Ni prostora za povprečnost

Malo je držav, kjer se za The Rolling Stones uporablja kratica, ki izhaja iz besede »rolling«. Večinoma se uporablja okrajšava Stones(i), razen v Sloveniji, kjer je ponarodel izraz Rollingi, ter v nekaterih državah Južne Amerike, zlasti v Argentini, kjer jim ljubkovalno rečejo Los Rolling. Subkultura, ki se je tam razvila v osemdesetih letih po padcu vojaške diktature, ko se je mladina pri iskanju identitete naslonila na estetiko The Rolling Stones in življenjski slog, povezan s slikovito podobo te zasedbe, ki presega monotonost vsakdana in meša sokove življenja, je dobila naziv Rolingas. Samostalnik – kamni so to, kar je trdnost, surovost, kar je »rock« v The Rolling Stones. »Roll« pa je to, kar predstavlja gibanje, premikanje, radoživost, radovednost – avanturo! »Rolling« je glagol. Tu je akcija. »Kot bend smo skupaj zaradi glasbe. Za razliko od večine drugih skupin, kjer so bili člani najprej prijatelji, smo se mi dobili zaradi glasbe preko glasbe. Delamo z mislijo, da mora biti vsak komad, ki ga ustvarimo, tako dober, da si lahko rečemo: 'Oh, yeah! To smo mi naredili'.«

Ime Delta Riff sem prvič zagledal na plakatu za prvi koncert skupine v Kinu Šiška, kjer je poleg imena skupine pisalo »Energija strasti in moderni rock’n’roll«. Zastrigel sem z ušesi in pomislil, da so se pri nas po lepem času pojavili predstavniki nove generacije, ki se glasno sklicujejo na rock'n'roll. Pri nas se govori predvsem o rocku, o hip hopu, o funku, o popu, tudi o punku in metalu pa še čem. Samo o rock'n'rollu se govori malo. Zanimive so redke dobrine. Rock'n'roll je veliko več od vsega naštetega, je vse to in več. Obkroženi z Marshalli raznih barv in dimenzij, s Titom Patrickom Potecinom in Luko Renerjem sredi zgodnjega petkovega popoldneva izmenjujemo besede in razmišljanja v prostoru, ki ga najemajo v Ditrojtu, čebelnjaku ljubljanskega rocka. Zvečer bodo člani skupine Delta Riff igrali svoj šestindvajseti koncert. Pred dobrim tednom so imeli krst na odru Katedrale Kina Šiška. Prestali so ga s pohvalami.

»Keith Richards je rekel: veliko je rock glasbe, ampak malo je rolla, ali nekaj podobnega. Izjave ne znam dobesedno ponoviti,« pravi Tit, visokorasli kitarist in pevec z glamrockovsko pričesko, ki razkriva njegove zgodnje glasbene vplive, medtem ko z elegantnimi gibi ob kozarcu karamelaste gazirane pijače skozi odprtosrčni nasmeh izpihuje tobačni dim. Keith je rekel skorajda točno to. In vendar ni tako pomembno, kaj je stric Keith točno povedal, pomembno je razumeti bistvo tega klica. »Danes je vsak bend s kitaro v roki rock bend. Sploh pri nas. Tu imamo zelo veliko dobrega popa, je pa zelo malo dobrega rocka. Rock'n'roll je način življenja. Vedno mi je bila všeč ta ideja.« Naredi premor, da najde nadaljevanje. »Nismo preveč razmišljali, ko smo zapisali 'energija strasti in moderni rock'n'roll.' Ko človek to vidi, ga pritegne ali odvrne. Če ga pritegne in pride pogledat, toliko bolje. Naš namen je, da ljudje z našega koncerta odidejo navdušeni. Da jim damo nekaj, kar je vredno njihovega časa. So rock bendi in so rock'n'roll bendi. Rock'n'rolla je bistveno manj. Rock'n'roll se premika naprej,« govori Tit. 

