Nivo big bandov v Sloveniji je zelo visok

Vsestranski pozavnist Matija Mlakar je vodja Jazz Punt Big Banda, ki šteje triindvajset članov. Člani tolminskega big banda poleg zimzelenih jazz standardov v svoj repertoar zelo radi vključijo tudi blues, funk, pop in latino ritme. Na koncertih se radi pošalijo> »Za ta d'nar je to to!« a jih, kot pravijo, druži predvsem ljubezen do skupnega muziciranja. Ob 10-letnici delovanja so se odločili, da izvedejo projekt A Tribute to The Beatles, s katerim so se v jazz ritmih poklonili eni najvplivnejših skupin popularne glasbe. Z njim so zbudili veliko zanimanja tako doma kot v tujini. Letošnje mrtvilo prvega vala koronske epidemije so izkoristili in izdali dolgo pričakovani prvenec. Matija je član mnogih drugih žanrsko raznolikih glasbenih skupin, sodeloval je s številnimi priznanimi glasbeniki in skupinami, občasno kot zamenjava sodeluje tudi z drugimi big bandi in pihalnimi orkestri ter glasbenimi skupinami. Kot glasbeni pedagog poučuje nizka trobila na Glasbeni šoli Tolmin ter Glasbeni šoli Idrija. Nivo big bandov v Sloveniji je zelo visok. Sicer je Slovenija majhna in včasih kakšen big band vmes zamre, se pa rojevajo novi. Včasih je težko sestaviti zasedbo, predvsem je problem pozavna oziroma pomanjkanje pozavnistov.

Matija, glasba ti je bila položena v zibelko, mar ne?

Vsekakor sem odrasel s tem, saj je bila mama, Slavica Mlakar, muzikologinja in dolga leta ravnateljica Glasbene šole Tolmin. Tudi starejši brat je igral klavir in bas kitaro, tako da sem odraščal z glasbo.

Že dolgo se poznava, spomnim se te, ko si kot osnovnošolec nabiral izkušnje z eno generacijo starejšimi glasbeniki v zasedbi Bled bend.

Kot osnovnošolec sem igral v šolskih bendih, ki jih je ustvaril učitelj glasbenega pouka Jože Štucin. V osnovnošolski skupini sem igral klaviature, kasneje sem tudi sam za kratek čas poprijel bas kitaro. Na začetku srednje šole sem se kot pozavnist pridružil lokalnemu Bled bendu. Igrali smo avtorske skladbe v blues ritmih. Nekoliko sem izstopal, saj sem bil precej mlajši od ostalih, ki pa so me lepo sprejeli. 

Takrat se je govorilo, da se bo bendu pridružil neki mulec, ki ima stoprocentni posluh. Je prirojen ali se ga lahko razvije?

Tako imenovani absolutni posluh pomeni, da če na primer udarim po kozarcu, takoj slišiš, kateri ton zazveni. Ali je A, G, C ... Tega jaz žal nimam, lahko pa rečem, da imam dober relativen posluh, kar pomeni, da slišim, ali je akord v duru ali v molu, slišim odnose med toni. Trditev o mojem posluhu torej ni bila prava. Je pa med glasbeniki veliko takih, ki ga imajo, denimo moj glasbeni kolega Goran Krmac.

Kako je potekalo tvoje formalno glasbeno izobraževanje?

Na Glasbeni šoli Tolmin sem sprva igral klavir, nato sem presedlal na pozavno. V srednji šoli sem obiskoval Glasbeno šolo v Novi Gorici, v času študija geodezije pa sem vzporedno obiskoval Srednjo glasbeno in baletno šolo v Ljubljani. Nato sem se vpisal na konservatorij v Celovcu.

Ki si ga zaključil z odliko. S kom si gulil šolske klopi?

Poleg Avstrijcev, Italijanov, Hrvatov … je bilo verjetno še največ nas, Slovencev. V tistem času so študirali tudi saksofonist Matej Kužel, kitarist Tadej Košir, violinist Peter Ugrin, basist Jan Gregorka, bobnar Bojan Krhlanko, pevka Karin Zemljič in številni drugi.

