Neposlušno 2018

Letošnji festival Neposlušno je z odlično sestavljenim in uravnoteženim programom botroval vsesplošnemu navdušenju obiskovalcev, delavničarjev in nastopajočih. Mini festival mednarodnih razsežnosti je dragulj in privilegij, ki bo po besedah kuratorja programa Tomaža Groma v tej obliki videl le še tri ponovitve.

Začelo se je kot ponavadi, z delavnico. Letošnji mentor, kontrabasist in stari maček improvizacijskih godb Wilbert De Joode, je najprej predstavil sebe in svoj mini kontrabas iz leta 1850. Predstavil se je kot stari hipi, ki ne govori absolutne resnice, temveč o svojih resnicah, izkušnjah in doživljanju improvizirane glasbe. Nato je z vsakim izmed udeležencev delavnice odigral kratek spoznavni duet; glasba pove o glasbeniku več kot še tako izbrane besede. Naslednje tri dni smo potovali po zelo artikuliranem in premišljenem svetu improvizirane glasbe Wilberta De Joodeja. Odlično je razložil vstop glasbenika v prostor glasbe, ki se dogaja v trenutku. Gre za prostor, ki ni v glasbeniku ali pri njegovem soigralcu, pač pa ga oblikuje igrana glasba. Tu slišimo vse sodelujoče enako intenzivno, od sebe in soigralcev smo zvočno enako oddaljeni ter tako brez težav pozorni na detajle, ki se ustvarjajo in peljejo glasbo. Pomagal je s praktičnimi nasveti in primeri ter artikuliral, kar večinoma čutimo, a težko ubesedimo, ko se pogovarjamo o improviziranih godbah. Zastor, ki zakriva kompleksne procese v glasbi, je dvignil brez kompliciranih in učenih besed. Lahko smo videli, da ne gre za alkimijo, temveč za povsem racionalno razložljive procese, ki ustvarjajo na videz iracionalne improvizirane godbe. Predvsem gre pri igranju glasbe v trenutku za iskrenost, zaupanje v sebe, v soigralce, medsebojno poslušanje, odprtost in seveda pogum. 

In ko se je naslednji dan na predavanju Kaje Draksler pojavilo vprašanje, ali improvizirana godba postaja žanr s svojimi pravili, bi nanj prav lahko odgovorili, da nikakor. Improvizacije se ne da ukalupiti, jo uokviriti in z definicijo narediti predvidljivo. Najboljše godbe niso odvisne od tega, kaj glasbenik hoče, temveč od tega, kaj glasba v danem trenutku potrebuje, da se razvije. Ukalupljajo jo glasbeniki sami s pretirano vljudnostjo med igranjem, saj se premnogokrat dogaja, da glasbeniki in občinstvo čutijo premik, ki bi se v glasbi moral zgoditi, a se ga glasbeniki ne upajo izvesti, saj bi s tem kršili neizrečena pravila prostora, v katerem igrajo. V takšni situaciji zato pogosto pride do izhoda v sili – do poseganja po sprejetih vzorcih, ki ustvarjajo predvidljive in že slišane muzike; in ravno takšen način vodi nato v zgodbo o žanru. Skratka, improvizacija nas bo v svoji najiskrenejši formi vedno presenečala in navduševala z drugačnostjo in nepredvidljivostjo.  

Najboljše godbe niso odvisne od tega, kaj glasbenik hoče, temveč od tega, kaj glasba v danem trenutku potrebuje, da se razvije. Ukalupljajo jo glasbeniki sami s pretirano vljudnostjo med igranjem, saj se premnogokrat dogaja, da glasbeniki in občinstvo čutijo premik, ki bi se v glasbi moral zgoditi, a se ga glasbeniki ne upajo izvesti, saj bi s tem kršili neizrečena pravila prostora, v katerem igrajo.

Kar pa nam ponuja tudi kritiško izhodišče za vrednotenje koncertnega dela festivalov. Nalogo otvoritvene zasedbe je dobil kvartet, ki ga sestavljajo Bolcsó Bálint (elektronika), Antti Virtaranta (kontrabas), Ina Puntar (vokal) in Ana Kravanja (preparirana violina). Četverec je začel previdno in počasi raziskoval zvočne pokrajine, ki so spominjale na gozdove ponoči. Koncert so izvedli s precej minimalističnimi premiki in prijemi, čeprav so tehnične težave na elektroniki z glasnimi intervencijami ponudile priložnosti za premik, ki pa jih nihče ni vzel za izhodišče. Morda je ravno dejstvo, da je kvartet prvikrat nastopil skupaj, vplivalo na mestoma preveliko vljudnost med muzičisti. Kljub temu je koncert ponudil trenutke, v katerih se je poslušalec lahko sproščeno prepustil toku glasbe in vstopil v prostor, ki ga je odpirala. 