V Delta Riff migajo hitro. Začeli so maja 2023, leta 2024 so imeli prve opazne nastope in so začeli snemati prvenec, ki so ga z Dejanom Radičevićem – Daisyjem zaključili aprila 2025 in izdali jeseni. »Lepo se nam odpira. Imeli smo srečo, da nas je Siddharta povabila za predskupino na petih koncertih, dobili smo nastope na Castle, Gori roka, Škisovi tržnici, kresovanju na Rožniku,« pove Tit. Luka se naveže na to: »Imamo izkušnjo igranja pred tri tisoč in pred desetimi ljudmi. To je dobra perspektiva. Če igraš pred tri tisoč ljudi kot predskupina Siddharte, je to super, ampak to ni tvoj folk. In pritiska je manj, sploh če te koncerte primerjam z našim zadnjim samostojnim nastopom v Kinu Šiška.« 

Čeprav je album Klic v neznano! v javnosti komaj nekaj več kot tri mesece, so v Delta Riff z mislimi že pri naslednjem koraku, kar pogosto srečamo pri mladih bendih, ki so v zagonu. »Že igramo nove komade. V Kinu Šiška smo igrali dve novi pesmi. Želimo ustvarjati čim več nove muske,« pravi Tit. Razumeti je, da imajo v Delta Riff smisel in dar za skladanje pesmi. Gradivo za Klic v neznano! je začelo nastajati takoj, ko sta se Tit in Luka dobila v prostoru za vaje. »Ko sva prvič igrala skupaj, sva sicer samo improvizirala. Hotela sva slišati, kako delujeva pri skupnem igranju,« pove Luka. »Nato sem v Orto baru spoznal Tilna Lampreta, našega basista, in mu poslal nekaj komadov,« se naveže Tit. »Bil je navdušen in se nama je pridružil na vaji. Takoj smo začeli pisati lastne skladbe. Od začetka je bil naš modus operandi, da napišemo dovolj pesmi za album. Ob prvem koncertu decembra 2023 na Metelkovi smo imeli napisane več kot polovico plošče.«

Klic v neznano! je sočen in soliden začetek njihove pustolovščine. Deset jedrnatih pesmi je zgrajenih na vijugastih, valečih rifih, v katerih je prepoznati čutenje bluesa. Kitarska govorica se tekoče staplja z udobno, debelo tkano preprogo, ki jo pleteta boben in bas. V dodelanem zvoku, ki je udaren in hkrati elastičen, da se lahko lepo ujame z radijskimi valovi, je dovolj prostora, da vsak inštrument zazveni. »Na sceno prinašamo nov zvok. Nismo želeli biti še eni ... Navezujemo se na Jacka Whitea, Royal Blood, Queens of the Stone Age, na puščavski in stoner rock zvok. Zdi se nam, da je to pri nas novo, zato smo album naslovili Klic v neznano!. Prinašamo vznemirljivost preizkušanja nove stvari – tisto, kar začutiš v trebuhu, ko preizkušaš nekaj novega,« pripoveduje Luka Rener, medtem ko nasmeh osvetljuje njegov obraz. »Velik del naše skupine je, da imamo zvok,« sklene.

