Nekoč sivina, danes megla

Pred dvema letoma je Peter Lovšin izdal ploščo Hudičev sod, na kateri so prevladovali country, blues in etno melosi. Vzporedno z oživetimi Pankrti se je zadnja leta redno pojavljal na koncertnih odrih s spremljevalno zasedbo Španski borci, ki mu je dolivala trši rockovski fluid pri pisanju novih pesmi. Nastala je plošča angažiranega naslova – Za spremembo, ki je luč sveta ugledala pred slabim mesecem. Ko se je Lovšin odpočil od prvih koncertov po izidu, sva se srečala kje drugje kot na Kodeljevem, pardon, na drugi strani Ljubljanice, v lokalu, ki se nahaja streljaj od gimnazije Moste in nasproti centra kulture Španski borci.

Promocijski koncert ob izidu nove plošče v Kinu Šiška se je zgodil 18. oktobra. Zelo simboličen datum, na ta dan je namreč minilo petintrideset let od prvega koncerta Pankrtov na gimnaziji Moste v Ljubljani. Se zanalašč tega ni izpostavljalo? 

Da. V času fame nad obletnicami sem naredil korak v obratno smer – obeležiti obletnico, ne da bi to povedal. Niti člani Španskih borcev niso vedeli. Zanimalo me je, kako danes delajo mediji, kako poteka medijska interakcija, ali res objavijo samo tisto, kar dobijo napisano v medijskem obvestilu. Pa še žleht sem bil. Nisem delal pompa okoli tega, ker mi je šlo v prvi vrsti za promocijo nove plošče.

Koliko je nanjo vplival reunion Pankrtov?

Bila je varianta, da bi s Pankrti kaj posneli. Pesem Ljubav na granici sem naredil pod vtisom koncerta Pankrtov na beograjskem BeerFestu, kjer smo igrali pred sto tisoč ljudmi. Bilo je fascinantno. To hočem ponoviti s komadom, ki bi ga razumeli. Iz tega je nastal motiv in pol leta sem potreboval, da sem naredil komad. S Pankrti sem imel načrte, da bi, tako kot Ramones na plošči Acid Eaters, naredili album obdelav ex-jugoslovanskih hitov na pankrtski način. Na primer Zbog jedne divne crne žene. Je pa bila ekipa že v razhodu in sam sem že tural s Španskimi borci, tako da je bolj funkcionalno narediti ploščo z njimi.

Boš s Španskimi borci naredil omenjeno ploščo predelav?

Že pred desetimi, petnajstimi leti sem hotel narediti album slovenskih ljudskih pesmi, a se je žal spridilo. Vmes sem se lotil novih komadov in zdaj je čas za to novo ploščo, ki jo moram spraviti po Sloveniji v naslednjih dveh letih. Obenem se odpirajo države naše nekdanje skupne države. Še vedno gre za en trg, vračanje tja se mi vedno zdi zanimivo. S to ploščo bom lažje prodrl k njim, ker je bližja Pankrtom kot tistemu, kar sem počel zadnja leta.

Ne glede na nacionalizme in vojne, ki so preplavili ozemlje nekdanje Jugoslavije, ostaja to skupni kulturni prostor. Ali se ga zavedajo samo generacije, ki smo doživele in živele v SFRJ, ali pa se »sedme republike«, po Anteju Perkoviću, zavedajo tudi mlajše, pojugoslovanske generacije?

Sodeč po fenomenu turbofolka ga čutijo. Bolj na pop kot na rock nivoju. Rokenrol v Beogradu je alternativa. Tam je velik Bajaga, ki se mu je uspelo prebiti v mainstream, drugih ni več. Ni več Ekatarine Velike, ni več Idolov. Električnemu orgazmu še nekako gre. Novi se ne prebijejo, kot se je Ekatarina, in ne postanejo nacionalni.

K temu preboju je veliko pripomogla odzivnost urednikov na založbah in novinarjev po medijih.

Absolutno. Dejansko je šlo za dialog avtorjev in spremljevalcev. Pri nas je bil to Igor Vidmar. Niso samo publicirali, pomagali so promovirati, popularizirati in prenašati glas naprej. Tudi koncerte so organizirali. Rock publicist Momčilo Rajin je bil v beograjskem SKC (Studentski kulturni centar) zadolžen za koncerte in glasbeni program. Ko si prišel igrat v Zagreb, so bile naslednji dan v vseh osrednjih časopisih slike in ocene koncerta. Če bi danes Stonsi prišli, ne bi dobili toliko prostora.