 Kje ste džemali v tistih časih? Se rad udeležuješ jam sessionov?

Takrat je bil popularen Jazz Club Gajo, tudi v Celovcu smo imeli jam sessione v klubu Kamot. Ko sem se vrnil v Ljubljano, so bili aktualni tudi drugi klubi, kot sta Prulček in ZOO oziroma današnji Činčin. Seveda se rad udeležujem jam sessionov, saj je običajno tam vsa jazzerska klapa in lahko poleg dobre glasbe še malo pokramljaš s kolegi.

V katerih navezavah si sodeloval, še preden ste ustanovili Jazz Punt Big Band?

S kolegi iz Tolmina smo igrali v bandu Jazz my ass, sodeloval sem tudi z bandi Passo Continuo, The Pokerheads, Dej še'n litro … Že v času srednje šole me je učitelj trobil, Miloš Rijavec, povabil v Big Band NOVA. V tem big bandu je igral tudi Miha Vehar, ki je leta 2005 dal pobudo za ustanovitev big banda v Tolminu. Počasi smo začeli nabirati člane in note ter pričeli z vajami. Sprva smo si glasbenike izposojali tudi iz goriškega big banda.

Kako ste prišli na idejo za ime? Zveni patriotsko in uporniško.

Hoteli smo, da nas ime nekako opiše, torej mlade uporniške jazzerje iz Tolmina. Tako smo združili jazz in tolminski punt.

Ste že takrat razmišljali o tristoletnici punta, ki smo jo obeležili leta 2013?

O tem nismo razmišljali, se je pa poklopilo.

Kako se big band financira?

Na srečo so kulturna društva podprta s strani občine oziroma Zavoda za kulturo, šport in mladino. Prijavljamo se tudi na razpise, za večje projekte poiščemo sponzorje itd. Pomemben del financiranja predstavljajo tudi honorarji od koncertov.

Kakšna je vez med vašim big bandom in Pihalnim orkestrom Tolmin? Večina vaših članov deluje v obeh sestavih.

Jazz Punt Big Band se je pravzaprav rodil iz Pihalnega orkestra Tolmin, tako da smo na začetku vsi člani big banda igrali tudi v orkestru. S časom sta se ekipi nekoliko zamenjali, a nekaj nas je še, ki smo člani obeh zasedb. Vsekakor lepo sodelujemo in mlade nadobudne glasbenike iz pihalnega orkestra povabimo tudi v big band.

V začetkih delovanja big banda ste organizirali festival Sočn fest, ki je bil dobro zastavljen. Kje se je zalomilo, da je po treh edicijah zamrl?

Bil je perspektiven festival, ki se žal ni prijel. Takrat smo bili še mladi, manjkale so nam izkušnje. Že prvo leto smo kot nastopajoče povabili Neisho, Full Cool Orchestra & Vlatko Stefanovski & Simone Zanchini, Cubismo, Perpetuum Jazzile, naslednje leto Josipo Lisac, Erika Trufazza, Oliverja Dragojevića itd. Ciljali smo, da z imeni privabimo množico, toda mogoče smo se preveč zanašali na imena, nismo gradili festivala, podobno kot so festivali zasnovani na Sotočju, ko se obiskovalci udeležijo glasbenih počitnic. Mi smo prirejali večerne koncerte, nismo imeli kampa. Začeti bi morali počasi in potem rasti, kot recimo Gora Rocka. Mislim, da bi se tako festival prijel.

Kako potekajo vaše intenzivne vaje?

Mesec dni pred Miklavževim koncertom se za vikend odpravimo v katero od bližnjih koč in vadimo nov program, ki ga imamo namen predstaviti. Običajno povabimo tudi kakšnega gostujočega mentorja.

Kakšna je njegova funkcija? Kdo vam je do sedaj pomagal?

