Nezbrani dirigentski gosti

Večera v oranžnem abonmaju in v ciklu Kromatika sta bila oblikovana sorodno: na obeh smo najprej poslušali nemško glasbo, po odmoru pa simfonično delo Čajkovskega. In ob tej naključni analogiji so še bolj izstopile podobne zagate obeh naših orkestrov: poteze programerjev so pogosto površinske, premalo naravnane k plemenitenju ansambelskega dela in glasbenega prostora. Kdaj bodo načrtovalci spoznali, da je treba simfonično-koncertantno snov čim bolj premišljeno uskladiti s preverjenimi dispozicijami dirigentov oziroma solistov?

Izkušeni starejši dirigent Ralf Weikert se na prvi pogled dviga nad tovrstne kritične pomisleke. Nastop Slovenske filharmonije je bil zbran, zvočno umirjen, ob Čajkovskem skorajda nagnjen k razkazovanju dosežene zaokroženosti. V pozunanjeno smer je zrl skladateljski prispevek Ivana Florjanca, naslonjen na priložnostni tematski domislek Uroša Kreka, kratek glasbeni pozdrav, ki pa ga Florjanc ni uporabil kot izrazno gradivo, temveč ga je preuredil v zaporedje modalno-arhaiziranih zvočnih epizod. Konservativni nadih novitete ne bi mogel biti bolj tuj skladbi, ki je sledila.

Z Bergovim Violinskim koncertom, umetnino svetovnega železnega repertoarja, se pri nas seznanjamo šele v zadnjem času (Slovenska filharmonija ga je izvedla pred dvema sezonama). Poslušalske pripravljenosti je že nekoliko več, a bo očitno treba še počakati na izvajalsko zbližanost s stavkom, ki je zavrgel reprezentacijska znamenja in postal izraz sam. Najbrž ne bo šlo brez občutljivega koncertanta. Tokratni solist, Dan Zhu, se je sprehodil skozi part precej enolično, brez spontane agogične poistovetenosti z metričnimi preobrazbami materije, brez značajske razpetosti tona med lebdenje in kljubovalnost. Orkester je stopal po vzporedni neizživeti poti, v posameznih prebliskih pa se je približal glasovni ponotranjenosti (med drugim klarinetna sekcija), proti koncu pa tudi razblinjeno rahlemu zvenu.

Brez analitično poglobljenih, sugestivnih dirigentov se slovenska orkestrska kultura ne bo razvijala. Vodstvi obeh korpusov bi se morali tega zavedati. Sicer zelo solidni filharmonični gost Weikert ni odprl vrat vznemirljivemu muzikantstvu. V »romantično« ekspresionistični Bergovi skladbi se z orkestrom ni dotaknil skrajne občutljivosti ustvarjalca »brez kože« (Schönberg o Bergu), Šesto simfonijo Čajkovskega pa je podal preveč abstraktno in premočrtno, le v posamičnih nastavkih (a brez daljšega čustvenega stopnjevanja) se je njegova interpretacija odpirala skladateljevemu v resnici nič kaj prikritemu dramskemu programu.

Filharmonični zvočni pristop k Čajkovskemu je bil aristokratsko zmeren; povsem drugačno, tršo in agresivnejšo podobo je v Četrti simfoniji pokazal radijski orkester, ki pa se mu je vihravost usode, temeljnega vsebinskega elementa v zreli simfoniki Čajkovskega, prav tako izmaknila. Dirigentu Rossnu Milanovu je z oglatim izštevanjem, bornim fraziranjem, s kopičenjem neuravnovešenega zvoka in glasnosti (trobila, loputanje finala) uspelo povoziti skladbo skoraj z vseh strani: ostala je brez fatalistične pomenljivosti (moto), lirsko-elegičnega diha in ruske življenjske krepkosti.

Da Milanov ni koristil orkestru in glasbi, je pokazala – v optiki novoromantične opulence in gostote – tudi robata realizacija simfonične pesnitve Don Juan Richarda Straussa. Prav tako se orkester ni znal prilagoditi pretanjenim tonskim izhodiščem Mihajla Bulajića, solista v Straussovem Prvem koncertu za rog. Odlični hornist je kljub temu izstopal s kantabilno mehkobo, a tudi s svetlo razgibanostjo igre.

Po grobih decibelih ob sklepu večera je občinstvo navdušeno vstalo, vendar želim verjeti, da to ni premotilo odgovornih v radijski produkciji. Orkester ima kakovostnega šefa dirigenta, vendar ga prepogosto vodijo nekakovostno izbrani dirigentski gosti.