»Med korono sem v svoji sobi štiriindvajset ur testiral pedalke, kitare, feršte, da sem si ustvaril jasno sliko, na kakšen način dobim specifičen zvok, tako da zdaj, ko pridem v studio in imam na razpolago pet kitar, petnajst efektov in pet ojačevalcev, ta zvok dobim takoj in ga ne iščem,« nadaljuje Tit. »Hotel sem se naučiti, kaj v petih minutah povezati, da lahko takoj snemamo. To je drugače dolgotrajen proces, ki utruja kreativo.« »Veš, če nimaš postavljenega osnovnega zvoka, te noben producent ne reši,« povzame Luka. S Titom tvorita dinamičen tandem tako med igranjem kot med pogovorom. S producentom Dejanom Radičevićem, ki si je status avtoritete v glasbeni srenji zgradil z vztrajnostjo, predanostjo, znanjem in bistrino misli, se je Delta Riff odlično ujela. »Vedeti moraš, za kaj gre pri tem zvoku. Z Radičevićem smo se o tem poglobljeno pogovarjali. Bilo je veliko referenc, kako želimo, da kaka stvar zveni. Ne pretvarjamo se in ne hlinimo. Ne posnemamo vokalne linije, da bi jo nato poskušali narediti po svoje. Hoteli smo začeti novo glasbeno zgodbo v slovenščini. Trikrat na teden sem na koncertih. To mi je v gušt. Slovenske glasbe ne poslušam veliko, jo pa pogrešam, zato hodim na nastope naših skupin. Zanimivo mi je, da začutim odrsko energijo skupine. Takšno doživljanje glasbe mi je najbolj pomembno. Rad imam občutek za to, kaj se dogaja in kaj drugi ustvarjajo. To mi je samoumevno. Vse drugo je, kot če igralci ne bi hodili v gledališče. Na koncerte ne hodim, da bi nekaj pobral in posnemal. Obiskujem jih, da dobim inspiracijo za stvari, ki jih sam želim narediti. Ni mi jasno, zakaj na koncertih ne srečujem več drugih glasbenikov. Z veseljem se pogovarjam z ljudmi, ki ustvarjajo glasbo. Na splošno se rad pogovarjam o glasbi z ljudmi, ki imajo radi glasbo zato, ker jo preprosto imajo radi. Tudi zato delamo z Daisyjem. Je rock'n'roll tip, ki živi ta življenjski slog.«

Beseda rock'n'roll se v pogovoru z Luko in Titom pojavlja pogosto. Renerjev navdih za odlično igranje bobnov je Dave Grohl. »Za to zvrst glasbe ima najbolj melodične bobne. Sklada jih tako, da so zabavni, ko jih igraš in ko jih poslušaš. Malo škoda ga je na kitari,« sklene. Kar se tiče strun – Tit se prepozna v Slashevem načinu igranja. Ko v Delta Riff govorijo o rock'n'rollu, ne mislijo samo na glasbeni izraz. Rock'n'roll povezujejo z idejo neusahljive predanosti in kreativnosti. »Naša sodelavca za video spote iz studia Slog sta tudi takšna, da imata energijo, da lahko delata brez prestanka tudi petnajst, sedemnajst ur. Mislim, zakaj pa ne?« zanosno doda Tit, ko si z bencinskim vžigalnikom prižiga še en čik, kot da je v neonskem južnokorejskem filmu, kjer glavni igralci ležerno kadijo čik za čikom.

Organiziranost je še ena odlika, ki jo gojijo. Skupino sodelavcev sistematično širijo. V njihovem krogu so tudi fotograf Janez Štrukelj – Johnny, stalna lučkar in tonski mojster, ki jih glasbeno dobro poznata, in projektna sodelavka za publiciteto. »Vedno rečemo: dajmo nekaj skupaj ustvariti in si bomo razdelili, kar kdo naredi. Vse je investicija. Treba je nekaj ustvariti,« govori Luka. Za koncerte skupine se Potecin za zdaj dogovarja sam. »Veliko razmišljam o tem, kaj je treba narediti za bend,« pravi. »Dokler se ne bo pojavil kak menedžer, sami zase lahko naredimo največ. To je nujno delo. Treba si je vzeti čas. Pisati mejle in klicati. V tujini veliko dela za skupine opravijo založbe. Pri nas lahko veliko opraviš sam. Promocija je še ena stvar, o kateri smo veliko govorili z Dejanom. Ko gre za glasbo, so ljudje na neki način leni. Poslušali bodo to, kar jim daš. Če jim daš kaj kvalitetnega, bodo to sprejeli. Zelo veliko je dobrih underground bendov, ki ne pridejo skozi, pa bi lahko. Takšna je resnica v Sloveniji.« 