Sledil je pihalni duet Bertranda Denzlerja (saksofon) in Hansa Kocha (saksofon in bas klarinet). Nastopa sta se lotila rutinirano, vsak s svojo glasbeno govorico. Stekla je minimalistična komunikacija med inštrumentoma, v kateri se je zdelo, da Denzler preveč prepušča pobudo bolj izkušenemu in uveljavljenemu pihalcu Kochu. Nastop je ponujal mikro premike ter raziskovanja znotraj njih, a žal ni pripeljal do ničesar novega, presenetljivega, da bi se nam za dalj časa vtisnil v spomin – tako, recimo, kot se je leta 2015 na festivalu Neposlušno za vedno vtisnil nastop pihalnega dueta Sebija Tramontane in Franka Grotowskega. Posnetek tega nastopa in nastopa z En knapom v Španskih borcih je leta 2016 izšel pri založbi Leo records. 

Prvi večer je zaključila zvezdniška zasedba Sudo kvartet. Stari mački odrov za improvizirane godbe Joëlle Léandre (kontrabas), Sebi Tramontana (pozavna), Carlos Zíngaro (violina) in Paul Lovens (bobni) so budili velike apetite. Tudi posnetki s spleta so plamteli pričakovanja. Skupina je suvereno zavzela oder in z muzikami vsekakor upravičila pozicijo headlinerjev. V glasbeni prostor so vstopali rutinirano, vsak s svojo govorico, in užitek je bilo poslušati tako godbo kakor tudi z zadovoljnim nasmehom spremljati telesno govorico muzičistov. Vseeno med koncertom ni prišlo do preskoka, ki bi dvignil dobro muziko v odlično. Imel sem občutek, da sta bili za rutinirano dobri nastop delno krivi pozna ura in utrujenost nastopajočih. 

Drugi dan je postregel s kršenjem nekaterih dosedanjih izbornih praks kuratorja Tomaža Groma pri sestavljanju programa. Do tega festivala je izbiral obstoječe projekte in zasedbe, ki jih je poznal in slišal. Večer se je tokrat začel z duetom Superimpose z gostjo Sofio Jernberg; festivalu so se ponudili sami in prepričali s poslanim materialom. Matthias Müller (pozavnist) in Christian Marien (bobnar) delujeta skupaj že ducat let in ta dolgoletna povezanost se je vsekakor slišala v njunem igranju. V kombinaciji z vokalistko izjemnih razponov in natančnega izraza Sofio Jernberg sta našla novi izziv in popestritev. Glasba, ki jo je trio igral, je bila minimalistična in v okvirih trojke, vendar imam občutek, da bi lahko glasbeniki s še večjo povezanostjo in izstopom iz svojih ustaljenih zvočnih praks ponudili celo še več. 

Sledil je nastop, ki bi moral skleniti festival, a se je obrnilo drugače. Stari znanec domačih odrov Martin Küchen je tokrat nastopil s solo delom Lieber Heiland, laß uns sterben. Gre za angažiran in med kritiki dobro sprejet projekt, ki v svoji izdaji pri založbi Sofa deluje odlično. Na odru pa Martinu ni povsem steklo. Ukvarjanje z ustvarjanjem zvočnih zank in elektroniko je jemalo dinamiko nastopu, ki jo je ustvarjal s pihanjem meditativnih zvokov. Ravno tu se najbolj pokaže razlika med posnetkom in živim nastopom: na posnetku smo izključeni iz procesa priprave podlag in vstopimo v katedralo zvoka neposredno, medtem ko smo v živo priče tudi gradnji katedrale zvoka, ki na trenutke odvrne pozornost od same glasbe. Kljub temu je to projekt, ki ga je treba slišati in dobro videti v živo, že zaradi njegove aktualnosti in Martinove karizmatične prezence na odru.

Večer je zaključil za festival sestavljeni trio – praksa, ki se je je Grom poslužil prvič in z njo zadel v polno. Mešanica nore mladosti in izkušene starosti, uveljavljenih praks in zaletavih novosti je dvignila energijo festivala na najvišji nivo. Trio Wilberta De Joodeja (mini kontrabas), Kaje Draksler (klavir s preparacijami) in Aleksandra Škorića (bobni in tolkala) je odigral silovit koncert. Drug drugega so zvočno spodbujali in se povsem prepustili glasbi ter njenemu toku. V slišanem ni bilo prostora za preračunljivost ter zasilna in preračunljiva mašila, ki jih sugerira razum. Aleksandar je sicer odkritje lanskoletnega Improcona, ki je s svojo predanostjo premaknil marsikatero razvajeno uho. Za bobni je deloval, kot da se bo vsak trenutek izstrelil v vesolje, in za to, da se ni in da je ostal v zvočnem polju, je poskrbel Wilbert, ki je s svojim energičnim igranjem vzpostavljal most med brutalnostjo bobnov in finostjo Kajinega igranja na klavir. Uspešno je kanaliziral ter prevajal energijo, ki jo je Kaja zavzeto, ekspresivno in doživeto pretvarjala v odločne zvoke. Trio me je držal v polsedečem položaju in popolnoma napolnil z energijo. Šlo je za enega tistih najdragocenejših trenutkov, ko glasbeniki postanejo inštrumenti in glasba ter se stopijo v eno. 

