Ni zlatih časov

Bolj ko se odmika čas od prve objave Sedme republike leta 2011, bolj knjiga pridobiva na teži. Tega sem se zavedel ob ponovnem branju, tokrat v prevodu Klemna Laha, ki mu je uspelo tudi v slovenščini ohraniti iskriv in gibčen jezik Anteja Perkovića (1973–2017). Če sem bil po branju izvirnika morda kanec preveč dlakocepski, šest let kasneje ne morem mimo Perkovićeve prodorne in poglobljene analitičnosti in daljnovidnosti. Časovna distanca, nenadna smrt pronicljivega avtorja, slovenski prevod, za nameček še porast nazadnjaštva in banalnosti v aktualni (vladajoči) popularni kulturi in v družbi nasploh, vse to in še kakšen razlog več so skupaj ali/in vsak zase pridodali k ponovnemu osmišljanju monumentalnosti tega dela, posvečenega preživetju glasbe in kulture nasploh v času političnega terorja pred, med in po razpadu Jugoslavije.

Časovna distanca, nenadna smrt pronicljivega avtorja, slovenski prevod, za nameček še porast nazadnjaštva in banalnosti v aktualni (vladajoči) popularni kulturi in v družbi nasploh, vse to in še kakšen razlog več so skupaj ali/in vsak zase pridodali k ponovnemu osmišljanju monumentalnosti tega dela, posvečenega preživetju glasbe in kulture nasploh v času političnega terorja pred, med in po razpadu Jugoslavije.

V nelinearno kronološkem preletu čez zgodovino in zapuščino jugoslovanske popularne glasbe je Perković povezal številne sporadične in vzporedne akterje, plošče, scene in dogodke pred, med in po vojni na Balkanu. Uvodoma je zaobjel petdeseta, šestdeseta in sedemdeseta leta, ko se je Jugoslavija transformirala v pop tvorbo, ko se je oblikoval kanon jugo-rocka (na čelu s skupinama Indexi in Bijelo dugme), ko je Jugoslavija posvojila rock in izoblikovala svoj samozadostni glasbeni trg. Utemeljil je podlago, na kateri je na začetku osemdesetih let vzniknil jugoslovanski novi val in z njim točka preloma, »sedma republika«. Definirala jo je plošča Odbrana i poslednji dani (1982) beograjskih Idolov. Dotaknila se je zadnjih tabujev jugoslovanske družbene scene, odnosa do religije in tradicije, estetsko in etično se je emancipirala od običajnih kanonov okolja, v katerem je nastala. Skozi družbeno-kulturni in zgodovinski kontekst Perković zaobjame obdobje med osemdesetimi in novimi časi ter tako pripoveduje, kako je rasla močna scena, razgalja, kje in kako se je zalomilo, od kod izvira turbo-nacional-populizem, ki nas obkroža in iz dneva v dan bolj gazi, za povrh pa še odgovori na marsikateri zakaj in celo kako. Tudi to je vrednost te knjige. Odlikuje jo retrospektivni pogled za naprej. 

Perković zavrača vsakršni nacionalizem in je nemilosten tudi do jugonostalgije, ki, kot je zapisal, nikamor ne pelje in je prav tako škodljiva kot zgodovinski revizionizem. Perković ni samo avtor, ampak v prvi vrsti državljan »sedme republike«, te nevidne nadnacionalne, brezmejne in internacionalne glasbeno-kulturno republike, ki se je povila v državi SFRJ. Idejo »sedme republike« je razvil iz »Invisible republic« Greila Marcusa, ko je ta pisal o izgubljenih Dylanovih posnetkih in deželi, ki obstaja samo v fikciji in pesmih. »Sedma republika« pa še zdaleč ni (bila) fikcija. 

Osemdeseta so postavile piko na i in od novega vala naprej je glasbena scena nastopala samozavestno, odprto, osvajalsko in s pogledom čez planke. Plošče skupin Obojeni program, Majke in Boye ter kompilacija Bombardiranje New Yorka, ki bi morala biti paket aranžma devetdesetih, so bile izdane na predvečer razpada in vojne v Jugoslaviji. Ne glede na ves tragični razplet v nadaljevanju so kronale pestro in povezano sceno z izdelano infrastrukturo, ki se je čez noč sesula. Z devetdesetimi leti nastopi čas »vojne kulture« in skozi glavna vrata vstopi domoljubni pop, ki je večinoma žalitev za dobri okus; z njim se spustijo merila kvalitete in vrednotenja. Perković naniza zavidljivo število vzporednic in podobnosti med Hrvaško in Srbijo ter ugotovi, da je turbofolk prvi povojni fenomen, ki je deloval povezovalno med nekdanjimi jugoslovanskimi republikami, in da ni potoval enosmerno. Med osrednjimi liki-portreti knjige sta križana Thompson in Ceca kot idealni zvezdi današnje medijske kulture, namesto uveljavljenega pojma »populizem« pa Perković ponuja primernejši termin za gravžasto stanje duha danes, »mediokracija«, povzet po Kennethu Whitu. Osredotočeno in precizno zreže skalpel v rakasto tvorbo, ki se je z izbruhom nacionalizmov zažrla in razpasla po zdravem tkivu popularne kulture in jo od znotraj razjedla, odzunaj pa poglodala. Po drugi strani s kirurško natančnostjo privleče na dan temeljne monumente in ključne momente, face in artefakte »sedme republike« ter poda sodbo, da izvirnega greha rock generacije v jugoslovanskih vojnah ni, da je bilo preživetje samo po sebi velik podvig. 

Opozorilo na začetku knjige, da »pleme začne umirati takrat, ko njegovi rituali in navade okostenijo v dogme«, gre jemati smrtno resno kot jasno ograditev od vsakršnega poveličevanja »sedme republike« v mit in/ali morebitnega sprevračanja v »novo biblijo«. S kredibilnim, nedogmatičnim in pronicljivim pogledom je iz ptičje perspektive sestavil kocke (zgodovine) in zgodbo, kako je »sedma republika« preživela in, nenazadnje, kaj jo še danes povezuje in drži pokonci. V knjigo vstopimo s podukom, da se nam ni treba bati, da glasba umira, »le zajedavcev se poskuša znebiti«, njen sklep pa je, da bi glasba potrebovala etično čiščenje. To bi potrebovali kultura in družba nasploh. Torej: k branju.