Domači trg je zaradi jezikovne majhnosti zahteven. V Delta Riff imajo razdelan pogled na možnosti, ki se jim ponujajo. To omejenost trga razčlenjuje Tit: »V Sloveniji v najboljšem primeru z našo glasbo lahko naslavljamo kakih 200.000 ljudi. Od dveh milijonov jih polovica posluša narodno glasbo. Od milijona, ki ostane, polovica ne posluša glasbe, 500.000 jih posluša pop, turbo folk ali katerikoli drugi žanr, tako da ostane kakih 200.000 ljudi, ki jih lahko nasloviš z rockom. V primerjavi s tujino se pri nas težko živi od glasbe, ki jo imamo za svojo. V Ameriki skupina, ki hodi na turneje, hitro lahko zasluži osnovno plačo. Pri nas je drugače, zato mi je všeč, da se razmišlja tudi o tržnem potencialu glasbe. Ne gre za to, da se prilagajaš trgu, temveč da glasbo, ki jo čutiš, predstaviš tako, da je zanimiva. Pri nas je nekaj alternativnih skupin, ki na Metelkovi naredijo dobre žure za 50 ljudi. Če želimo ostati na nivoju, da lahko delamo z izjemnim producentom, da lahko delamo dobre spote, moramo primerno predstaviti svojo glasbo, zato da imamo pogoje, v katerih lahko delamo naprej.«

Luka jedrnato odvrača morebitni dvom o avtentičnosti: »Glasba, ki jo igramo, mora biti muska, ki nam dogaja, ki je najprej nam všeč, a mora obenem biti dovolj univerzalna, da ko pridemo v Prlekijo in srečamo tipa, ki ima traktor in trideset glav živine, poreče: 'Ja, to mi je všeč.' Ko ti to uspe, ti je v Sloveniji uspelo.« To, o čemer govorita, je ušesu dostopen, razumljiv, vabljiv moment rock glasbe. To je njen pop element. Ko gre za zvok, ko gre za melodije, harmonije in refrene, ko gre za zvočno dostopnost, rock lahko zaide v samozadostnost in izgubi komunikativnost z občinstvom. Ravnovesje med avtorskim izrazom in dostopnostjo je treba znati najti. To ni enostavno. Ne živimo v okolju, ki bi bilo pregovorno naklonjeno rock'n'roll vibracijam. Ozko cesto je treba ujeti in držati. Gre za fino dinamiko. Naj bodo zgledi Aerosmithi, Stonesi, Gunsi, Queensi ali pa Siddharta in Dan D – to ravnovesje je izmuzljivo. Dobri, odlični izvajalci ga najdejo. Ključ je v skladbah. V AC/DC rokajo in rolajo, imajo pa tako krojene pesmi, da ostajajo. Rock'n'roll ni samo zato, da te butne v telo in brcne v rit. Pot do srca gre skozi uho. 

Na albumu Klic v neznano! si Delta Riff tlakuje pot v tej smeri. Pesmi, kot so Razpad srca, Jutro in Voda, so skupini odprle pot do poslušalcev, katerih zanimanje je skupini v zelo kratkem času od nastanka omogočilo, da vrže sidro v Katedrali Kina Šiška. Z gradivom na albumu so si v Delta Riff prislužili tudi spoštovanje glasbenih kolegov ter priznanje zlata piščal. Avtorskim adutom navkljub Tit za najboljši moment albuma odkritosrčno izpostavlja pesem v bosanščini, priredbo skladbe Koža – sarajevski tango dolgega koraka, ki jo je v skupini Pappoemuo napisal Emir Balić. »Prijatelj mi je predstavil ta komad poleti 2023. V skladbo sem se čisto zaljubil,« pove z žarom. »Najljubša mi je na albumu. V zgodnjem obdobju, ko smo kot bend veliko žurali, sem jo predvajal v nedogled, zato je Luka predlagal, da jo igramo na prvem koncertu. Skladba je dostopna na YouTubeu, a ni bila nikoli uradno objavljena, tako da smo se odločili, da jo vključimo na album. Našli smo Emirja Balića, ki živi v Ljubljani, in ga povabili na koncert. Postali smo prijatelji. Izdali smo jo celo kot prvi singel in pospremili s spotom. Je biser balkanske glasbe. V sebi nosi jugonostalgični moment, ki je ljudem všeč.« Luka zgodbo dopolni: »Ta pesem je tudi eno izmed mnogih lepih naključij, ki nas spremljajo. Emirja smo spoznali že naslednji dan. Izkazalo se je, da je prijatelj od prijatelja od prijatelja od Radičevića. Povrh tega je datum, ki smo ga izbrali za objavo singla, nevede sovpadel z njegovim rojstnim dnevom.«