Čeprav je bilo večera konec, je bil v zraku občutek, kot da se je ravno začel. In to se je čutilo tudi pred dvorano Španskih borcev. Tu velja omeniti še, da je večer obiskalo izredno veliko poslušalcev za Neposlušno, kar je bilo svojevrstno presenečenje za festival obrobnih glasbenih praks.

Zadnji, sobotni večer se je začel s štirimi koncerti delavničarjev. Kvarteti in kvintet so kljub misli mentorja ob začetku delavnice, da se koncerta sploh ne izvede, odigrali štiri povsem različne improvizacije. Poslušalci so, sodeč po povedanem, uživali, največ pa so povedale solze ganjenosti Wilberta De Joodeja po nastopih. 

Sledil je trio Irene Z. Tomažin (vokal), Xavierja Charlesa (klarinet), Leeja Patersona (zvočenje zvočil, predmetov in procesov), ki so zasedli oder, katerega ozadje je krasilo mnoštvo zvočnikov. Charles je uporabljal tri mikrofone, ki so bili povezani vsak s svojim parom zvočnikov, kar mu je omogočalo, da je poleg osnovnega zvoka ustvaril še gibljivo zvočno sliko vdihov, izdihov in izpihanih tonov. Paterson v sredini je deloval kot alkimist, ki z udarjanjem po vzmeteh in prižiganjem ognja proizvaja čudovite zvoke. Ustvarjeni zvočni prostor je s skrbno izbranimi zvoki telesa zapolnila Irena Z. Tomažin. Prostor ni odpiral možnosti za klasične vokalne prijeme, temveč je zvočna pokrajina zahtevala izmišljene zvoke, ki zahtevajo veliko raziskovanja, domišljije in vaje. Impresionirala je natančnost glasbenikov, s katero so se premikali skupaj, kar pa je v zadnji tretjini nastopa glasbi tudi jemalo krila. Prihajalo je do ponovitev in trio je na trenutke dobil kar težke noge, čemur bi se z nekoliko krajšim nastopom zlahka izognil. Trio, ki je tokrat prvič nastopil skupaj v tej formaciji, bi bilo vsekakor zanimivo videti po enem letu skupnih nastopov. Verjetno bi bil primoran vstopiti na področja, ki se jim je v prvem nastopu čisto legitimno izognil. 

Festival je zaključil Pascal Niggenkemper (kontrabas s preparacijami in elektroniko). Ta koncert bi mirne vesti izpustil, če ne bi pripravljal recenzije festivala. Po treh dneh je glava polna vsega in le težko te še kaj premakne, še posebno po ne ravno navdušujoči izkušnji solo nastopa istega kontrabasista na istem odru pred leti. Takrat me je mahanje z loki po zraku brez jasnega namena ali glasbenega razloga pustilo popolnoma praznega, tokrat pa se je ves strah razblinil že ob uvodnih taktih. Odločnost, preparacija, distorzija so zvenele odlično, in ko je Pascal porabil zvočni potencial ene preparacije, jo je še pravočasno zamenjal. Domiselnost in odprtost do eksperimentiranja ter tveganja sta odlično povzeli bistvo festivala Neposlušno – glasbeno tveganje na preizkušnji. Ta nastop je tako postal priročna podkrepitev začetne trditve, da improvizacija ni glasbena zvrst s predvidljivimi pravili.

Za konec naj opozorim na uravnoteženost spolov na odru, na ženske vokale, ki so bili rdeča nit večerov. Vse tri vokalistke so bile izvirne in raziskovalno pogumne. Hkrati sem opazil še eno rdečo nit festivala: predstavili sta se nam dve basovski legendi, Joëlle in Wilbert, ter prihodnost, ki je z prikazanim načinom igranja Pascala svetla. Nalašč pišem samo imena, saj festival ne pozna odtujenosti ter meje med glasbeniki in publiko. Za letošnjo izvedbo je to veljalo še toliko bolj. 

Čakajo nas torej še tri svetla leta druženja in preizkušanja lastnih meja na Festivalu Neposlušno, ki ga odlično vodita Tomaž Grom in Špela Trošt. Se vidimo naslednje leto in ne zamudite priložnosti za glasbeno tveganje, ki vam bo odprlo obzorja.