Takrat je bil vsak koncert dogodek. Danes smo priče plejadi dogodkov in koncertov na isti dan, na katere se mediji sploh ne odzivajo, recenzije koncertov pa so redkost. Gre za pomanjkanje entuziazma, želje …

Obratno! Še zmeraj je dovolj dobre glasbe, a se jo težje izlušči. S pojavom interneta in teh medijev ljudje potrebujejo vedno manj informacij. Gledajo samo še naslove, in tudi teh je vedno manj. Poglej problem urednikov na slovenskih radijih. Ta poklic praktično izumira. Isto velja za časopise, kar sva že ugotovila za moj koncert v Šiški. Mediji dobivajo servisirana obvestila, da gre za izreden album, to objavijo naprej, a pod tem ni nihče podpisan. Če je bil nekoč podpisan Marjan Ogrinc, si vedel, da je pod to podpisan Marjan Ogrinc. Ali Momčilo Rajin, Darko Glavan – takšnih ljudi tako rekoč ni več. Pri spremembah na boljše so bili mediji vedno zraven. Pankrti brez medijev, Radia Študent in Mladine, beograjskih, zagrebških in sarajevskih novinarjev ne bi naredili to, kar smo. Danes nobena stvar ni več ovrednotena z osebnimi notami, ampak je zgolj trač novica, in to ustreza velikemu kapitalu.

Nekoč so obstajali mnenjski voditelji, danes obstaja samo še veliki brat?

Da, vedno bližje smo temu. Nekoč je bilo lažje opredeliti svoj odnos do krivcev za sivino in dolgcajt ter se temu upreti z rokenrolom. Zdaj je vse pisano kot v kalifornijskem hipi vrtu, in ko nekaj zacveti, je že odrezano. Pravzaprav nihče sploh nič ne odreže, ampak kar samo odpade. Če smo nekoč rekli, da je preveč sivo, je danes preveč megleno, in v tej megli se lahko odvijajo vse malverzacije, tako da nihče ne ve, kdo je zares kriv. Danes dobijo novinarja z osemdeset tisoč evrov v žepu, ta pa reče, da je to politični napad – tako se ustvarja megla. V muziki so spravili s poti kar nekaj ljudi, ki so bili premočni. Že Bitli so zagotovo motili veliko ljudi. Isto velja za Stonse, da ne govorim o punku ali Dylanu. Ne vem, zakaj Dylan ničesar ne pove o tem, zakaj se bojda nikoli ni izrekel proti vojni v Vietnamu. Mogoče so mu rekli, naj bo tiho, da ne bi bil naslednji Jimi Hendrix. Isto velja za drogo. Zakaj smo še vedno v Afganistanu? Da je trg z drogo stabilen. Tako kot z aidsom odpravljaš in nevtraliziraš ogromno potencialnih nasprotnikov. Isto velja za muziko. Z Lady Gaga in podobnimi boš nevtraliziral ogromno ljudi. Punk in hipi gibanje sta bili trn v peti, ker sta prinašali spremembe. Glasba osemdesetih let prejšnjega stoletja je bila seksualno orientirana, kar je v redu, če vodi v liberalizacijo seksualnosti. Če pa gre pri tem za odmik od realnosti, je to poseg, da se mularija ne ukvarja s problemi, ki bi lahko bili nevarni za obstoječo ureditev sveta.

Pri nas so avtorske in izvajalske pravice zelo pereč problem. Okoli njih se krešejo mnenja, vsak ima svoje stališče in nikakor se ne pride skupaj. Ko vse to opazujem, prihajam do zaključka, da takšni kolektivni organizaciji, kot sta IPF in Sazas, zavirata razvoj domače glasbene scene. Klubi se zapirajo, bari opuščajo organiziranje koncertov, ker ne zmorejo plačevati nadomestil. Ne moreš zaradi zaščite pravic ovirati dogajanja in vplivati na zapiranje koncertnih prizorišč ...

Z večino avtorjev že vrsto let govorimo, da se mora urediti to vprašanje, da se mora podpreti sceno, da se mora nuditi finančna pomoč, da se mora narediti sprejemljive pavšale. Naš predlog je, da bi Sazas vsak mesec častil izbranim klubom po eno glasbeno skupino ali da bi častil studio enkrat na teden. Na tem bomo še delali, vendar ima država fige v žepu. Urad Republike Slovenije za intelektualno lastnino (URSIL) je preprosto ukinil možnost subvencioniranja mlajših in tudi pomoč starejšim avtorjem. Ipak je to denar od avtorjev. Po zakonu mora Sazas pobirati nadomestila, zakona pa ne moremo spremeniti. Če Sazas tega ne bi pobral, bi ga lahko razpustili. Na to se čaka in tukaj je IPF orožje. Vemo, kaj se dogaja zunaj. Od plošč je vedno manj dobička in tako veliki publisherji kot velike založbe hočejo vleči od avtorskih pravic. Slovenijo hočejo narediti za eno izmed svojih provinc, kjer se bo vrtela muzika, ki jo lahko poslušamo na novih radijskih postajah – tristo skladb dveh, treh publisherjev, ki se bodo mastili, plus nekaj Slovencev, med katerimi zagotovo ne bo alternativca. Zanje sem že jaz alternativec. Nova evropska direktiva je narejena pod vplivom publisherskih lobijev. Pri naši vladi pa za to vprašanje skrbi človek, ki je eden največjih dolžnikov avtorjem.