Koža je v izvedbi skupine Delta Riff zapeljiv rockovski tango, ki ima prvine romantičnega šarma, kakršnega je ustvarjal Vlada Divljan. Zame osebno pa je večja grudica zlata zaključna balada z naslovom Vsak v svojo smer. Ta skladba, ki kaže na talent in potencial Delte Riff, govori o hrepenenju po sorodni duši, ki je vtkana v genetski kod človeškega rodu. Je pesem, ki raste z vsakim poslušanjem. Nosi svojevrstno izmuzljivost, zračnost, neoprijemljivost, ki jo naredijo toliko bolj nalezljivo. Začne se tiho in krhko z liričnim ubiranjem po bluesovski resonator kitari. Nadaljuje se s slide prijemi, ki odražajo organsko doživljanje bluesa, nato pa zagrmi s silovitim zvokom dinamičnega tria, vokalno in zvočno prestavi v višji in glasnejši register, da se nato znova umakne v tišino in notranji svet. Vsak v svojo smer se ziblje med folkom, popom, bluesom in rockom. Ko je rock vladal soničnemu okolju planeta, so s tovrstnimi pesmimi bendi povezovali moški in ženski del občinstva in si gradili ime. »Tit mi jo je prvič zaigral maja v studiu. Posnel sem, kar je zaigral, in mu posnetek predvajal, ko smo probali kar nekaj drugih verzij. Na koncu smo se odločili, da je bila prva verzija prava,« opiše genezo Luka.

Pri nastanku glasbe sta pomembna tudi spontanost in trenutek, ko se ulovi prava emocija. Preboj, ki ga uživa Delta Riff, je treba pripisati tako nadarjenosti in prizadevnosti glasbenikov, ki tvorijo zasedbo, kot tudi ugodnemu trenutku, ki ga uživa domača glasba. To je splet okoliščin, ki velja vsepovsod in vedno znova. To so valovi, ki jih doživlja kultura. 

Kaže, da v Delta Riff ničesar ne jemljejo zlahka. »Pomembni so nam odnos in pripadnost do publike, ki je prišla na nastop, plačala karto in si vzela čas za nas. Smo profesionalni. Ne moreš preveč spiti in ne biti zmožen prirediti koncerta. Enkrat se nam je zgodilo, da smo ga polomili, in takrat smo rekli – nikoli več,« razlaga Tit Potecin. »Oder je višja sila. Treba je imeti spoštovanje. Ne gre za to, da se postaviš in rečeš: 'Glejte zdaj mene.' Če so ljudje tam zaradi tebe, je treba biti pripravljen. Treba je nekaj dati.« »To je odgovornost,« se premišljeno naveže Luka. »Želimo, da ljudje ne pridejo samo zato, da podprejo bend, ampak ker jim je dobro na naših koncertih. Ustvarjati želimo tako dobro glasbo, da se ljudje ob njej zares veselijo.«

»Kot bend smo skupaj zaradi glasbe. Za razliko od večine drugih skupin, kjer so bili člani najprej prijatelji, smo se mi dobili zaradi glasbe preko glasbe. Delamo z mislijo, da mora biti vsak komad, ki ga ustvarimo, tako dober, da si lahko rečemo: 'Oh, yeah! To smo mi naredili,'« doda Tit. 

Pot rock'n'rolla je nepredvidljiva. Kot so zapisali slavni Avstralci: »Daleč je do vrha, če hočeš rokenrol.« In idealno je, da vrha nikoli zares ne dosežeš, temveč ga vedno znova iščeš.