zavriskala,
de j tu dobar cahn biv,
ta stara mat je djala.

Če be lesicam repetnice zrasle,
gvišn be letile,
če be vovkule ogn imile,
gvišn be zgorile.

Nekaj travnikov smo že pokosili. Pred košnjo so bili to koralni grebeni poljskega cvetja. Neopisljiva je pestrost takšnega travnika, najrajši od vsega imam timijan. Greš tja in se uležeš vanj. Od maja do oktobra cveti, cele preproge.

Summertime!!

Jesen bo spremenila hortenzije v čudovite zamolklo vijolične krogle, ambrovec bo zažarel v rdečih odtenkih, ognjič, tagetes na zeliščnem vrtu bosta še hotela cveteti, barvale se bodo bukve, hrast, trije macesni, škrlatna jesenska resa bo prekrivala hrib pred hišo, sadje bo dozorelo …

Slutnja zime …
 

Na pručkah sta sedila,
japka sta karhlala,
wostre nože v rokah
sta oba daržala.

Na pručkah sta sedila,
sta čišpe požinala,
v kangla za prošiče
počke sta metala.

Skuz je neki gwodla,
potihm se je žaru,
na mir ga ni postila,
je vidla, de bo umaru.

V parsah marzu karhl,
z oči od karhlu voda.
lohon, sam kar naprej,
je kapala v poswoda.
 

Sklene se ta krog na hladni terasi v belem pletenem stolu, sneg vsenaokrog, v sončnem januarskem popoldnevu, zima bo še trajala, še čakati, v meni melodija … hrepenenje … hladna zimska molitev … hrepenenje … po pomladi.

Par šestnajstih se j želila,
de be kdaj v živlejnu imila
montl, montl
zimsk, varžetu hlobokih.

Par šestnajstih je šparala,
par sedmnajstih ga j kopila,
dobra mujškra ga j sešila,
montl, montl
zimsk, varžetu hlobokih.

Nwotar je ozjeble oči dala,
nwotar je marzle pesti griela,
pa od sokolču krjemple
pa od hudiču parkle
lohk je nwotar skrila.

Dobar, de gorak je montl imila,
dobar, da gorak je montl jemu
varjžete hloboke.
 

To je svet, ki mu pripadam, ki me varuje pred onesnaževanjem vsake vrste, kajti … večkrat, zdaj že kar nekaj vikendov zapored, se z naših hribov zasliši glas frajtonarice …

O tem naslednjič.