Omenjaš tuje publisherje, ampak po domačem dvorišču se preganjate kot kure.

Leta 2001 se je največ vrtela skladba Slovenija gre naprej. Zdelo se mi je čudno, da je bil med avtorskimi tantiemami na petem, šestem mestu, zato sem se šel pozanimat. Razložili so mi, da enostavno ne moreš zajeti vsega, kar se vrti. Dokler tega nisem naredil, sploh nisem imel pravice iti na skupščino Sazasa. Problem je zrasel, ko je kolega Zupan začel pobirati tisto, kar nam pripada. Ko je denarna vsota narasla, so se začeli zanimati zanjo, prej je bilo denarja premalo. Za porazdelitev denarja je več možnosti, vprašanje pa je, kaj bi bilo najpravičnejše. Načeloma se lahko denar razdeli med najuspešnejše avtorje. Lahko bi ga razdelili po ključu, da se denar razprši, vendar v tem ni velikih številk. Tomi iz Siddharte, ki je bila takrat najbolj poslušan band, je zagovarjal bolj komunistično razdelitev.

Priče smo popolnemu kaosu. Ne ve se, kdo pije, kdo plača. Lahko kriza pripelje do katarze, ko bi se jasno in glasno priznalo grehe in bi se stvari le postavile na mesto?

Od tistega, kar sem naredil s Pankrti, dobim komaj kaj, od hitov, ki sem jih naredil kasneje, pa živim. Od Sazasa praktično na pol živim. Več kot polovico avtorskega zaslužka iz zadnjih dveh let sem vložil v zadnji projekt. Nimam problemov s svojimi avtorskimi pravicami. Menim pa, da bi moralo ministrstvo za kulturo odigrati svojo vlogo. S Pankrti smo prišli z obrobja in od države nismo nikoli dobili prostora ali denarja, niti nagrade. Še to smo dobili na Hrvaškem. Nikoli nismo igrali na proslavah, čeprav smo leta 1988 igrali na ustanovitvenem mitingu te države. Kot »državni ljubimci« se odrekamo državi in ministrstvu, ki raje vidita, da stvari počasi poniknejo. Klubi so leglo drugačne miselnosti. Včasih je ZSMS (Zveza socialistične mladine Slovenija) podpirala tovrstno muziko in klube, ki so bili leglo razkroja prejšnje države. Država bi lahko podprla zorišča rockovske, jazzovske, glasbene kulture, z davčnimi olajšavami stimulirala gostilničarje, da izvajajo koncertni program.

Takšno razmišljanje ni ravno blizu sedanji vladi.

Kup ljudi je v službi za to, da podpira slovensko pamet. Ne dela se na sistemskih rešitvah, ki bi stimulirale aktivnosti. Danes je Sazas najmanjši problem. Kolikor poznam situacijo na terenu, Sazas izstavlja tudi tridesetkrat manjše račune kot IPF. Noro. Te cenike so dosegli s pomočjo politike.

Če ponovim, od takšnih institucij bi pričakoval, da bodo podpirale, ne pa zavirale dogajanja.

S Sazasom imam podpisano pogodbo, da me varuje, zato sem prej poklical, da preverim, kako je z uporabo naslova Za spremembo v predsedniški kampanji. Zanima me, kako me bodo varovali. Velikokrat, ko igram samo svoje skladbe brez priredb, Bandiera Rossa pa je tako in tako narodna, se odpovem pravicam, da klub oziroma organizator ne plača za moj koncert. Ko Sazas ali IPF izstavi račun za koncert enega alter benda, je jasno, da ta ne bo dobil nič in da bo od tega dobil le publisher, s katerim ima ta podpisano pogodbo. To se mi zdi absolutno brez veze, sploh ker ti bendi igrajo svojo glasbo. Drug primer so veselice, kjer, recimo, Čuki igrajo tudi moje komade. To so fešte, kjer se zbere po par tisoč ljudi in kjer preigravajo Šifrerja, Slaka, Avsenika, ki si kot avtorji vsekakor zaslužijo odstotek od tistega, kar drugi igrajo.

Najbolj na udaru so prav alter bendi in tovrstni koncertni prostori.