Mentor posluša ter nam z napotki poizkuša pomagati, oceni naše šibkosti, kje imamo možnost za izboljšave. Letos je bil z nami Peter Ugrin, v prejšnjih letih pa Klemen Kotar, Matej Hotko, Izidor Leitinger, Boštjan Simon in drugi.

Omenil si Miklavževe koncerte, s katerimi ste v domačem okolju prepoznavni in razprodate tolminsko Kinogledališče. Koga ste povabili v goste?

Z Miklavževimi koncerti, ki jih organiziramo v začetku decembra, smo pričeli že leto po nastanku, nato so postali tradicionalni. Najprej smo v goste vabili znana imena, da bi privabili publiko, ker smo bili kot nova zasedba še dokaj neznani. Povabili smo Nušo Derenda, Aniko Horvat, Ota Pestnerja, Magnifica ... Ko smo v Tolminu pridobili stalno publiko, smo izbirali manj znana, toda kvalitetna imena in smo jih mi predstavili publiki.

Kdaj ste medse sprejeli vokalistko Tanjo Srednik?

Tanjo smo spoznali leta 2010, ko se nam je pridružila na poizkusni vaji. Bili smo navdušeni in tako se je začelo sodelovanje, ki se je izkazalo za dolgotrajno in plodno.

Poleg Tanje imate tudi tri saksofonistke. Kakšna je zastopanost žensk v ostalih slovenskih big bandih?

Zaenkrat so to večinoma moške družbe, le med sekcijo saksofonov so ženske enakovredno zastopane. Na drugih inštrumentih pa žal bolj poredko.

Nase ste širšo slovensko javnost opozorili, ko ste se vračali iz tekmovanj iz tujine. Kje ste bili? Kakšen je tvoj odnos do tovrstnih tekmovanj?

Leta 2013 smo se udeležili tekmovanja big bandov v Budimpešti, tam smo prejeli najvišje število točk med nastopajočimi, bili smo zelo navdušeni. To je bila za nas potrditev, da delamo dobro. Še z večjim zagonom smo vadili in ustvarjali nove projekte. Leta 2015 smo tudi na Češkem dobili najvišje število točk v svoji kategoriji. Nato se tekmovanj nismo več udeleževali, saj tekmovanj za big bande ni toliko kot, recimo, v klasični glasbi. Sicer nisem najbolj navdušen nad konceptom tekmovanja v glasbi, ampak mi smo s tekmovanjem dobili motivacijo, da smo določen program čim bolje zvadili.

Znani ste po tribute projektih. Radi igrate popularno glasbo, ki je ljudem všeč?

S prvim resnim tribute projektom smo pričeli ob 10-letnici delovanja, ko smo pripravili projekt A Tribute to The Beatles. Pred tem smo izvajali tematske koncerte, ki so združevali skladbe različnih izvajalcev določenega stila oz. tematike. Radi igramo glasbo, ki je všeč poslušalcem, hkrati pa dovolj kompleksna, da je nam v izziv.

Kdo piše aranžmaje, jih kupite ali jih date napisati posebej za vas?

Za Beatle smo jih nekaj kupili, nekaj pa smo jih dali napisati Goranu Krmacu, Vidu Žgajnerju in Anžetu Vrabcu.

Ob letošnji 15-letnici ste se odločili, da boste obdelali skupino Queen. Kaj vas je pri njih pritegnilo?

Glasba skupine Queen nam je zelo všeč, saj je kvalitetna, kompleksna in popularna. V goste smo povabili finalista oddaje Slovenija ima talent, Jašo Šabana, tudi njemu so Queeni pri srcu.

Meni je posebno ljub vaš tribute krautrock skupini Kraftwerk.

