Neusodni drugi album

Z drugim albumom ljubljanski klasični rockovski kvintet Stray Train nadaljuje po liniji, ki jo je zastavil s prvencem Just ‘cause you got the monkey off your back doesn’t mean the circus has left town. Kdor se je zagrel zanj zaradi te plošče, bo bendu ostal naklonjen tudi po novi, drugi plošči, saj na Blues From Hell – The Legend of the Courageous Five ostaja srčno zvest klenemu, lahko bi rekli klasičnemu hard rocku, ki je po učbeniku križanec med rockom in bluesom, električna kitara pa ima kot falični objekt primat. S hardrockovskimi kitarskimi rifi prepojeni mačo komadi tečejo, aranžersko so dodelani in ubrano jezdijo v sedlu retro klišejev, ki jih peterica predano, hedonistično in postavljaško izliva skozi igranje. 

Stray Train ohranja nalet s prvenca, če pa hoče nagovoriti tudi manj ortodoksen krog zvestega poslušalstva hard’n’heavy rocka s primesmi bluesa, se bo moral v prihodnje novih komadov lotiti manj šablonsko. Kljub temu je očitno, da bend ve, kaj hoče. In tega zadovoljstva in zvestobe klasičnemu hard rock ponosu peterici nihče ne more vzeti.

Na novi plošči se je Stray Train še bolj oklenil svojih rockovskih junakov in se z avtorskimi komadi še enkrat poklonil skupinam Led Zeppelin, AC/DC, Black Sabbath, Guns 'N' Roses, ZZ Top, CCR in Garyju Mooru. Kot namigi bendu dobro služijo pri obrtniško dovršenih komadih. Izpiljena produkcija iz nizozemskega studia Wisseloord poudarja aktualnejši datum nastanka, v rudimentu pa gre za produkt stare dobre hard rock šole. Vse je na svojem mestu, vloge so jasno določene. Spoštljivo izbrani gostujoči glasbeniki niso na plošči zaradi reklamnih formalnosti, ampak zaradi najboljšega izkupička. Nizozemski klaviaturist Sven Figee pošteno zabeli dramaturgijo zvoka s hammondkami, gostujoči vokali pridodajo k patosu glavnega pevca, kitare pa so ves čas tako in tako glavne, bahave in pompozne. 

Podobno kot na prvencu je tudi na drugem albumu še najmanj bluesa. V zraku je ves čas posvečen in uživaški zanos trdega rockanja, v katerega so se še bolj nazorno prikradli popevkarski elementi hard rocka in posladkani glamur heavy metala. Preveč je lagodja in užitka, a ne prav veliko vražjega, peklenskega bluesa iz naslova plošče, tako da Blues From Hell zveni bolj rutinsko in tudi preračunljivo. Ne premore drznosti in vročekrvnosti, ampak se neomajno drži preverjenih formul in fabul. 

Bend se je lotil nove plošče na krilih uspeha prvenca in zlasti mesec in pol dolge evropske turneje s skupinama Blues Pills in Kadavar leta 2016, kar ni očitek, ampak prej opravičilo za nekoliko evforičen nastop, ki pa mu manjka avtorske preudarnosti. Novi komadi so bili posneti še presveži in se še niso ulegli, zato se nove plošče ne bo oprijela usodnost drugega albuma. Stray Train ohranja nalet s prvenca, če pa hoče nagovoriti tudi manj ortodoksen krog zvestega poslušalstva hard’n’heavy rocka s primesmi bluesa, se bo moral v prihodnje novih komadov lotiti manj šablonsko. Kljub temu je očitno, da bend ve, kaj hoče. In tega zadovoljstva in zvestobe klasičnemu hard rock ponosu peterici nihče ne more vzeti.