To je bilo glavno orožje prejšnjega URSIL-a, da bi dobil na svojo stran organizatorje in klubsko sceno, ki se je upravičeno čutila oškodovano. Mogoče je Sazas premalo izpostavljal to plat. Z ukinitvijo Sazasovega budžeta, namenjenega promociji in pomoči novi sceni, se je vse skupaj zameglilo.

Začel si pri ZKP RTV Ljubljana, nato si šel skozi druge založbe, zdaj si spet pri ZKP. Kaj te je pripeljalo nazaj?

Prvo ploščo Sokolov smo izdali za bizarno založbo Triglav, ki smo jo skupaj ustvarili Peter Mlakar, Igor Vidmar in še dva Sarajevčana, Malcolm Muharem in bobnar Šeki Gayton. Naročili smo tri tisoč plošč. Prodali smo jih, ko smo posneli Marija pomagaj za Helidon. Ko je bilo prodanih trideset tisoč izvodov plošče Marija pomagaj, se je pokvaril računalnik na Helidonu, tako da nikoli nisem dobil izpisa, koliko smo zares prodali. Na Helidon sem šel zaradi Borča Beleta, ki je moj prijatelj. Imel je močno uredniško politiko. Izdal je Franze, Magnifica, Slaka, Avsenika, prvega Adija Smolarja. Po propadu Helidona je bil vmesni člen založba Racman, kjer je Borč spet delal. Ko je šel v penzijo, se je izkazalo, da imam pri ZKP še vedno največ svobode in da ni treba podpisati publisherske pogodbe. Rad sem lastnik svojih komadov. Današnji pogoji so sužnjelastniški. Usedejo se ti na avtorske pravice in na odstotke od koncertov, kar se je dogajalo že Stonsom in Creedencom. V obdobju krutega socializma tega nismo bili vajeni.

Za zadnjo ploščo praviš, da je osebnoizpovedna. Katera ni bila?

Hudičev sod ni bil ...

Po glasbeni plati je vendarle bil. Z njim si pokazal svoje glasbene korenine.

Glasbeno ja, absolutno. Princip dela je bil, da sem šel skozi slovensko ljudsko pesem in raziskoval, o čem je pela in o čem ni. Na pogrebih po Sloveniji slišiš res lepe, presunljive pesmi. Tam gor bom počival sem naredil po dognanju, da potrebujemo takšno pesem. Stara jablana je komad za izseljence, ki sem jo napisal pod vtisi obiska sorodnikov v Koloradu in Avstraliji. Osebna izpovednost je oblika igre. V rokenrolu je treba vse razumeti s podtonom in vedno mora biti zajebancija. Če je ni, je rokenrol dolgočasen. Niti sebe niti življenja ne smeš jemati preveč resno. Danes jemljemo stvari preveč tragično, čeprav živimo v enem najmirnejših zgodovinskih obdobij. Prav pa je, da se upiramo. Če bi imel sadovnjak, bi se proti državljanski neenakosti uprl s kuhanjem šnopsa. Da z evropsko direktivo prepovedo žganjekuho, je zame napad na Slovenijo. Podobno velja za ribištvo. Če se odločim, da si bom na vrtu posadil gandžo, si jo bom. Moraš pa se upreti tudi temu, da že zjutraj prižgeš joint. Ker se moja žena ukvarja z diabetesom, vem, da je največja morija hrana. Namesto da ljudje kupujejo kokakolo, bi raje nabrali jabolka, ki ležijo po celi Sloveniji, in iz njih naredili jabolčnik, ki je zelo zdrav. Grozna grožnja, da bodo nacionalke prevzele nadzor nad semeni, se mi zdi podobna grožnji, da bodo publisherji prevzeli naš glasbeni trg. Tako bomo izgubili slovensko muziko in slovenska avtohtona semena. Ni problem v dobri tuji stvari, ki bogati svetovno zakladnico, ampak v tem, da danes ne pridemo niti do dobre stare niti do dobre nove muzike, ampak do najslabše. Kar slišiš po radijih, ne predstavlja dobre svetovne produkcije.

Hedonizem je rdeča nit tvojega ustvarjanja. Z njim ste Pankrti nastopili proti tedanjemu enoumju. Ni vam šlo za oblast, hoteli ste se le imeti fajn.

To je bistveno za rokenrol. Če ni erotike in telesnosti, to ni več rokenrol. V novi pornografiji so tipi in ženske tako mehanski, da v tem ni nobenega užitka. In kje se je to zgodilo? V Ameriki, kljub vsej njihovi silni religioznosti in spoštovanju svetega. Posrečilo se jim je ubiti erotiko v telesni ljubezni. Podobno je z industrijsko muziko in industrijsko hrano. Kapital je izrabil in zlorabil hedonizem. Danes ne najdeš več Bukowskega ali Henryja Millerja. Danes še kurbe ne rajcajo več, čeprav so zmeraj, še za Cankarja.