To je bila ideja Janeza Lebana, organizatorja Sajete. Leta 2019 so obeleževali dvajseto Sajeto, katere rdeča nit je bila glasba skupine Kraftwerk. Dal je pobudo, naj naredimo Kraftwerk v jazzu. Brskali smo po aranžmajih in izvedeli, da sta dva severna big banda, nemški in danski, že naredila tribute, tako da smo od njih pridobili aranžmaje. To nam je bil velik izziv, saj so bili aranžmaji izredno zahtevni. Z nami sta sodelovala tudi saksofonist Boštjan Simon in Anže Vrabec na klaviaturah. Upamo, da bomo s tem programom še kdaj nastopili.

Zakaj ste samo enkrat nastopili?

Načrtovan je bil še koncert v Marezigah, vendar je zaradi hudega neurja žal odpadel. Trenutno se dogovarjamo, da bi koncert ponovili še na kakšnem festivalu. 

Omenil si Marezige. Kakšen je pomen festivala za big bande v tej majhni vasici? Je MareziJazz edini podoben festival v Sloveniji?

Tam je super, festivala se udeleži veliko različnih big bandov iz različnih krajev. Je kot neka revija, kjer se lahko pokažeš, po drugi strani pa lahko slišiš novosti ter se družiš z ostalimi big bandi. Povezovanje, izmenjevanje idej in izkušenj. Zadnji dve leti tudi naš saksofonist Aljoša Križnič organizira podoben festival na Mostu na Soči, ki se imenuje Noč na Jazzeru.

In spet sva pri Tolminu, v katerem poleg vas na glasbenem področju žanjejo uspehe tudi druge skupine oziroma festivali, kot so Bakalina, Rodoljubac, Feedback, Tminski madrigalisti, festivali Sajeta, Gora Rocka, Butik, Lukatelce, Klanc, ljudski godci Rezjanab sasiedi ter vokalni zbori in folklorne skupine. Imaš mogoče razlago, od kje ta glasbena kreativnost?

Mislim, da se to velikokrat zgodi v manjših krajih. Tudi na primer Idrija ima močno glasbeno sceno. Ima najstarejšo godbo, bende, kot so Divje jezero, Kuzle, Zablujena generacija, Kingston ...

To pomeni, da ni potrebno biti v Ljubljani in večjih mestih?

Prednost Ljubljane je, da je tam ogromno glasbenikov in hitro dobiš ekipo, če želiš sestaviti band. V večjih mestih je tudi več priložnosti in prizorišč za koncerte.

Ste veliko nastopali v tujini?

Naš najodmevnejši koncert je bil gotovo v Nišu, na festivalu Nišville. Gre za jazz festival s super ambientom na trdnjavi, ki se ga udeleži ogromno poslušalcev. Mislim, da je naš koncert poslušalo okoli dva tisoč ljudi. Poleg Srbije smo gostovali tudi v Grčiji, Nemčiji, Italiji, Madžarski, Češki ter Litvi.

V prvem korona valu je izšel vaš prvenec, ki ste ga kar nekaj časa pripravljali.

S snemanjem cedeja smo začeli že v letu 2017, nato je šlo bolj počasi. Mrtvilo v prvi karanteni, ko nismo imeli vaj in koncertov, smo izkoristili za zadnje popravke in tako smo projekt končno pripeljali do konca. Na zgoščenki je 17 skladb, 4 instrumentalne ter 13 vokalnih, v katerih se kot vokalista predstavita Tanja Srednik in Blaž Vrbič. Poleg zgoščenke je na voljo tudi USB ključ v obliki naše vizitke.

Bili ste prvi, ki ste v Sloveniji začeli praznovati mednarodni dan jazza.

Tudi to je bila pobuda našega trobentača Mihe Veharja. 30. april je svetovni dan jazza, od leta XXX ga obeležujemo s koncertom v centru Tolmina, kamor povabimo tudi gostujočo zasedbo. Tako so z nami nastopili Marktl(I)Xperiment, Kar Češ Brass Band, Jani Šepetavec AT-LASTic Trio, Pickpocket Swingers, Feedback.

