Neslišno – slišno

V sklopu sporeda Evropske prestolnice kulture Nova Gorica – Gorizia (GO! 2025 EPK) lahko letos od konca aprila do konca septembra na gradu Rihemberk pri Braniku ob vikendih prisluhnemo zvočni stvaritvi z naslovom Neslišno – slišno, med netopirji. Bolj kot za, strogo gledano, glasbeno delo gre za zvočno instalacijo slovenskega glasbenika, skladatelja in oblikovalca zvočnih prostorov Boštjana Perovška, ki se posveča predvsem eksperimentalni in elektroakustični oziroma konkretni glasbi. Neslišno – slišno, med netopirji je eno od tovrstnih delo, ki jih je označil za »zvočno skulpturo«. Ta oznaka namiguje na prostorsko dimenzijo stvaritve, na določen prostor, tisti, v katerem zvočni skulpturi ravno prisluhnemo. Delo Neslišno – slišno, med netopirji je bilo opredeljeno tudi kot »bioakustična glasba«, ki tvori najbolj prepoznaven del Perovškovega opusa. Perovšek namreč oblikuje zvočna okolja za prireditve in razstave ter film in gledališče, česar se loteva z združevanjem umetnosti z znanostjo in tehniko. Pri tem ga posebno zanimajo zvoki narave, zlasti živali, ki postanejo gradivo, iz katerega sestavlja svoje zvočne krajine. Zvočno skulpturo Neslišno – slišno, med netopirji tvorijo najrazličnejši zvoki naravnega grajskega okolja, ki pa so osmišljeni z nekakšnim dramskim lokom. Zato ne gre zgolj za zvočno dokumentiranje krajine, ki bi poslušalca tudi na kaki drugi lokaciji prestavila na grad Rihemberk oziroma v kako podobno (naravno, z občasnimi gostovanji civilizacije obarvano) okolje. Gre za precej hecno izkušnjo, kajti ko snameš slušalke, te obdajajo skoraj enaki zvoki, le da so manj časovno strnjeni in brez sicer diskretnih Perovškovih računalniških oziroma elektroakustičnih intervencij.

Pred poznopopoldansko poletno pripeko nas reši senca starih hrastov ob ovinkasti cestici, ki se iz Vipavske doline lenobno pne proti Krasu. Ob vhodu v rihemberški grad nas z nasmehom dobrodošlice dočaka simpatična mlada vodička, na katero je vodstvo projekta nagrmadilo čisto preveč odgovornosti, saj mora, odeta v prikupno opravo iz 16. stoletja, skrbeti tako za vodene oglede gradu in zvočne skulpture kot tudi za obiskovalce, ki prihajajo, odhajajo, pri njej kupujejo vstopnice in zastavljajo najrazličnejša vprašanja. Zahtevne naloge ji ne olajšajo niti dokaj nepregledni materiali, s katerimi si pomaga pri razkrivanju bogate in nekoliko zapletene zgodovine gradu in njegovih nekdanjih lastnikov: goriških grofov, gospodov Rihemberških, družine Lanthieri, Habsburžanov itd. Kljub temu vodička predano poskrbi, da se obiskovalci, bolj ali manj naključna skupinica dveh domačinov in ene turistke, na gradu počutimo domače. Sprehodu skozi grajska dvorišča sledi ogled točk (zunanjščine dveh obrambnih stolpov in ostankov grajskega hleva), v katerih prebivajo netopirji, ki so ravno ena od posebnosti gradu Rihemberk. Vodička nas seznani z ducatom vrst netopirjev, sicer pa v gradu zavetje poiščejo zgolj breje netopirje samice in mladički, in še to samo v poletnih mesecih. Sprehodu skozi mogočni grad sledi polurni oddih na zgornjem grajskem dvorišču – s čudovitim pogledom na dolino v smeri Gorice in ob poslušanju zvočne instalacije s pomočjo slušalk, ki sprejemajo brezžični signal.

Zvočna skulptura, ki jo je zasnoval Boštjan Perovšek, deluje predvsem kot zvočna kulisa k ogledu gradu v samoti, ki ti jo zagotovijo slušalke. Z njimi se poslušalec distancira od človeške družbe in prepusti okolici, tako gradu kot gozdnati naravi. Zvočno skulpturo Neslišno – slišno, med netopirji tvorijo najrazličnejši zvoki naravnega grajskega okolja (prepoznamo zvoke netopirjev, ptičev, škržatov, cerkvene zvonove, vlak, šumenje vetra v krošnjah dreves ...), ki pa so osmišljeni z nekakšnim dramskim lokom. Zato ne gre zgolj za zvočno dokumentiranje krajine, ki bi poslušalca tudi na kaki drugi lokaciji prestavila na grad Rihemberk oziroma v kako podobno (naravno, z občasnimi gostovanji civilizacije obarvano) okolje. Gre za precej hecno izkušnjo, kajti ko snameš slušalke, te obdajajo skoraj enaki zvoki, le da so manj časovno strnjeni in brez sicer diskretnih Perovškovih računalniških oziroma elektroakustičnih intervencij. Tako na samem gradu kot v Perovškovi zvočni skulpturi je prisotnost netopirjev minimalna in s tem pravzaprav odraža bistvo teh nežnih, skrivnostnih, neslišno mehkih in strašljivo privlačnih bitij, ki še danes, v času znanstvenega razsvetljenstva, opominjajo človeka na magičnost narave.