Si tudi član Big Banda gveriLLaz, ki je pred dvema letoma na Nizozemskem osvojil prvo mesto na tekmovanju big bandov v kategoriji »top class«. Te veseli igrati t. i. težjo muziko, težjo tako tehnično kot vsebinsko?

Big Band gveriLLaz sestavljajo sami profesionalni glasbeniki. Vodi ga jazz violinist Peter Ugrin, sin pokojnega trobentača Petra Ugrina. Na tekmovanju smo se predstavili s programom Franka Zappe in avtorskimi skladbami. Prav slednje in naš unikatni zvok sta prepričala publiko in žirijo, ki nam je dodelila največ točk. Vsekakor je igranje v takem big bandu zelo navdihujoče in v izziv.

Igra še kateri big band avtorsko glasbo pri nas?

Big Band gveriLLaz je eden redkih big bandov pri nas, ki izvaja avtorsko glasbo. Večina big bandov izvaja priredbe, nekateri big bandi pa v svoj repertoar poleg priredb vključijo tudi nekaj avtorskih skladb (npr. BB Nova, Bend it! idr.). 

Kakšna je prihodnost big bandov pri nas? Ali sodimo v zgornji nivo glede na tujino, podobno kot v zborovskem petju?

Nivo big bandov v Sloveniji je zelo visok. Sicer je Slovenija majhna in včasih kakšen big band vmes zamre, se pa rojevajo novi. Včasih je težko sestaviti zasedbo, predvsem je problem pozavna oziroma pomanjkanje pozavnistov.

Glede na to, da si pozavnist, verjetno dosti nadomeščaš oziroma te vabijo k sodelovanju.

Da, v big band krogih sem še kar aktiven, saj pogosto substituiram z BB Grosuplje, BB Vrhnika, Špičikuc Orchestra, GB's Lab, BB Nova, BB Bled, BB Krško … Z Big Bandom Krško sem se udeležil legendarnega festivala Montreux Jazz Festival v Švici, kjer smo se predstavili s projektom Depeched, ki je posvečen skupini Depeche Mode. To gostovanje je bilo zame lepa izkušnja, saj se je tam predstavilo ogromno svetovno znanih glasbenih zasedb.

Kako to, da je pozavna tako iskan inštrument?

Menim, da ne spada med najbolj enostavne inštrumente in verjetno zato tudi ni najbolj popularna. Tako se za ta inštrument odloči manj učencev kot za, na primer, klavir, kitaro, flavto, violino, harmoniko … S porastom big bandov v Sloveniji je tudi po pozavnah povpraševanje večje, saj big band rabi štiri pozavne.

Jo je težje igrati kot druge inštrumente?

Gotovo je zahtevnejša od večine inštrumentov. Zaradi tehnike igranja je težko igrati hitre skladbe, saj moraš premikati roko in natančno pozicionirati lego, ker ni točnih tonov, tako kot na primer pri klavirju, kjer ima vsak ton svojo tipko. Pri igranju pozavne je potrebno uskladiti vibriranje ustnic, dihanje, jezik in roko. Je pa seveda vsak inštrument lahko zahteven, če želiš doseči virtuoznost.

Si tudi glasbeni pedagog, na glasbeni šoli učiš pozavno in tubo. Pred leti je vzniknil in tudi zamrl 1. Festival jazz pozavne, ki se je odvil v Krškem. Je zamrl zaradi premalo zanimanja?

Festival jazz pozavne je bil super zastavljen, organiziran s strani Kulturnega doma Krško ter Big banda Krško. Kasneje se je v Kulturnem domu Krško zamenjalo vodstvo, ki je imelo drugačno vizijo od predhodnikov in festivala ni več organiziralo. 

Kdo so zate referenčni pozavnisti doma in v tujini?

Domače pozavniste štejem bolj za glasbene kolege, ne toliko vzornike, čeprav so nekateri res vrhunski. Vsekakor pa so me tako ali drugače zaznamovali Frank Rosolino, Bill Watrous, Bob McChesney, Trombone Shorty, Bart van Lier in mnogi drugi.

Si član mnogih glasbenih zasedb, jih lahko našteješ iz glave ali jih je preveč?

Sem član zasedb Dej še'n litro, Dixie Šok Band, Pickpocket Swingers, Akordika, Zlatko in optimisti, Kar Češ Brass Band, Big Band gveriLLaz ter seveda domači Pihalni orkester Tolmin in Jazz Punt Big Band. Ostale zasedbe so bolj projektne oziroma občasne ali pa sem jaz občasen, haha. Torej substitut.

Živiš streljaj od italijanske meje. Sodeluješ kaj tudi čez mejo?

Da, pozabil sem omeniti, zadnjih nekaj let sem član Trieste Early Jazz Orchestra. Kot že ime pove, igramo približno sto let staro glasbo. Jazz, ki so ga izvajali v desetletju 1920–1930.

Kako si organiziraš vse to? Komu daješ prednost, če je povpraševanje preveliko? 

Naj povem, da niso vsi bandi ves čas enako aktivni, tako da tudi koncertov in vaj ni vedno enako. Je pa na primer vedno pester december (razen letos), ki terja največ organiziranja, dolgih voženj in neprespanih noči. Na prvem mestu je Jazz Punt Big Band, z ostalimi bandi se nekako držim pravila »kdor prej pride, prej melje«. 

Tvoja partnerka je tudi glasbenica, verjetno je to olajševalna okoliščina, saj lažje razume tvojo odsotnost, mar ne?

Vsekakor. Tudi ona je članica Jazz Punt Big Banda in Pihalnega Orkestra Tolmin, sicer sedaj pavzira, ker je na porodniškem dopustu. Lažje razume, da je potrebno oditi na špil, in me pri tem podpira.

Igraš različne glasbene stile, kateri ti je najljubši?

Všeč so mi skorajda vsi stili, verjetno pa mi je najbolj pri srcu funky, energična glasba, tudi swing. Najbolje se počutim v big bandih in brass bandih.

Sodeloval si z mnogimi glasbeniki, kot so Jan Plestenjak, TerraFolk, Zlatko Kaučič ... Kaj si odnesel od sodelovanja s priznanim tolkalcem?

Naj povem, da s Plestenjakom in skupino TerraFolk ni šlo za dolgotrajno sodelovanje, ampak sem zanje le nekaj malega posnel. Zlatka Kaučiča poznam že dolgo. Ko sem bil še v osnovno šoli, mislim, da sem imel deset let, je imel v Tolminu tečaj bobnov in sem obiskal nekaj lekcij. Kasneje sem poslušal nekaj njegovih koncertov, pa moram priznati, da mi stil glasbe ni bil najbolj pri srcu. Leta kasneje, ko sem sodeloval z njegovim Kombom B, sem ga osebno spoznal in začutil njegov odnos do glasbe, življenja itd. Tako sem se marsičesa naučil in v glasbenem smislu mi je zelo veliko dal.

Kakšen je tvoj odnos do improvizacije v glasbi? Na vaši zgoščenki piše, da radi muzicirate in improvizirate.

Improvizacija je glavni element jazza in mi je seveda zelo všeč. Glasba, ki je popolnoma brez strukture, pa mi ni najbolj pri srcu. Bolj mi je všeč, da ima skladba rep in glavo in da se improvizacija zgodi zgolj vmes.

Učiš ter delaš tudi kot geodet. Kar je v tem trenutku kar prednost, ko je kultura dobesedno na psu. Končal si dva študija. Si geodezijo izbral kot varovalko za hude čase?

Kar nekaj časa sem polovično delal kot geodet in polovično na Glasbeni šoli Tolmin. Zadnja tri leta delam zgolj kot učitelj, odkar sem se zaposlil tudi na Glasbeni šoli Idrija. Tako sem dal geodezijo na stran, če pa bo potrebno, se lahko vrnem za teodolit.